Craig Tindale je v nedavno objavljenem vrhunskem članku analiziral temeljni strukturni premik v globalnem gospodarstvu, ki ga označuje kot »vrnitev materije«. V ospredje se vrača fizična materialna baza gospodarstva – rudarjenje, predelava, taljenje in rafinacija – ki je bila v zadnjih desetletjih v zahodnih gospodarstvih sistematično zapostavljena v korist finančnih storitev, intelektualne lastnine in programske opreme. Predpostavka o neomejeni dostopnosti surovin prek globalnih trgov se je izkazala za strateško zmotno. 

Spodaj je povzetek članka, pred tem pa štiri uvodni odstavki, ki zadenejo v srčiko naše zahodne teoretske zablode  in zablode ekonomskih politik v zadnjih desetletjih. 

The global industrial system is currently navigating a profound structural bifurcation, a phenomenon best described as the “Return of Matter.” For the past three decades, Western economies have operated under the tacit Neoclassical assumption that control over intellectual property, financial instruments, and software code constitutes the apex of value creation. In this worldview, the physical processes of industrialism, the dirty, energy-intensive work of mining, refining, smelting, and alloying, were viewed as commoditised, low-margin utilities that could be outsourced to low-cost jurisdictions without strategic peril.

The post-Cold War era was defined by the assumption of “infinite materiality”: the deeply held economic belief that, with sufficient capital and open trade routes, any physical resource could be procured in the necessary quantities, at any time, from a friction-free global market. This paradigm facilitated the rise of the “Just-in-Time” logistics model, which ruthlessly optimised supply chains for financial efficiency, stripping out inventory buffers and redundancy at the expense of systemic resilience. As of late 2025, this era of assumed abundance has definitively concluded. We have entered an era of complex constraints, where the physical availability of matter, not the availability of credit, sets the limit on national power.

The trigger for this crisis was (and still is) policy, a decades-long triumph of a specific worldview. Rooted in the comparative advantage theories of David Ricardo and the monetary theories of Milton Friedman, and later codified in the Washington Consensus, this ideology modelled nations as frictionless points on a trade diagram rather than political actors with distinct security interests and potential enemies. It prescribed a rigorous division of labour: the West should specialise in high-margin “thinking” (services, IP design, complex finance) while offshoring the “dirty” work of “doing” (smelting, refining, processing) to the lowest bidder.

Deepened by the naivety of economic rationalism and the “End of History” optimism of the 1990s, the West adopted a financial system that effectively disarmed its security. Inside that intellectual frame, dismantling the domestic material productive economy looked rational, efficient, and profitable. In the real world of power politics, geography, and supply shocks, it was a slow-motion act of strategic self-harm that hollowed out the industrial base required to sustain a conflict or a protracted crisis.

Dolgotrajno prevladujoča predpostavka zahodnih gospodarstev, da je mogoče fizične vire in industrijske procese obravnavati kot vedno dostopne dobrine, se izkazuje za strateško napačno. Finančna moč, intelektualna lastnina in programska oprema ne morejo nadomestiti fizičnih zmogljivosti rudarjenja, rafiniranja in predelave surovin. Meja nacionalne moči se ponovno vzpostavlja tam, kjer se stikajo energija, materiali in industrijska infrastruktura.

Jedro problema izvira iz večdesetletne ekonomske paradigme, ki je spodbujala specializacijo zahodnih držav v storitvah in znanju, medtem ko so energetsko in okoljsko intenzivne industrijske dejavnosti sistematično izvažali drugam. Ta proces je vodil v postopno razgradnjo domače industrijske baze, kar je bilo v času globalne stabilnosti razumljeno kot racionalna optimizacija, v pogojih geopolitične fragmentacije pa predstavlja resno strateško ranljivost. Industrijska suverenost je bila žrtvovana v korist kratkoročne stroškovne učinkovitosti.

Osrednji koncept analize je tako imenovani paradoks surovin, ki razkriva razliko med posedovanjem geoloških virov in dejanskim nadzorom nad uporabnimi materiali. Ključna strateška vrednost se ne nahaja v rudnikih, temveč v vmesnih fazah industrijske verige: v taljenju, separaciji, rafiniranju in kemijski predelavi. Nadzor nad temi procesi določa, kdo ima dejansko možnost uporabiti surovine v industrijske, energetske in obrambne namene.

