Stanko Štrajn

Zmožnost pravilne presoje in razlikovanje resnice od neresnice je zdrava pamet ali razum in je po Descartesu enakomerno dodeljena vsem, saj si je ljudje navadno ne želijo več, kot je premorejo. Različnost mnenj torej ne izvira iz razlik v pameti, temveč iz dejstva, da imamo različne interese in zato naše misli ubirajo različna pota.¥

Zmožnost pravilne presoje v naravoslovnih znanostih pelje do resnic, o katerih se, v kolikor so dokazane, ne moremo prepirati, temveč jih lahko le razumemo ali ne razumemo in jih priznamo, ali ne priznamo, s čimer dokazujemo lastno neumnost ali nepoštenje.

Bolj zapletena so razmerja v družboslovnih znanostih, kjer iskanje resnice ni odvisno zgolj od pravilne presoje, temveč je trud iskanja resnice pogojen z ideološko omejitvijo zagovarjanja politične pripadnosti različnim vrednostnim sistemom, ki več ali manj vsi izhajajo iz odnosa do lastnine. Na eni strani želimo iskati resnico v okvirih znanstvenih sistemov, na drugi strani pa imamo iskalce, ki se ne ozirajo na teorijo, temveč se naslanjajo zgolj na prakso. Tako je resnica na eni strani vpeta v pretežno ideološko pogojene teorije in odrezana od življenja, na drugi strani pa je teorija zanemarjena in je resnica izenačena s prakso. V zgodovini je takšno praktično poenostavljanje lastno zdravemu razumu, ki je vedno teoriji dajal videz nekoristne metafizike.

V Metafiziki Aristotel o resnici vedno razpravlja v pridevniški obliki, saj ne pozna reificiranega samostalnika resnica. Le naša misel ima lahko lastnost resničnega ali neresničnega, pač glede na skladnost misli s stvarnostjo. Toda v družboslovju stvarnost ni le objektiven zunanji svet, temveč je stvarnost predvsem naše ravnanje kot posledica naše volje. Prav tu je izvor zla, saj je človeška volja po definiciji stvar svobodne odločitve, da storiš, kar hočeš. Ja in res ljudje počnejo, kar koli hočejo, če ni omejenosti in nujnosti nadzora v javnem interesu. Opevana svoboda volje in pravica do lastnega razumevanja svobode se nadaljuje v negacijo pojmovanja, da je svoboda spoznanje nujnega. Svoboda in nuja se nenehno prepletata in iščeta pravo mero, ki se izraža kot ravnotežje pravic in obveznosti v pravno urejeni državi, kjer ljudje živijo dostojno in nimajo občutka, da trpijo krivico. Če ne ravnam po nekih obče sprejetih pravilih (pravnih, moralnih ali običajnih) ravnam samovoljno. Redki so primeri, ko kdo ravna dobro zato, ker tako hoče. Največkrat ljudje delajo dobro, ne ker bi to hoteli, ampak ker jim drugega ne preostane, ker so prisiljeni in morajo delati kar je dobro in prav, pa čeprav tega nočejo. Vzrok tega „morati“ je lahko skrit v naravi stvari, lahko pa gre za prisilo, ki izhaja iz pravil civiliziranega pravnega reda. Obratno pa ljudje pogosto ravnajo škodljivo in zlonamerno, ker jim to pač koristi in jih nič ali nihče ne sili, da bi v lastno škodo in v skupno dobro ravnali drugače. Odgovor na vprašanje, ali je naš pravni red pravičen in pošten, ali je uravnotežen, ali pa ščiti in omogoča krivice in neenakost, je možen le kot analiza vsakdanjega življenja, v katerem doživljamo svojo srečo ali nesrečo v okvirih, ki jih določata oblast in civilna družba v Sloveniji, naši državi, ki smo jo konstituirali pred petintridesetimi leti. Analiza vsakdanjega življenja, ki jemlje za kriterij resnico, je vsekakor v slovenski družboslovni praksi redka, ker je razmišljanje o dobrem in prav iz prakse pregnano v teorijo in je spoznanje resnice o dobrem in o tem, kaj je prav, prepuščeno ali pregnano v ideologijo, v polje prerekanja, kjer vlada demagogija in kjer se resnica sprevrača v ideološko izkrivljeno zavest.

