Moja travma zadnjih 25 let je spremljanje »kitajskega šoka« – gospodarskega vzpona Kitajske po letu 2000. Nekaj med nejevero in čudenjem nad sistematičnostjo oblikovanja lastnih verig vrednosti od surovin do pametnih končnih izdelkov in strahom pred tem, kdaj nas bo ta vlak pregazil in zibelko industrijske revolucije spremenil v industrijski muzej na prostem.

Kitajska je svoj delež v svetovni industrijski proizvodnji povečala z 6 % leta 2000 na današnjih 33 %, po ocenah UNIDO pa bo do leta 2030 dosegla kar 45 % – skoraj polovico svetovne industrije. Hkrati se bo delež držav z visokimi dohodki prepolovil (s 75 % na 38 %), delež ZDA pa padel z 25 % na 11 %, kar pomeni najglobljo prerazporeditev industrijske moči v sodobni zgodovini.

To globalno prestrukturiranje je del procesa, ki ga poznamo pod imenom kitajski šok. Zdaj smo v fazi drugega kitajskega šoka, ki bo prizadel predvsem Evropo. Ta novi šok se močno razlikuje od prvega, ki je prizadel ZDA, medtem ko je bil pozitiven za Evropo. Prvi kitajski šok (po letu 2001, ko je Kitajska vstopila v WTO) je prinašal širitev trga za evropsko industrijo in cenejše proizvode za evropske kupce, drugi predstavlja predvsem grožnjo evropski industriji, izvozu in tehnološki konkurenčnosti. Kitajska tehnološka revolucija, presežne proizvodne kapacitete, nizke izvozne cene, prvenstvo v vseh sodobnih tehnologijah in nadzor nad vsemi kritičnimi materiali ustvarjajo pritisk na evropsko proizvodnjo. Zlasti v državah, ki temeljijo na industrijskem izvozu – kot je Nemčija, posredno pa na vse ostale države, ki so prek dobaviteljskih verig povezane predvsem z nemško industrijo.

In tukaj leži ključni slovenski problem. Slovenija, katere industrijski sektor ustvari več kot petino BDP, deli vse težave nemške industrije – tehnološko zaostajanje, počasna digitalizacija in robotizacija, visoke cene energije, slaba demografija in pomanjkanje usposobljenih kadrov. Hkrati je naš problem še ustrezno večji – industrija je usmerjena v specializirane izdelke in se pretežno vključuje v mednarodne dobavne verige, večinoma v vlogi dobavitelja drugega ali tretjega reda. Podjetja večinoma ne obvladujejo lastne blagovne znamke ali končnega produkta. To pomeni visoko odvisnost od konjunkture v tujini in velikih odjemalcev, cen vhodnih surovin in energentov ter globalnih tehnoloških trendov. Za lažje razumevanje: če pod kitajskim pritiskom pade nemška avtomobilska industrija, z njo pade 8 % slovenskega gospodarstva in 15 % izvoza.

Slovenska industrija se sooča z največjimi strukturnimi izzivi po osamosvojitvi. Eno so izzivi globalnega prehoda v nizkoogljično, digitalno in tehnološko napredno gospodarstvo. Drugo so spremenjena globalna pravila igre. Kitajska in ZDA z agresivnimi industrijskimi politikami prevzemajo vodilne vloge v baterijski, avtomobilski, farmacevtski, elektronski ter industriji umetne inteligence in sta tako tehnološko kot s trgovinskimi ovirami izrinili Evropo na obrobje. EU in njene institucije se niti ne trudijo zares najti rešitve, pač pa se osredotočajo na namišljene probleme, kot so bojevanje z ogljičnimi izpusti in strah pred Rusijo. Temu ustrezno so odgovor našle v CO2 kuponih in favoriziranju vlaganj v orožje namesto v razvoj.

Slovenska industrija se ne more več zanašati na to, da jo bodo poganjale dobave nemški industriji. Mora odrasti in se osamsvojiti. Iz modela “dobavitelja komponent” mora preiti v model ustvarjalca končnih rešitev. Hkrati se mora tudi georafsko prestrukturirati. Slednje pomeni privabitev tujih, predvsem kitajskih investicij, za katere je Slovenija lahko dvorišče za vstop v EU trg in integracija v njihove dobaviteljske verige. To pomeni potrebo po novi industrijski diplomaciji in strateških partnerstvih. Gospodarska diplomacija mora postati del industrijske politike.

V tem kontekstu sem iniciral, da smo v Gospodarski zbornici Slovenije pripravili strateški načrt Made in Slovenia 2035, ki predstavlja jasen kompas za razvoj slovenskega gospodarstva. Strategija zajema devet strateških področij, akcijski načrt, ključne nosilce med podjetji, vire financiranja in pričakovane učinke. Predvideni rezultati so ambiciozni: 19 milijard evrov novih investicij predvsem v širitev proizvodnje, razvoj novih produktov, digitalizacijo in razvoj kadrov, 48-odstotno povečanje BDP do leta 2035, dodatni 2 odstotni točki k letni realni rasti BDP ter 55.000 ohranjenih delovnih mest.

Toda strategija sama ne bo dovolj. Potrebna je politična volja – sposobnost strateškega razmišljanja, kakršno je Kitajska pokazala s svojo vizijo Made in China 2025. Da bi Made in Slovenia 2035 uspela, mora postati del širšega političnega konsenza, vključena v predvolilne programe in vladne razvojne prioritete.

Takšna strateška usmeritev pomeni prelom z dosedanjimi zgrešenimi politikami. Ne moreš biti konkurenčen, če z uvedbo CO2 kuponov industrijam ključnih materialov na noge obesiš mlinske kamne. Ne moreš biti konkurenčen, če z energetsko politiko forsiraš nestanovitne OVE vire sonca in vetra, ki ti posledično podvojijo cene elektrike. Ne moreš biti konkurenčen, če sankcioniraš uvoz poceni ruskega plina in forsiraš nadaljevanje vojne v Ukrajini in se obsodiš na 3- do 4-krat dražji ameriški utekočinjen plin. Ne moreš biti konkurenčen, če se namesto za spodbujanje razvoja in konkurenčnosti odločiš za vlaganja v orožje. Ne moreš biti konkurenčen, če namesto za spodbujanje razvoja tehnologij ta denar nameniš za orožje za Ukrajino.

»Made in Slovenia 2035« ni le razvojna vizija, temveč industrijski kompas, ki Slovenijo prek usmeritve v znanje, inovacije in trajnost ohranja na zemljevidu globalne industrije. Toda brez enake vizije in popolnega angažmaja slovenskega političnega razreda v tej smeri bo ta industrijska strategija izvenela kot zadnja bitka Pohorskega bataljona.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku