»Nič ne pomaga farbanje sten, če kupleraj ne gre; kurbe je treba zamenjat!«

Moj Nono o politiki in politikih

Marko Golob

Ko boste brali te vrstice, vedite, da jih piše strasten privrženec evropske ideje. Ta ljubezen se je začela nekje na fakulteti, ko sem se aktivno vključil v AIESEC – organizacijo za mednarodno sodelovanje študentov ekonomije in poslovnih ved. Vsa naslednja leta so bila prežeta z mednarodnim sodelovanjem, obiskovanjem naših prijateljev v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji … Ne samo, da so nam dala ta srečanja veliko zanimivih druženj, ene najboljših žurov sploh, razširjala so nam obzorje in utrjevala občutek naše evropske skupnosti. In mogoče za nas Slovence še posebej; dokazovala so nam, takrat še v socialistični Jugoslaviji, da smo vsaj tako dobri kot naši zahodni kolegi in da imamo potencial, da smo lahko še boljši. In seveda, da ne pozabim, še svojo drago ženo sem spoznal v AIESEC-u.

Zato je danes razočaranje nad Evropo toliko večje. Velika razočaranja vedno izvirajo iz velike ljubezni.

Kje je šlo narobe? V resnici je vzrok v samih ciljih in konceptih Evropske skupnosti. Tu moramo razlikovati med proklamiranimi cilji in tistimi, ki se izvajajo. Nekako v smislu; »Ne glej kaj govorijo, glej kaj delajo« Ko boš videl, kaj delajo, boš šele razumel, kaj so njihovi cilji.

V Evropi sta se navsezgodaj spopadli 2 viziji Evrope, imenujmo jih: Evropa narodov in Multikulturalna Evropa.

Prva razume Evropo kot servis evropskih narodov, kot okvir, ki jim omogoča varnost, gospodarski razvoj in nacionalno krepitev. Moto te ideje je: vse kar ni nujno potrebno na evropski ravni, naj ostane na nacionalni; organizacijska oblika te ideje je konfederacija.

Druga, Multikulturalna Evropa razume Evropo kot talilni lonec narodov. Kot okvir, ki naj preseže nacionalno, najprej kot politični pojem s postopnim izničenjem nacionalnih držav, preseganje in utopitev nacionalnih identitet v evropskem multikulturalizmu, v mešanju evropske populacije in načrtnem trganju povezav z nacionalnim. Imigracija pri tem igra ključno vlogo. Asociacija pri tem je: talilni lonec, slogan: »Več Evrope« in oganizacijska oblika federacija in centralizacija.

Glavni propagandisti ideje Evrope narodov so bili francoski predsednik Charles DeGaulle v 1960-tih in kasneje angleška premierka Margaret Thatcher.  Žal je ta struja izgubila. Primat ji je vzela nadnacionalna globalistična struja, ki vlada v Evropi vse od takrat. Da se razumemo, ta struja vlada in je vladala tako v Evropi kot tudi v ZDA. Pospešek ji je dal konec hladne vojne po letu 1991, ko je v valu vseobsegajočega zmagoslavja in neskončne arogance in pohlepa pospešila svoj projekt globalne prevlade.

V Evropi se je to kazalo kot preusmerjanje legislativne moči na Evropsko unijo stran od nacionalnih držav, ki so sedaj popolnoma onemogočene pri vodenju ključnih nacionalnih politik in razraščanje evropske birokracije kot njenega operativnega stroja. Posledica je naraščanje napetosti znotraj zelo različnih držav Unije, ki ne morejo voditi politik, ki bi ustrezale njihovim nacionalnim preferencam in različnim stopnjam njihovega gospodarskega razvoja. Da bi bila stvar še hujša, evropska politika izvaja načrtno »Kulturno revolucijo« kot ideološko podstat zaželjene amorfne evropske mase. Bistvo je trganje vezi ne samo z nacionalno državo in kulturo, temveč tudi uničenje družine in nenazadnje transformacijo osebnih identitet, beri »Woke« revolucijo.

Vsa stvar ima zelo dolgo zgodovino, kot njen prvi »Blueprint«(Načrt) lahko štejemo delo nizozemskega aristokrata Richard von Coudenhove Kalergija  »Praktischer Idealismus« iz 1925. (glej zadnji angleški prevod: https://ia601304.us.archive.org/26/items/practical-idealism-english-ver-1-2/Practical_Idealism_English_Ver_1_2.pdf). Ali gre za načrt ali samo idejo, je v tem primeru brezpredmetno, dejstvo je, da se ideje iz njegove knjige izvajajo že desetletja. Ni zastonj Coudenhove Kalergi označen kot idejni oče Evropske Unije. Problem te ideje – preseganja narodov in kultur- je v tem, da ubija bistvo Evrope, njeno posebno kvaliteto – njeno raznolikost. Ravno v tem je njena moč, njena kreativnost, njena inovativnost, njena globalna priložnost. S prisilno unifikacijo vzpodbuja upor v njenih konstitutivnih delih in namesto, da bi šla energija v razvoj, gre v umirjanje oz. zatiranje notranjih napetosti.