V tem kontekstu se izpostavlja izjemna koncentracija vmesnih industrijskih zmogljivosti v eni državi, ki je v zadnjih desetletjih sistematično gradila in subvencionirala energetsko intenzivne, okoljsko obremenjujoče industrije. Rezultat je skoraj monopolni položaj pri predelavi številnih kritičnih materialov, kot so redke zemlje, grafit, litij, antimon, volfram in številne stranske kovine. Ta koncentracija ne temelji zgolj na tržnih mehanizmih, temveč na strateškem državnem usmerjanju kapitala in industrijske politike.

Tehnološki razvoj na področjih umetne inteligence, energetskega prehoda, obrambe in avtonomnih sistemov paradoksalno še povečuje materialno intenzivnost gospodarstva. Digitalizacija in elektrifikacija zahtevata več bakra, srebra, redkih zemelj in visoko zmogljivih zlitin, ne manj. Intelektualna lastnina brez dostopa do teh materialov izgubi svojo uporabno vrednost, saj proizvodnja kompleksnih sistemov zahteva stabilne in zanesljive dobavne verige fizičnih vhodov.

Analiza poudarja, da pomanjkanje kritičnih materialov ne vodi zgolj v višje cene, temveč v neposredno degradacijo tehničnih zmogljivosti. Nadomestni materiali pogosto pomenijo večjo maso, slabše toplotne lastnosti, nižjo učinkovitost in večjo porabo energije. Gre za proces tehnološkega nazadovanja, ki se dogaja ravno v obdobju, ko se od sistemov pričakuje večja zmogljivost, zanesljivost in obseg proizvodnje.

Posebej problematičen je položaj obrambne industrije, kjer se razkrivajo omejitve pri vzdrževanju proizvodnje streliva, letalskih sistemov in napredne elektronike. Dolgi investicijski cikli, pomanjkanje domače predelovalne infrastrukture in konkurenca z civilnimi sektorji za iste materiale ustvarjajo strukturno nezmožnost hitrega prilagajanja v kriznih razmerah. To zmanjšuje strateško avtonomijo in podaljšuje čas odziva v primeru konflikta.

Finančni in regulativni sistemi zahodnih držav dodatno poglabljajo problem. Denarna politika, usmerjena v kratkoročno stabilnost cen, zvišuje stroške kapitala za dolgoročne industrijske projekte, medtem ko okoljski in ESG okviri kaznujejo prav tiste naložbe, ki so nujne za obnovo industrijske zmogljivosti. Tako nastaja razkorak med deklariranimi strateškimi cilji in dejanskimi spodbudami za podjetja.

Rešitve niso omejene zgolj na ponovno odpiranje rudnikov, temveč zahtevajo celovit pristop k obnovi vmesne industrije, razvoju alternativnih tehnologij predelave, izkoriščanju sekundarnih virov in industrijskih odpadkov ter prilagoditvi finančnih in regulativnih okvirov. Ključna je vzpostavitev ravnovesja med okoljskimi cilji in nacionalno varnostjo ter priznanje, da industrijska odpornost predstavlja javno dobrino.

V zaključku Tindale opozarja, da se politična in gospodarska suverenost v 21. stoletju vse bolj opira na nadzor nad materialnimi tokovi. Družbe, ki niso sposobne proizvajati ključnih materialov in komponent, postopoma izgubljajo sposobnost samostojnega odločanja. Vrnitev k materialni realnosti ni začasen pojav, temveč dolgoročna strukturna sprememba, ki bo odločilno oblikovala razmerja moči v prihodnjih desetletjih.

No, zdaj pa pomislite, kje na tem kritičnem stiku energije, materialov in industrijske predelovalne baze je danes Evropa – draga energija, brez nadzora nad nahajališči materialov in z uničenimi panogami industrij materialov (zaradi poltike zelenega prehoda in napačnega odziva na vojno v Ukrajini). Industrije materialov so kritična industrijska infrastruktura, energija pa kri v gospodarskem krogotoku.

Evropska politična moč je v nezaustavljivem zatonu zaradi gospodarskega samomora, za katerega se je odločila pred desetletjem in pol.