V srednjem veku je bila resnica dogma. Razmišljajoči iskalci resnice so bili proglašeni za heretike, pravi heretiki, ki so negirali resnico, pa so bili vladarji. Meščanstvo je izbojevalo v francoski revoluciji zmago zdravega razuma nad mistično zavestjo srednjega veka z razglasitvijo znamenitega temelja meščanske družbe v razglasu: „bratstva, enakosti in svobode“. Prav v imenu te nove dogme je meščanstvo zaživelo v svoji profani obliki, v kateri je prišlo do neverjetne produkcije dobrin. Slovenci smo lahkotno sprejeli dogmo svobode, enakosti in bratstva. Sedaj s starimi kriteriji meščanske ideologije merimo in doživljamo svoje življenje in vedno jasneje spoznavamo, kako naivno smo se nadejali, da je svoboda, ki temelji na prisvajanju lastnine temelj, na katerem bomo lahko živeli v urejeni socialni in pravni državi. Ta urejenost, pravnost in socialnost se razblini ob vsakodnevni praksi negiranja prava zaradi sistemsko razširjenih pojavov zlorab, goljufanja, ob hkratnem odpovedovanju vseh nadzornih sistemov zakonodajne, izvršne in sodne oblasti. V tem sistemu si zatiskamo oči pred resnico, da bi ne ogrozili iluzij, v katerih živimo.

Resnica o bratstvu in enotnosti je preverjanje družbenega dogajanja po tem, ko smo razgradili Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, je razkrivanje naivnosti v kateri smo spregledali prevaro s katero so politiki dosegli odpravo države, ki je temeljila na paroli bratstva i jedinstva. Seveda ne gre za neko teoretično, abstraktno resnico, ampak gre za razkrivanje in obravnavanje aktualnih tem, ki nam v vsakodnevni praksi krojijo življenje. Vsekakor moramo storiti, kar je v naših močeh, da bi razkrili vzroke, zaradi katerih tonemo v mnogo manj srečno življenje, kot si ga zaslužimo; ne zato, ker bi morali, ampak ker nasedamo ideologiji, zaradi katere ne vidimo več resnice, saj ne vemo več, kaj je dobro in prav, in nismo več sposobni pravilne presoje.

Resnica ni nič absolutnega in za vse enakega, je pač subjektivno spoznavanje, je lastnost mišljenja, ne pa objektivno dejstvo v naravoslovni znanosti. Vsak mislec posebej in vsak človek lahko doseže resnico, če razmišlja z zdravo pametjo, ne da bi nasedal najrazličnejšim dogmam in ideologijam, ki se enostavno kažejo kot laži o nas in družbi, v kateri živimo. Gotovo je pri tem najpomembneje, ali kdo resnico res želi ugotoviti in če jo že ugotovi, ali jo tudi želi upoštevati in svoje ravnanje uskladiti po tem, kar je dobro in prav, ne pa po tem, kaj je zanj koristno, kaj je njegov privatni interes v primerjavi z dobrim za vse ali vsaj za večino. Prav odgovor na to vprašanje nam pove, koliko je kdo intelektualno pošten, koliko so njegova razmišljanja usmerjena k resnici, oziroma koliko je resnico pripravljen poteptati zaradi svojih pritlehnih interesov in želje po bogatenju na račun zlorab in izkoriščanja drugih ljudi.

Spoznavanje resnice ni teorija, temveč gre za uporabo teorije v praksi vsakdanjega življenja in obravnava naša ravnanja in predvsem kaže neumnost, malomarnost ali pokvarjenost vseh, ki odločajo in krojijo naše življenje tako v javni kot civilni sferi slovenske družbe. Vidimo, da ni dovolj le razpolaganje z umskimi zmožnostmi, kolikor jih pač premoremo, saj nam te zmožnosti nič ne pomagajo, če jih ne uporabljamo pravilno, se pravi, če pri svojih presojah nismo pošteni in če zaradi interesov negiramo resnico. Obravnava perečih zadev našega družbenega vsakdanja sploh ne more temeljiti na diskretnem šarmu občega, v katerega se zatečejo vsi, ki se ne želijo izpostaviti z resnico, temveč se skrivajo za strukturami jezikovnih bravur, v katerih je obče edina realnost in kjer nobena stvar ni imenovana s pravim imenom. V tem pogledu je resnica razumljena nominalistično, kajti vse je ime – nomen est omen in obratno, kar je brez imena, je sicer lahko na videz modro obračanje besed, je lahko intelektualno šarmiranje, a z resnico ni v sorodu.