Evropska birokracija je s svojim »mission creep« , s svojim rakastim razraščanjem pristojnosti postala neobvladljiv birokratski kolos, ki čedalje bolj postaja sam sebi namen. Birokracija, ki je bila mišljena kot koordinatorka razvoja in orodje za obvladovanje nacionalnih držav,  je postala dušeča sila evropskega razvoja. In, če je v preteklosti še delovala kot iniciatorka naprednih trendov od človekovih pravic do varovanja okolja, je danes orodje pospešujoče fašizacije družbe (glej Digital Services Act in predlog Chat Control Act) in ubijanja ekonomskega razvoja (glej Energiewende).

Zakaj?

Zato ker elita, ki obvladuje Evropo ni več sposobna odgovoriti na izzive sveta. Njen dosedanji model, za katerega se je zdelo (»samo što nije«), da bo postal »New (Rules based) World Order«, se sesuva pred njenimi očmi. Tik pred tem, ko naj bi svetovni gospodarski, vojaški in politični prevladi sledila odločilna faza reinžiniringa celotne družbe. Pogoj, da bi se to zgodilo je vzdrževanje gospodarske, finančne, inovativne in vojaške prevlade. Ta je padla z meteorskim vzponom Kitajske, ki je postala nov svetovni gospodarski pol in vzponom Rusije kot Fenixa iz brezna tranzicije, ki se je ponovno vzpostavila kot prva jedrska velesila.

V paniki, ki zajema evropsko politiko, le-ta vleče čedalje bolj ubupne in tragične poteze. Provociranje vojne v Ukrajini z nuklearno velesilo na njenem dvorišču je geopolitični in vojaški kretenizem brez primere. Proti sili, ki ima neomejen eskalacijski potencial, ne moreš zmagati. V skrajni sili povzročiš 3.s.v,. ki je s svojimi kapacitetami nikakor ne moreš dobiti. Ko človek posluša razne analize aktivnih in upokojenih generalov na Zahodu, se vpraša ali sploh kdo računa z jedrsko opcijo. Kaj res mislijo, da jedrska sila, katerakoli, ne bi uporabila jedrskega orožja, ko bi šlo za njen eksistencialni interes oz. ko bi bila potisnjena v kot; npr. ob napadu na Kaliningrad ali ob blokadi Baltika. Ruski predsednik Putin je pred kratkim več kot jasno povedal, kakšen bi bil odgovor – ne specialna vojna operacija kot v Ukrajini, temveč moderna nuklerna vojna, v kateri ne bi bilo v zahodni Evropi nikogar več, ki bi se lahko pogajal. Lahko Evropa s svojim jedrskim potencialom (»tistimi 3 jedrskimi bombami« kot je pred meseci rekel Lavrov) parira jedrski sili ne samo s tisočimi jedrskimi bombami temveč tudi z masovno sofisticirano jedrsko industrijo, ki lahko v kratkem času ta arzenal podvoji. Kot, da tega ne bi hoteli videti. Ali pa se zanašajo na Ameriko, ki je z zadnjo National Security Strategy jasno pokazala, koliko se je pripravljena iti jedrsko vojno z Rusijo v korist Evrope. Vse to je bilo več kot jasno že pred tem. Samo čisti geopolitični idioti so lahko verjeli, da bo Amerika tvegala svoj obstoj za uresničenje evropskih političnih fantazem.

Po drugi strani pa se sprašujem, ali ni razlog za geopolitični avanturizem evropske elite katastrofalen gospodarski položaj v Uniji. Vsi vemo za padec konkurenčnosti evropske industrije, za ključno zaostajanje v digitalnih tehnologijah, nihče pa javno ne govori o povsem zavoženi finančni situaciji v Evopi. Če se nekateri še zavedajo nevzdržne nesolventnosti evropskih držav, pa so tempirane bombe, kot je npr. tisoč-milijardna luknja v TARGET povsem izven fokusa javnosti. Najhujše pri tem ni samo dejstvo finančne nevzdržnosti, ampak kot bi rekel bivši grški finančni minister Varoufakis, odsotnost vsakega realnega načrta za izhod iz situacije. »Kicking the can down the road« oz. pretvarjanje, da je vse v redu. Zakaj? Ker bi vsak resen poskus reševanja situacije za sabo potegnil radikalne gospodarske in politične posledice, ki jih trenutna krhka politična konstelacija v Evropi ne prenese. Oziroma ne bi je prenesla obstoječa politična elita. Zato se problemi samo poglabljajo, ne rešujejo.

