V osovraženi komunistični nekdanji Jugoslaviji smo imeli zloglasni 133. člen Kazenskega zakonika, ki je državno ureditev in oblast varoval pred javnim izražanjem mnenja državljanov. Najbrž nihče leta 1991, ko smo se demokratično odločili za demokracijo, ni pomislil, da bomo dobrih 30 let kasneje – kot člani evropske demokratične skupnosti – ponovno deležni podobnega omejevanja svobode govora.

Od februarja 2022 se je v EU vzpostavil vzorec sistematičnega zoževanja prostora svobode govora, ki se vse težje skriva za jezikom »odgovornosti« in »zaščite demokracije«. Poleg prepovedi ruskih medijev RT in Sputnik ter pritiska na platforme prek DSA (Digital Services Act se od 2024 dalje polno uporablja za velike platforme in jim nalaga obveznosti glede odstranjevanja nezakonitih vsebin, ukrepov proti “sistemskim tveganjem” in posebnih pravil za volilno integriteto in oglaševanje) smo bili priča tudi neposrednim političnim pritiskom, kot je zahteva do Elona Muska, naj cenzurira intervju z Donaldom Trumpom na družbenem mediju X – kar pomeni poseg v politični diskurz pred volitvami. Hkrati so bile proti več kot 45 novinarjem in medijskim ustvarjalcem uvedene sankcije ali omejitve zaradi poročanja o vojni v Gazi in Ukrajini, vedno brez sodnih postopkov in z ohlapnimi utemeljitvami o »dezinformacijah«. Vse to ustvarja okolje, v katerem ni več ključno, ali je informacija resnična ali relevantna, temveč ali je politično sprejemljiva. EU tako postopoma prehaja iz varuha svobode izražanja v regulatorja dovoljenega mišljenja, kar je nevaren precedens za družbo, ki se še vedno rada imenuje liberalna demokracija.

No, v teh okoliščinah so ameriške sankcije proti petim osebam iz EU, na čelu z nekdanjim “komisarjem za resnico” Thierryjem Bretonom, prišle kot šok za evropsko politično elito (pustimo zaenkrat ob strani problematičnost tega ameriškega ukrepa in hipokrizije za njim). Ta ukrep je šokiral evropsko elito, ki je živela v prepričanju, da ima monopolno moč nad resnico. Kar je sicer, kot nazorno ilustrira spodnji orkestrirani odziv evropskih politikov, kamuflirala v visoko leteče izjave o odgovornosti za zaščito državljanov, demokratične diskusije in pravnega reda:

Regulating digital platforms to protect citizens, democratic debate and the rule of law is not censorship. It is responsibility.

Ob tem se postavlja temeljno vprašanje, zakaj demokracija potrebuje zaščito pred javno diskusijo. Toda zadeva je veliko globlja, kaže na tipične oblastniške manipulacije, ki so problematične, ker z jezikovnim preokvirjanjem in moraliziranjem zakrijejo dejstvo, da gre za dejanske posege v svobodo izražanja, ter kritike vnaprej diskreditirajo kot neodgovorne ali protidemokratične. S tem se javna razprava ne zapre neposredno s prepovedjo, temveč z nadzorom narativa, kjer oblast določa, kaj je dovoljeno misliti in povedati – kar dolgoročno spodkopava samo bistvo svobodne demokratične razprave.

Glejte spodaj zelo dobro analizo te oblastniške manipulacije.

Gre le za dva stavka – a sta nabita z retoričnimi manipulacijami. Poglejmo si ju podrobneje.

Izjava – »Urejanje digitalnih platform za zaščito državljanov, demokratične razprave in pravne države ni cenzura. To je odgovornost.« – uporablja več prepričevalnih tehnik. Te lahko razumemo kot oblike jezikovne oziroma argumentacijske manipulacije, katerih cilj je oblikovati želeno zaznavo.