Pomen ideje bratstva i jedinstva je bil izražen v srbohrvaškem jeziku, ki ga ni več, ker smo ga enako kot bratstvo in enotnost zavrgli. Bratstva i jedinstva nismo razumeli zgolj v pomenu gesla francoske revolucije, temveč je vsebina te parole vsebovala predvsem tudi preseganje nacionalizma jugoslovanskih narodov, ki je že od nastanka kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ogrožal državo jugoslovanskih narodov združenih na temelju svetovnega urejanja razmerij med narodi po prvi in nato po drugi svetovni vojni. SFRJ je lahko uveljavljala samoupravni socializem dokler je bilo bratstvo i jedinstvo realno močnejše od nacionalizma, ki je ves čas obstoja Jugoslavije tlel v zavesti jugoslovanskih narodov. Mnogi menijo, da je SFRJ razpadla, ker po smrti Josipa Broza Tita ni bilo več osebnosti, ki bi lahko z avtoriteto preprečevala nacionalistične težnje jugoslovanskih narodov. Realnost obstoja SFRJ je bila utemeljena, enako kot realnost katerekoli druge državne tvorbe, z ekonomskimi in kulturnimi pogoji življenja njenih državljanov. V pogojih gospodarske krize v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je nacionalizem hitro našel vzrok za vse tegobe v družbenem redu, ki je poudarjal enakost vseh državljanov, skrbel za socialno pravičnost, omogočal zdravstveno varstvo, zagotavljal dostojna stanovanja in predvsem omogočal praktično polno zaposlenost in odločanje o pogojih in rezultatih dela delavcev. Gotovo je ne glede na proklamirana načela prihajalo do mnogih zlorab, odstopanj od načel pravne države, toda osnovna usmeritev razvoja družbe, kot je bil opredeljen v pravnem redu in znameniti teoriji Edvarda Kardelja povzeti v njegovi razpravi Smeri razvoja socialističnega samoupravljanja je bila jasno poudarjena ekonomska in kulturna svoboda vsakega posameznika v okvirjih družbenih razmerij, ki preprečujejo izkoriščanje delavcev in uveljavljanje dostojnega življenja vseh državljanov. Država je varuh reda in njena naloga je služenje, ne pa obvladovanje državljanov.

Če vidimo osnovne vzroke za propad bratstva i jedinstva v gospodarskih dogajanjih, zaradi katerih je prišlo do pomanjkanja dobrin in padanja življenjske ravni, lahko trdimo, da bi do razpada SFRJ prišlo tudi če bi Josip Broz Tito živel dlje, kajti bratstva i jedinstva je bilo konec takoj, ko je nastopila gospodarska kriza in so jugoslovanske republike pričele druga drugo izigravati, goljufati vse z namenom iz skupne blagajne zveznega proračuna izčrpati čim več in vanj prispevati čim manj. Nacionalistična ideologija je tedaj hitro zaslutila priložnost in nam ponudila razlago, da smo v skupni državi zlorabljeni, oropani svobode in podrejeni avtokratski politiki zveze komunistov, ki je zavrgla bratstvo i jedinstvo in ga nadomestila z diktatom jugoslovanske armade kot varuhom družbenega reda bivše SFRJ.

Iz življenja se je začelo preganjati srbohrvaščino, ki smo se je učili v osnovni in srednji šoli, tako, da smo se lahko sporazumevali s vsemi državljani znotraj Jugoslavije. Pozabljati smo začeli cirilico, v kateri smo lahko brali in pisali enako kot v latinici. Nacionalna vodstva posameznih republik so v težnjah zagotoviti nadaljevanje privilegijev vladajočih elit in ohranjanja dobro plačanih funkcionarskih položajev so pričela s propagando, da gre za nujnost osvoboditve, da gre za uveljavljanje pravice do uživanja lastnine. Družbena lastnina je v politiki naenkrat bila razglašena za nenaravno stanje, ki nasprotuje naravi človeka.

Petintrideset let je prekratko obdobje, da bi pozabili, kaj vse so nam politiki na oblasti in politiki, ki so spletkarili, da bi na oblast prišli razlagali zakaj naj na referendumu o osamosvojitvi Slovenije glasujemo za samostojno republiko Slovenijo. V medijih in propagandi ki so jo vodili vsi vodilni politiki ni bilo razloženo, da ne gre zgolj za osamosvojitev, temveč da gre dejansko za spremembo družbenega reda. Glasovali smo za samostojno republiko Slovenijo, pri čemer smo naivno mislili, da bo vračilo v kapitalistično družbeno ureditev prineslo več in ne manj svobode. Skratka razmerje med svobodo meščana in svobodo državljana kot ga je razložil Karel Marx v znamenitem tekstu „Židovsko vprašanje“ je propaganda ponovno zvijačno razložila tako, da je ustvarila prepričanje, da svoboda državljana sama po sebi producira svobodo meščana in ne obratno. Gotovo množica revnih državljanov ne predstavlja množice svobodnih meščanov, saj le ti ne morejo uživati svobode v revščini, pač pa lahko uveljavljajo državljansko svobodo le tako, da omogočajo bogatenje in srečo ekskluzivni strukturi na oblasti.

