Weijian Shan je ena najvplivnejših osebnosti sodobnih azijskih financ in nekdo, ki Kitajsko razume iz notranjosti, ne skozi zahodno optiko. Njegovo življenjsko pot je zaznamovala kulturna revolucija, ki jo opisuje v eni najboljših avtobiografij o sodobni Kitajski, knjigi Out of the Gobi. To delo ni le osebna pripoved, temveč tudi zgodovinski ključ za razumevanje generacije današnjih kitajskih voditeljev, ki so odraščali v obdobju revščine, političnih pretresov in ideološkega preobrata poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Shan, danes izvršni predsednik in soustanovitelj zasebno-kapitalske družbe PAG, v svojih drugih knjigah Money Games in Money Machine natančno razčlenjuje mehanizme globalnih trgov in kapitala. To je prednost njegove pravkar objavljene, še čisto sveže analize o paradoksu “nizke produktivnosti” Kitajske, ki jo je objavil na strani svetovalne družbe Gavekal Dragonomics – v njej je prepletel vse: zgodovinsko razumevanje, praktično finančno znanje in redko sposobnost, da preseže zahodne zmote o kitajskem gospodarstvu.

Njegova analiza je razgalitev epistemološke slepote Zahoda, ki kljub očitni prevladi Kitajske v proizvodnji še vedno vztraja pri prepričanju, da je kitajska industrija neučinkovita. Da kitajska prednost izhaja iz nizke cene delovne sile. Shan prepričljivo pokaže, da je ta domnevna neučinkovitost zzgolj rezultat napačnih meritev, napačnih pojmovanj in napačnih kategorij, ki jih uporabljajo mednarodne institucije in analitiki, ujeti v lastne metodološke okvirje.

Kitajska danes predstavlja svetovno jedro industrijske proizvodnje, saj ustvari okoli 30 % globalne dodane vrednosti v industriji in več kot dve tretjini fizične proizvodnje v sektorjih, kot so ladjedelništvo, električna vozila, baterije, droni in sončne celice. Z več kot 30.000 pametnimi tovarnami, od katerih številne delujejo popolnoma avtomatizirano, ter z gostoto industrijskih robotov, ki je za 50 % višja kot v ZDA, se zdi, da je Kitajska uresničila vizijo četrte industrijske revolucije. Toda skoraj vse ekonomske raziskave hkrati trdijo, da je kitajska delovna produktivnost v industriji še vedno za nekajkrat nižja od ameriške. Kako je to mogoče? Shan plastično razloži, da gre za napačne metodološke primerjave – ne za realni zaostanek v produktivnosti.

Ključ do navideznega paradoksa leži v razlikovanju med izvirnimi oblikovalci izdelkov (ODMs) in izvirnimi proizvajalci opreme (OEMs). Ameriška podjetja, kot sta Apple in Nvidia, večino dodane vrednosti ustvarijo z oblikovanjem, razvojem in trženjem, ne pa z neposredno proizvodnjo. Kitajska podjetja, kot so Foxconn, BYD ali CATL, pa izvajajo fizično proizvodnjo z visoko učinkovitostjo, vendar po nižjih cenah. Ker standardni kazalci produktivnosti merijo dodano vrednost na zaposlenega (v dolarjih), se ameriški oblikovalci z visoko maržo pokažejo kot navidezno “bolj produktivni” od kitajskih proizvajalcev, čeprav ti dejansko ustvarijo več fizične proizvodnje na delavca.

Meritve, ki temeljijo na fizičnem rezultatu – tonah jekla, številu vozil, megavatih ali številu ladij – pokažejo, da kitajski delavec v povprečju proizvede 2- do 3-krat več fizičnega produkta kot ameriški. Pretvorjena v denarne kategorije, je prednost manjša (okoli 20 %), saj so cene industrijskih izdelkov na Kitajskem precej nižje. Kljub temu to pomeni, da je Kitajska ne le največji, ampak tudi eden najučinkovitejših industrijskih proizvajalcev na svetu.

Da bi dosegli pravilno primerjavo, je treba analizirati le proizvajalce (OEM) znotraj iste panoge in meriti fizično proizvodnjo na delavca. Shan je to naredil za pet panog: ladjedelništvo, jeklo, električna vozila, sončni paneli in cement. V vsakem primeru kitajski proizvajalci ustvarijo več fizične proizvodnje na delavca, pri čemer je razlika največja v železarstvu in električnih vozilih. Tesla, denimo, v svoji šanghajski tovarni izdela dvakrat več avtomobilov na zaposlenega kot v kalifornijski, kljub temu pa so plače v Šanghaju pet- do šestkrat nižje. Tudi v solarni industriji in cementu Kitajska dosega večjo učinkovitost, čeprav nižje cene zmanjšujejo njeno nominalno dodano vrednost.

