Thomas Fazi v UnHerd kritično obravnava pobudo Evropske komisije imenovano European Democracy Shield, ki naj bi po uradni razlagi ščitila svobodo govora, volitev in civilno družbo pred »dezinformacijami« in tujim vmešavanjem. Po njegovem mnenju gre v resnici za orodje nadzora in omejevanja svobode izražanja, ki pod pretvezo zaščite demokracije uvaja mehanizme za nadzor informacij in kaznovanje odklonskih mnenj. Osrednji del predloga je ustanovitev nadzornega centra za prepoznavanje in odstranjevanje »lažnih vsebin« z interneta, kar po Fazijevih besedah odpira nevarna vprašanja o tem, kdo določa, kaj je resnica.

Drugi element pobude je mreža “neodvisnih” preverjevalcev dejstev, ki bi delovali v vseh uradnih jezikih EU. Fazi poudarja, da izraz “neodvisen” v Bruslju pogosto pomeni ravno nasprotno, saj so te organizacije finančno odvisne od Komisije, ki jih financira prek obsežnih razpisov in programov. Demokratični ščit naj bi tako razširil pristojnosti že obstoječega Evropskega observatorija za digitalne medije (EDMO), ki je bil doslej deležen več deset milijonov evrov evropskega denarja, s čimer se, po mnenju Fazija, ustvarja zaprt sistem povratnih informacij, v katerem EU financira akterje, ki nato potrjujejo in širijo njene lastne narative.

Pobuda nadgrajuje Digital Services Act (DSA), najobsežnejši sveženj pravil za digitalni prostor v Evropi. Čeprav naj bi zakonodaja formalno ščitila demokratične procese, Fazi meni, da gre za centralizacijo informacijskega nadzora, kjer se pod krinko boja proti dezinformacijam uveljavlja monopol nad resnico. V praksi naj bi šlo za evropski stroj za cenzuro, katerega namen je zaščititi politične elite pred naraščajočim nezaupanjem javnosti.

V nadaljevanju Fazi trdi, da EU že zdaj izvaja obsežen propagandni sistem, ki prek programov CERV, Creative Europe in Jean Monnet financira tisoče nevladnih organizacij, medijev in akademskih institucij, ki navidezno predstavljajo “civilno družbo”, v resnici pa delujejo kot posredniki Bruslja. Samo program CERV z več kot 2 milijardama evrov financira projekte, katerih deklarirani cilj je spodbujanje evropskih vrednot, v praksi pa pogosto podpirajo politično korektne in proevropske teme, kot so multikulturalizem, enakost spolov in nasprotovanje evroskepticizmu.

Podoben vzorec se po Fazijevih besedah ponavlja v medijih in akademiji. EU naj bi letno neposredno namenila okoli 80 milijonov evrov medijem za pozitivno poročanje o evropskih politikah, medtem ko program Jean Monnet z več kot 1.500 “stoli” po svetu ustvarja akademsko mrežo ambasadorjev EU, ki širijo proevropsko ideologijo. Na ta način naj bi se meja med neodvisnimi družbenimi akterji in institucijami EU zabrisala – nastaja “psevdo civilna družba”, ki ustvarja iluzijo družbenega soglasja.

V zadnjem delu Fazi opozarja, da Komisija celo načrtuje vzpostavitev lastne obveščevalne enote, kar bi pomenilo koncentracijo moči v rokah neizvoljenih funkcionarjev. Po njegovem bi to spremenilo EU v “tehnoavtoritarni aparat”, ki bi pod pretvezo boja proti dezinformacijam posegal v volilne procese, nadzoroval medije in razširjal lastne narative. V tem kontekstu je “Democracy Shield” prikazan kot instrument sistematičnega upravljanja govora in omejevanja politične raznolikosti v Evropi. Fazi sklene, da se “resnična vojna proti demokraciji” ne vodi iz Moskve ali Pekinga, temveč iz Bruslja samega.

Fazijeva analiza odpira pomembno in pogosto spregledano razsežnost sodobne evropske politike – vprašanje, kdo v resnici nadzoruje prostor informacij in razprave. Njegova teza, da EU z “bojem proti dezinformacijam” ustvarja aparat za nadzor mnenj, je v današnjem kontekstu zelo relevantna. Namesto da bi šlo za obrambo pred domnevnimi hibridnimi informacijskimi vojnami Rusije in Kitajske, se je v Evropi oblikovala uradna protiruska in protikitajska komunikacijska linija, ki jo enotno reproducirajo vsi večji mediji. Kritične interpretacije in glasovi, ki opozarjajo na kompleksnost mednarodnih odnosov ali nasprotujejo militarizaciji evropske politike, so potisnjeni na rob javne sfere in lahko pridejo do izraza le prek neodvisnih medijev ali družbenih omrežij.

Fazijeva kritika je zato danes posebej aktualna: kaže na nevarnost, da EU postopoma postaja ideološko samozadosten sistem, v katerem so “evropske vrednote” razumljene kot sinonim za uradno politično linijo, medtem ko vsak dvom ali kritika postaneta sumljiva “dezinformacija”. Demokracija v Evropi se tako ne sooča s tveganjem zunanjega napada, temveč z notranjo erozijo pluralizma – z nevarnostjo, da bo zaščita pred “lažnimi novicami” uporabljena kot orodje za discipliniranje javnosti in utrjevanje političnega monopola nad resnico.