»Rešitev« problema se je zato iskalo izven Unije. V zrušenju in plenjenju Rusije. Na tem obsežnem truplu bi se evropska kamarila lahko dolgo gostila. Nenazadnje, ta poskus bi 3-krat skoraj uspel: prvič po 1.sv., drugič na samem začetku 2.sv in tretjič po letu 1991. Vsakič je Rusija kot Feniks vstala iz pepela. Mogoče bi pa 4-tič uspelo? No, nič ne kaže. Četrtič zna razpasti Evropa. Dlje ko bo Evropa vztrajala v tej smeri, hujše bodo posledice.

Zato taka panika. »Štih«, ki ga je dajala ameriška globalistična frakcija, je bil ključna opora. Ko je ta s Trumpom padla, je evropska elita ostala na suhem. Nima ne vojaškega, ne gospodarskega potenciala, da bi lahko nadaljevala spopad z Rusijo.

Ob tem pa razen redkih evropskih politikov, kot so Orban, Fico, LePen in bodoči češki predsednik Babiš, ni videti voditeljev, ki bi se sploh zavedali problema, kaj šele, da bi kazali kakršnokoli operativno sposobnost njenega reševanja. Lep primer so sankcije proti Rusiji – čisto onaniranje v popolni politični nemoči. Še pragmatični Američani, konkretno njihov Treasurer Bessent, je pred kratkim ugotovil (kateri normalen pa ne bi), da če neka stvar 19-krat ne uspe, tudi 20-tič ne bo. Oziroma kot je rekel Einstein: »pričakovati, da boš s ponavljanjem istega dosegel drugačen rezultat, je znak norosti«. Nezmožnost evropske elite, da obrne kurs po popolnem polomu, ni več samo operativna nesposobnost, je pataloška značilnost te elite.

Pa je ukrajinska polomija samo najbolj v nebo vpijoč primer. »Untergang« Evrope se je začel že davno prej. Najlepši primer je Energiewende. Primer, kako narediti gospodarski samomor z vsiljevanjem ideologije nad ekonomijo. Da se razumemo, nikakor ni šlo za reševanje globalnega segrevanja, pravi cilj je bil političen.

Prvi, ki ga v določeni meri še lahko razumemo, je povezan z evropsko odvisnostjo od zunanjih energetskih virov. Obnovljivi viri so imeli namen zmanjšati evropsko odvisnost in zagotoviti nov vir ekonomske rasti z rastjo zelene ekonomije. Poskus je popolnoma spodletel. Strošek zelenega prehoda je ubil konkurenčnost evropske industrije, stotine milijard proračunskih sredstev pa so krepile kitajsko dodano vrednost. Kitajci so hitro zaznali priložnost in pobrali denar, ki naj bi revitaliziral evropsko industrijo. Rezultat je nova odvisnost, zrušene javne finance in boleča nestabilnost energetskega sistema.

Druga začilnost Energiewende je bila politična in sociološka. Le redki so uganili njeno bistvo, vsa stvar je postala malo bolj transparentna, ko se je začelo govoriti o osebnih CO2 kvotah. Tu se je jasno pokazala vsa narava te pobude. Potem, ko naj bi nataknili španske škorenjce nacionalnim ekonomijam, bi se lotili glavnega cilja, omejevanja osebne svobode pod krinko skrbi za okolje. Podobno se sedaj dogaja z Digital Services Act in predlogom Chat Control Act. V skrbi, menda za varnost otrok, se uvaja vseobsegajoča cenzura in omejevanje medijske in osebne svobode. Elita se zaveda, da izgublja in vnaprej je potrebno zatreti vsak poskus upora.

Zato je nedavna objava ameriške Strategije nacionalne varnosti pomembna. Kot je pomembna tudi individualna iniciativa javnih osebnosti, kot so npr. Elon Musk ali Pavel Durov z njihovim X oz. Telegramom. Njihov vpliv je enostavno prevelik, da bi ga EU lahko utišala. Ne si delat iluzij glede ameriških interesov, ampak v konstelaciji pritiska na obstoječo evropsko elito je njen pomen izjemno pomemben. Zakaj? Ker je zmožnost avtonomne akcije »od spodaj« od večinske »brain washed« evropske populacije enostavno prešibka. Brez zunanjega pritiska se bo Evropa zrušila v mračno fašistično neoliberalno diktaturo. Amerika ima priložnost, da še enkrat reši Evropo pred samo seboj.

Zahtevnost reševanja Evrope je v tem, da ne gre samo za spremembo kursa. Vsaka trajna rešitev Evrope zahteva radikalno spremembo evropske oblastne strukture. In če zgodovina še lahko da kakšno lekcijo, je, da sprememba najbrž ne bo lahka. Ta elita je bila v zadnjem stoletju pripravljena žrtvovati desetine milijonov ljudi za dosego svojega sedanjega položaja. Naivno bi bilo pričakovati, da se bo od oblasti poslovila kar tako zlahka.

Ko gledam von der Leynovo, Kayo Kallas, Starmerja, Merza, Macrona,…(ne pozabite slovenskih ekvivalentov!), mi misel spet uide k mojemu Nonotu.