ZDA imajo višje nominalne produktivnostne kazalce predvsem zaradi višjih cen in trgovinskih ovir. Carine in subvencije umetno zvišujejo ameriške cene in s tem tudi navidezno dodano vrednost na zaposlenega. Študije IMF in drugih institucij kažejo, da protekcionizem dolgoročno zmanjšuje produktivnost, saj zmanjšuje konkurenčni pritisk in inovacije. Tako je ameriška proizvodnja jekla po uvedbi carin po letu 2017 celo padla za več kot 30 % na delovno uro, medtem ko so kitajske železarne znižale stroške in povečale izplen.

Drug vir izkrivljanja so “proizvajalci brez tovarn” (factoryless goods producers), kot so Apple, Nvidia ali Nike, ki jih ameriška statistika od leta 2013 šteje kot del predelovalne industrije – čeprav fizično proizvodnjo opravljajo zunaj ZDA. Po ocenah ti prispevajo do 40 % ameriške “industrijske dodane vrednosti”, ki se torej dejansko ustvarja na Kitajskem, Tajvanu ali v Vietnamu. Kitajska statistika takih podjetij ne vključuje, zato so neposredne primerjave med državama zavajajoče. Če bi ZDA uporabljale kitajsko metodologijo, bi njihova proizvodna dodana vrednost upadla za tretjino do polovico.

Hkrati se Kitajska pomika navzgor po industrijski verigi – iz nizkocenovne proizvodnje v visokotehnološko in avtomatizirano industrijo, medtem ko proizvodnjo nižjih faz predelave seli v jugovzhodno Azijo. Hkrati povečuje delež proizvodnje v panogah z visoko dodano vrednostjo (baterije, EV, polprevodniki). Ta proces spremlja dvig domačih plač in digitalizacija proizvodnje, kar kaže na trajnostno utrjevanje industrijske baze. ZDA po drugi strani skušajo z “reindustrializacijo” in subvencijami (IRA, CHIPS Act) vrniti del proizvodnje domov, vendar to pogosto pomeni prenos dejavnosti v okolje z nižjo učinkovitostjo in višjimi stroški. Predvsem, ker manjka domači ekosistem znotraj same panoge ter celotna dobavitelsjka veriga.

V tem smislu je “kitajski produktivnostni paradoks” predvsem rezultat napačnee optike zahodnih analitikov. Čeprav Kitajska ne dosega ameriške ravni dohodka, to ne pomeni, da je njena industrija neučinkovita – temveč da velik delež na Kitajskem ustvarjene vrednosti zajamejo tuje znamke in posredniki. Dejansko je Kitajska s svojo kombinacijo avtomatizacije, množične proizvodnje in vertikalne integracije že zdaj svetovni industrijski supercenter, ki določa cene, standarde in tempo globalne proizvodnje.

Vendar pa ključni pomen te analize ni v tehničnem vprašanju gled epravilnega merjenja produktivnosti, pač pa v tem, da razkriva bistvo kitajskega modela modernizacije. Kitajska ni zgolj “delavnica sveta”, temveč sistem, ki je sposoben prevzeti tuje tehnologije, jih prilagoditi in znotraj nekaj desetletij doseči učinkovitost, ki prekaša razvite ekonomije. Paradoks o “nizki produktivnosti” odraža zgolj intelektualno pristranskost zahodnih institucij, ki še vedno merijo uspeh z dolarjem, ne pa z realnim rezultatom.

Ključ je v tem, da Kitajska hitro prehaja od kvantitativne h kvalitativni industrijski moči – kombinaciji tehnološke suverenosti, umetne inteligence in proizvodne samozadostnosti. Za razumevanje sodobne Kitajske to pomeni prepoznati, da njen gospodarski uspeh ne temelji več na poceni delu, temveč na sistematičnem nadzoru celotne industrijske verige – od surovine do pametnega končnega izdelka. To je ključno za razumevanje prihodnje globalne konkurence: svet ne tekmuje več s plačami, ampak v učinkovitosti celotnega sistema, in na tem področju je Kitajska postavila novo paradigmo. Ključ je v sistematičnem nadzoru celotne verige ustvarjanja vrednosti.

Izvorni članek lahko preberete tukaj.