Glavne uporabljene tehnike so naslednje:

🚩 Preokvirjanje (reframing)

Osnovni pristop je redefinicija potencialno spornih ukrepov (državno predpisano urejanje spletnega govora) kot nečesa pozitivnega in neproblematičnega.

»Regulacija« je predstavljena kot »zaščita« in »odgovornost«, s čimer se pozornost preusmeri z morebitnih omejitev svobode izražanja na plemenite cilje, kot so varovanje državljanov, demokracije in pravne države.

🔺 S tem se obide negativne konotacije cenzure, zatiranja in omejevanja svobode govora, kritike pa se implicitno prikaže kot neodgovorne ali celo protidemokratične.

🔺 Razprave o politikah (npr. okoli evropskega Akta o digitalnih storitvah – DSA) kažejo, da je takšno preokvirjanje zavestno in sistematično: zagovorniki govorijo o »zmanjševanju sistemskih tveganj« ali »omogočanju zdrave razprave«, čeprav gre za neposreden vpliv države na govor.

🚩 Lažna dilema (ali postavljanje slamnatega moža)

Struktura »To ni X. To je Y.« ustvarja navidezno binarno izbiro: ali sprejmemo regulacijo kot »odgovornost« ali pa smo prikazani kot zagovorniki »cenzure« (ki je implicitno predstavljena kot nekaj nelegitimnega in škodljivega).

S tem se vnaprej diskreditira kritike, saj jih povezuje z zagovarjanjem nenadzorovane škode, namesto da bi se soočilo z legitimnimi pomisleki glede pretiranih posegov in omejevanjem svobode govora.

🚩 Evfemizem

Izraz »urejanje digitalnih platform« deluje kot birokratski evfemizem za ukrepe, ki lahko vključujejo obvezno odstranjevanje vsebin, zniževanje vidnosti (algoritemsko degradacijo) ali pravno odgovornost platform za govor uporabnikov – kar v praksi pomeni cenzuro.

Podobni izrazi, kot so »moderiranje vsebin« ali »zmanjševanje škode«, se v mednarodnih razpravah pogosto uporabljajo za omilitev opisa strogih omejitev govora.

Takšni evfemizmi naredijo restriktivne politike bolj sprejemljive in zmanjšajo javni odpor, saj se izognejo neposrednim izrazom, kot sta »zatiranje« ali »nadzor«.

🚩 Sklicevanje na avtoriteto in vrlino

Sklicevanje na »zaščito državljanov«, »demokratično razpravo« in »pravno državo« uporablja čustveno nabit, moralno pozitiven jezik za utemeljitev ukrepov.

To apelira na splošno sprejete vrednote (varnost, demokracijo, zakonitost) in implicira, da so podporniki moralno pravilni in napredni, medtem ko nasprotniki ogrožajo te iste vrednote.

🚩 Vnaprejšnje zanikanje

Izrecna trditev, da to »ni cenzura«, vnaprej naslavlja in nevtralizira najpogostejši ugovor.

Gre za obrambno retorično tehniko, ki nadzoruje okvir razprave in kritike prisili, da se odzivajo na zanikanje, namesto da bi razpravljali o vsebini politike.
To je podobno primerom, ko se »regulacija sovražnega govora« predstavlja kot »preprečevanje škode«, omejevanje pluralnosti pogledov pa kot »boj proti dezinformacijam«.

Skupaj te tehnike manipulirajo zaznavo tako, da regulacijo prikažejo kot neizogibno in etično brezhibno, hkrati pa zakrivajo realne posledice takšnih ukrepov, kot so pristranskost, pretirana cenzura in postopno spodkopavanje svobode izražanja.

Povedano drugače: zelo dobro vedo, kaj počnejo – omejujejo svobodo govora – in tudi, kdo v resnici so: oblast, ki se z vsemi sredstvi oklepa moči, hkrati pa ljudem odreka pravico do samostojnega razmišljanja in dostopa do alternativnih pogledov, ki bi lahko ogrozili njen nadzor. Kljub temu vztrajajo, da delujejo v vašem najboljšem interesu – vse v imenu demokracije.