Revija Nature je objavila povsem novo lestvico glede najboljših akademskih institucij po raziskovalnih rezultatih v uporabnih znanostih. Med prvimi 30 institucijami so vse kitajske, prva nekitajska je na 31. mestu (iz Singapurja). Prva ameriška institucija je na 42. mestu (Nortwestern), sloviti MIT je šele na 43. mestu.Skoraj eno četrtino vseh točk na lestvici so pobrale kitajske institucije, ZDA na drugem mestu lke 4 % (eno petindvajsetino).

V zadnjih letih so se kitajske institucije uveljavile kot najboljše na področju akademskih objav, zdaj so se izkazala tudi kot najboljše na področju uporabnih raziskav. Kitajska znanost je postala daleć najbolj inovativna in uporabna na svetu. Za kitajskim gospodarskim strojem obstaja enako monstruozen znanstveni in inovativni stroj, proti kateremu se zdi, da nobena država ne more več tekmovati.

Scary. To je res strašljivo. Hkrati pa depresivno ob pogledu na to, s čim se ukvarja evropska politična elita. Evropska komisija je uvedla suspenz fiskalnega pravila – vendar ne za vlaganja raziskave in razvoj in ne za vlaganja v nove tehnologije in ne za vlaganja v energetski prehod, pač pa za vlaganja 700 milijard v orožje. Komisija je vložila leto dni naporov – vendar ne v načine, kako spodbuditi konkurenčnost evropskega gospodarstva, pač pa v to, kako bi zaplenili ruska sredstva, da bi z njimi lahko kupili za 140 milijard evrov ameriškega orožja za Ukrajino, namesto da bi se na vse kriplje prizadevali za čim hitrejšo sklenitev miru…

To je zares strašljivo. Naše zblojene preference so strašljive. Razvoj smo zamenjali z gonjo po oboroževanju.

Spodaj je kitajski (malce zajedljiv) pogled na narativ, da Kitajska ne more inovirati. Upravičeno.

Nadaljujte z branjem→

Čez nekaj let, ko se bo razum vrnil v te kraje, se bomo tolkli po glavi in se spraševali, kako smo lahko bili tako neumni, da smo pustili nekaj pokvarjenim ideologom v Berlinu, Bruslju in Parizu ob asistenci nesposobnih preostalih politikov, da uničijo Evropo – s kvazi zeleno ideologijo, evrom, fiskalno represijo, vseobsegajočo regulacijo, uvažanjem kulturno nekompatibilnih migrantov, zanemarjanjem rodnosti, forsiranjem vojne namesto sodelovanja…

Ključna kitajska prednost v industriji je v regionalni aglomeraciji panog. To pomeni, da je vsaka panoga vertikalno integrirana na ravni regij (mest). Znotraj mesta (regije) je izgrajen ekosistem, iz katerega koristi črpa cela panoga. V spodnjem videu je dober primer za denimo sušilce las: znotraj 5-kilometrskega področja je organizirana proizvodnja električnih motorjev in drugih komponent, okrog njih pa vsaj 50 podjetij, ki iz teh komponent sestavljajo sušilce in jih prodajajo z različnim dizajnom in pod različnimi blagovnimi znamkami. Zraven pride še specializiran sistem izobraževanja potrebnih kadrov itd. Zaradi aglomeracije panoge znotraj regije je celoten sistem bistveno bolj učinkovit in stroškovno konkurenčen. V Evropi in drugih državah so podjetja iz iste panoge razpršena po celi državi, kar onemogoča izkoriščanje učinkov aglomeracije in zaradi česar ostale države ne morejo konkurirati Kitajski.

To je bila tema mojega doktorata – teoretski model mednarodne trgovine, ki temelji na tovrstni regionalni aglomeraciji panog, ki zaradi teh eksternih ekonomij obsega vodi do nižjih stroškov in večje blaginje za vse, ki sodelujejo v tovrstni specializaciji. Lepo je videti, da je Kitajska to idejo aplicirala v praksi. Škoda, da je nismo mi.

Aurelio Juri

Tisti, ki dalj časa spremljamo izjave vodilnih v Evropski uniji in predvsem Natu, v zvezi z vojno v Ukrajini in grožnjo, ki bi jo naj predstavljale domnevne bojne sanje Ruske federacije v razmerju do Zahoda, se kljub resnosti in dramatičnosti situacije o kateri je govora , težko  izognemo nasmeškom,  četudi kislim. To kar nam pripovedujejo generalni sekretar Nata, Mark Rutte, razni premierji in zunanji ter obrambni ministri, predsednica Evropske komisije Leynova, njena desna roka za zunanjo politiko Kallasova pa še kdo, o tem, da ko bo padla Ukrajina, bomo na vrsti mi, Evropejci, oz. da ima Rusija velike imperialne apetite in da noče miru, prepriča lahko le še kako starko s kognitivno insuficienco.

Najbolj sveža, petkova izjava Rutteja: »Rusija bi lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Še dva meseca nazaj nas je miril, da »je Nato tako močan, da nas Rusi ne morejo napasti«. Po nemškem obrambnem ministru,  Borisu Pistoriusu naj bi se to zgodilo v petih do osmih letih, njegov general Alexander Sollfrank pravi da do 2029, da pa »Putin lahko izvede regionalni napad na katero od članic Nata že takoj«, in da ne bi pri vsem tem zaostajal, britanski minister za obrambo, Al Carns, še bolj teatralen: »Senca vojne se je zgrnila nad vrata Evrope« sporoča in Britance poziva »Pripravite se!«

Nadaljujte z branjem→

Beat this

Vprašajte se, kakšna bi bila realna geopolitična teža Evrope, če bi Američani iz Evrope umaknili svoje jedrsko orožje oziroma vojaško zaščito in razumeli boste paniko kanclerja Merza in paniko med evropskimi politiki, ki je nastala zaradi Trumpove zunanje politike v zadnjem letu in nove ameriške varnostne strategije.

Ameriške varnostne garancije Ukrajini v stilu člena 5 so korak v pravo smer za končanje vojne v Ukrajini

Trump Signals Major Shift by Offering Ukraine NATO-Style Security Guarantees

Trump has now put something concrete on the table for Ukraine, and it is more serious than many expected. His administration says it is prepared to offer Ukraine legally binding security guarantees modeled on NATO’s Article 5. That is a major shift in tone and substance as negotiations to end the nearly four-year war move forward.

According to a senior US official speaking to Axios, the plan is not just talk. The administration is ready to send the security agreement to Congress for approval. The stated goal is balance. Strong guarantees that actually deter future aggression, without turning the arrangement into an open ended military commitment. In plain terms, this is meant to be credible protection without a blank check.

What stands out to me is that this is part of a much larger framework, not a one-off promise. The talks reportedly cover three separate agreements. One on peace terms, one on long term security guarantees, and one on post war reconstruction. For the first time, Ukraine is being presented with a full picture of what the day after the war could look like, politically, militarily, and economically.

Under the current proposal, the war would end with Ukraine retaining sovereignty over roughly 80 percent of its territory. In return, Kyiv would receive what US officials describe as the largest and strongest security guarantee Ukraine has ever had, combined with a substantial economic support package to rebuild the country.

Accepting certain losses won’t be a defeat for Ukraine.

History is replete with smart concessions that laid the foundations for future empires. True statecraft is not measured in square kilometers held, but in the long-term viability, prosperity, and sovereignty of the political entity.

1. Louis XI, the “Universal Spider” who forged modern France, began his reign not by crushing his feudal enemies on the battlefield, but by making humiliating concessions to them, buying time to consolidate the internal economy and administrative power that would eventually swallow them whole.
2. Consider England after the Hundred Years’ War: it was only after it was forcibly ejected from the continent—giving up the French territories it believed it was divinely entitled to—that it was forced to look inward, build its navy, and focus on commerce, eventually creating the greatest empire history has ever known.
3. Prussia forged its iron discipline and state capacity in the fires of submission, turning the humiliation of vassalage into the engine of its eventual dominance.

The lesson is clear: the obsession with “historical borders” is often a trap. Politically and demographically, Crimea and the Donbas have acted as a poison pill for the Ukrainian state since its inception.

These are areas that have overwhelmingly and consistently voted for pro-Russian candidates, dragging Kyiv’s geopolitical orientation eastward and paralyzing its integration into the West. By severing these territories, Ukraine inadvertently solves its most crippling internal contradiction.

Nadaljujte z branjem→

This is as close to a smoking gun as I’ve ever seen on Ukraine.

Amanda Sloat was Senior Director for Europe at the National Security Council under Biden, meaning she was the one directly running Ukraine policy from the White House.

And she now admits that, had Ukraine told Russia before the war or at the Istanbul talks “fine, we won’t go into NATO,” it “may well have [prevented/stopped the war]” but she (and by extension the White House) “was uncomfortable with the idea of… implicitly giving Russia some sort of sphere of influence or veto power on that.”

Now, almost 3 years on, she says “it certainly would have prevented the destruction and the loss of life.”

Think about how extraordinary this is.

First of all, she’s being dishonest: by definition, neutrality for Ukraine wouldn’t have given Russia “some sort of sphere of influence” but would have made it… neutral, i.e. in-between spheres of influence.

Ukraine in Russia’s sphere of influence would be Ukraine joining some sort of Warsaw Pact, which is in fact exactly the optionality she’s saying SHE wanted to preserve, only with NATO. She’s describing her own position and projecting it onto Russia.

Also think about the cost equation. Hundreds of thousands dead, a country in ruins, and the justification is America being “uncomfortable” about not preserving optionality. Not even an actual gain – just the theoretical possibility of one day pulling Ukraine into NATO.

The banality of evil.

Nedavno objavljena nova ameriška strategija nacionalne varnosti je v številnih evropskih političnih krogih sprožila val nejevere, kritike in strahu. A bolj kot razlog za paniko predstavlja ta dokument priložnost, da Evropa končno prevzame odgovornost za svojo prihodnost.

Strategija dejansko razkriva resnico, ki jo je evropski politični razred desetletja potiskal ob stran: ZDA niso bile vedno samo benevolentni garant evropske varnosti, ampak velesila, ki je Evropo uporabljala kot poligon za svoje strateške interese napram Sovjetski zvezi oziroma Rusiji, na drugi strani pa so se evropske države po relativno nizki ceni skrivale v senci ameriškega jedrskega ščita in na tej osnovi izgradile mit svoje geopolitične moči, kar jim je hkrati zameglilo potrebo po strateški vojaški in politični osamosvojitvi od ZDA. Vprašajte se, kakšna bi bila realna geopolitična teža Evrope, če bi Američani iz Evrope umaknili svoje jedrsko orožje in razumeli boste paniko med evropskimi politiki, ki je nastala zaradi Trumpove zunanje politike v zadnjem letu in nove ameriške varnostne strategije.

Nadaljujte z branjem→