Jeffrey Sachs v izjemnem članku »European Russophobia and Europe’s Rejection of Peace: A Two-Century Failure« obravnava, kako naj bi Evropa skozi zadnjih 200 let – od Krimske vojne do današnje vojne v Ukrajini – ponavljala vzorec zavračanja pogajalskih priložnosti z Rusijo, pri čemer ruske varnostne skrbi ne razume kot legitimnega interesa, temveč kot moralno nesprejemljivo grožnjo, kar po njegovem vodi v strateške napake, eskalacije in na koncu v samopovzročeno oslabitev evropske varnosti, gospodarstva in strateške avtonomije.

Sachs trdi, da Evropa že dve stoletji ponavlja isti strateški vzorec: v trenutkih, ko je bila na mizi pogajalska rešitev z Rusijo, jo je zavrnila – in se s tem dolgoročno oslabila. Bistvo njegove teze ni idealiziranje Rusije, temveč opozorilo, da Evropa ruske varnostne interese dosledno obravnava kot moralno nesprejemljive, ne kot legitimne interese, o katerih se pogaja v skupnem evropskem varnostnem redu.

Ključna implikacija “evropske rusofobije” (kot jo definira Sachs) je sistemska: gre za vgrajen miselni okvir v evropski varnostni politiki, po katerem je Rusija “izjema” od pravil normalne diplomacije. Evropa svoje širitve zavezništev, vojaške namestitve in projekcijo moči razume kot obrambne in normalne, podobne poteze Rusije (zlasti ob njenih mejah) pa kot inherentno agresivne. To asimetrijo Sachs vidi kot generator varnostne dileme, ki zmanjšuje prostor za kompromis in povečuje verjetnost konflikta.

V 19. stoletju Sachs kot prelomno točko izpostavi Krimsko vojno, ki jo opiše kot “vojno izbire”, do katere naj ne bi prišlo, če kompromis ne bi bil politično “toksičen” zaradi moralizirane protiruske drže v Londonu in Parizu. Pogodinov memorandum in marginalna opomba carja Nikolaja I. (“To je bistvo”) sta po Sachsu simbol dvojnih meril: zahodni imperiji lahko delujejo globalno, ruski premiki v sosedstvu pa sprožijo moralno paniko in logiko zajezitve.

V obdobju po revoluciji 1917 po Sachsu Evropa in ZDA ne preklopita v pragmatično sobivanje, temveč v poseganje v notranje zadeve Rusije – vojaške intervencije v državljanski vojni naj bi utrdile rusko prepričanje, da Zahod ne želi “normalne” Rusije, temveč podrejeno Rusijo. Strateška posledica je kontraproduktivnost: poskus zlomiti boljševike je Rusiji olajšalo legitimacijo (“obramba pred tujimi armadami”), hkrati pa zabetoniralo dolg spomin na obkoljevanje.

Med obema vojnama Sachs poudari evropsko zavračanje vključitve Sovjetske zveze v robusten sistem kolektivne varnosti. Po njegovem je bila antikomunistična hierarhija groženj pogosto močnejša od antifašistične, zato je Evropa raje tvegala Hitlerjevo ekspanzijo, kot da bi legitimirala Moskvo kot enakopravnega varnostnega partnerja. Rezultat ni bila večja varnost, temveč kolaps evropske varnostne arhitekture in katastrofa druge svetovne vojne.

V zgodnji hladni vojni Sachs vidi “zamujeno korekcijo”: tudi po Potsdamu naj bi Zahod postopno razgradil dogovore o demilitarizaciji in enotnosti Nemčije ter – zlasti po korejski vojni – omogočil oboroževanje in vključitev Zahodne Nemčije v NATO. Iz te perspektive je bistvena strateška lekcija, da so ruski strahovi pred nemškim oboroževanjem razumljivi (zgodovinska trauma invazij), vendar jih Evropa znova obravnava kot politično nevredne kompromisa.

Posebej izpostavi Stalinovo noto (1952) in trditev, da je bilo ponujeno ponovno združenje Nemčije pod pogojem nevtralnosti zavrnjeno predvsem zato, ker bi ogrozilo nastajajočo arhitekturo zahodnega bloka. Sachs pri tem implicira, da je Evropa raje izbrala odvisnost od ameriškega varnostnega okvira in trajno delitev celine, kot pa neposredno evropsko odgovornost: pogajalsko sobivanje z Moskvo kot “enakim sogovornikom”.

Po koncu hladne vojne Sachs vidi kot največjo zgodovinsko priložnost za prelom Gorbačevovo idejo “skupnega evropskega doma” in pariško listino –, a hkrati največjo strateško napako: širitev Nata in vzpostavitev varnostne arhitekture “okoli Rusije” namesto “z Rusijo”. Ta poteza naj bi utrdila občutek asimetrije (dialog brez paritete) ter Evropo še tesneje priklenila na anglo-ameriško geostrategijo, v kateri je ruska varnostna občutljivost obravnavana kot ovira, ne kot pogajalsko izhodišče.

Najbolj neposredna posledica tega okvira je po Sachsu ukrajinska vojna: Evropa naj bi Rusijo razumela izključno v moralnem registru (agresija kot dokaz inherentne ekspanzije), medtem ko zanemarja kumulacijo varnostne dileme (širitev, rdeče črte, zavrnjeni predlogi za pogajanja). Ko je kompromis na mizi (Minsk, nato zgodnji osnutki iz Istanbula 2022), ga evropsko-atlantski refleks zavrača ali odloži – in s tem podaljšuje konflikt ter povečuje stroške, ki jih nato nosi predvsem Evropa: energetski šok, pritisk na deindustrializacijo, oboroževalna spirala, politična polarizacija in erozija strateške avtonomije.

Sachsovo sklepno opozorilo je zato izrazito evropsko-samozaščitno: “rusofobija” po njegovem ne oslabi Rusije toliko, kolikor oslabi Evropo – gospodarsko, politično in varnostno. Ker Rusiji sistematično odrekamo legitimnost varnostnih interesov, si zožimo diplomatski prostor in konflikt postane samouresničujoč: ruske poteze nato beremo kot potrditev lastnih predsodkov, s čimer upravičimo nadaljnjo eskalacijo.

Ključna poanta Sachsa je, da če Evropa ne bo sposobna ločiti med realpolitiko varnostnih interesov in moralnim absolutizmom, bo ostala ujeta v ciklu: zavrnitev miru, ko je mogoč – in plačilo višje cene, ko postane mir neizogiben.