Ni mogoče vedeti, ali je dr. Pučnik vedel, kaj je vsebina njegovega stavka: „Jugoslavije ni več, za Slovenijo gre“ ali je Milan Kučan vedel, kaj govori, ko je med dvigovanjem slovenske zastave povedal, da „nič več ne bo tako, kot je bilo. Jutri je nov dan“. Slovenski državljani, ki so na referendumu lahkotno zavrgli svobodo meščana in jo nadomestili s svobodo državljana so bili v svoji zaslepljenosti navdušeni, ker niso premislili pomena vsega dogajanja, niso spoznali resnice in niso vedeli, da konec bratstva i jedinstva pomeni konec enakosti in naraščanje neenakosti. V veselih ovacijah nad zmagoslavnim rezultatom referenduma smo slavili svobodo, pa pri tem spregledali, da slavimo pravzaprav negacijo svobode, kolikor sprememba pomeni ponovno vzpostavitev družbenega reda, ki temelji na lastnini in izkoriščanju človeka po človeku.

Konec je bilo množične gradnje stanovanj na družbenih zemljiščih, kjer smo graditelj hiš, ali kupci blokovskih stanovanj imeli pravico uporabe namesto lastnine. Sedaj si parcelo za gradnjo, ali hišo ali stanovanje lahko pridobi le kdor je izjemno premožen, ali ima možnost pridobiti pri bankah izjemno visoke kredite. Posledica sprememb je jasna. Na svobodnem trgu vlada pomanjkanje stanovanj. Nepremičnine zgrajene pred petdesetimi leti so na prodaj po absurdnih cenah. Najbolj pokvarjena veja oblasti, ki ureja uporabo prostora zlorablja svoja pooblastila in omogoča bogatenje kapitala, bančno ropanje državljanov preko kreditov in višino najemnin, ki v korist lastnikov nepremičnin molzejo najemnike, pretežno mlade družine, ki trpijo revščino, čeprav pridno garajo in preko davkov in prispevkov plačujejo državi visoke dajatve.

Hitro so bili upokojenci oropani sadov minulega dela, saj so pokojnine večine upokojencev zadostne zgolj za životarjenje, nikakor ne za varno življenje ali celo za plačilo oskrbe v domovih za starejše občane, ki zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo več sami samostojno skrbeti zase.

Majhne kmetije propadajo in čedalje več kmetov živi od plač iz podjetji kjer delajo kot mezdni delavci, zemljo pa obdelujejo le zase in ne pridelujejo tržnih viškov. Če lastniku kmetijskega zemljišča ne uspe pridobiti spremembe v zazidljivo zemljišče in ne dobiti zemljiške rente, lahko svoje zemljišče skoraj zastonj proda velikim posestnikom, ki žanjejo dobičke iz subvencij, ki jih vsi plačujemo skozi visoke cene hrane v potrošniški družbi in se bašemo s nekvalitetno hrano, ki jo z dobičkom pridelujejo kapitalisti in prodajajo trgovci.

Študentje ob študiju delajo za nekaj evrov na uro, da lahko plačujejo najemnine, hrano in pokrijejo osnovne življenjske potrebe, za študijsko literaturo in kulturo pa že ne ostane nič več.

Mnogi starši ne zmorejo plačevati stroškov varstva otrok v vrtcih ali stroške prehrane v šolah za otroke v tako imenovani brezplačni osnovni šoli, zaradi česar so prisiljeni prosjačiti pomoč na centrih za socialno delo in upati na pomoč dobrodelnih organizacij.

Če so nekoč delavci lahko preživljali dopuste na morju ali v hribih v sindikalnih domovih se morajo sedaj zadovoljiti z regresom, ki ga porabijo za plačilo položnic in uživajo lahko, kot to poje Marko Brecelj med tem ko „moče noge u lavoru i gledaju slike golih cura, što se kupaju u moru“.

Po cestah se gnete množica avtomobilov, ker so se ljudje prisiljeni voziti v gnečah v službo, saj je javni prevoz izjemno neprijazen do ljudi. Tako služijo prodajalci avtomobilov in goriv, državljani pa s svojim odrekanjem ostalim prijetnostim življenja uživajo v gnečah v svojih avtomobilih.

Navedene asociacije primerjav življenja v času bratstva i jedinstva z življenjem v času samostojne Slovenije so zgolj nekaj primerov, ki nam jasno pokažejo, da smo se takrat, ko smo zavrgli bratstvo i jedinstvo, odločali, ne da bi vedeli, da smo zavedeni in prevarani, saj smo izglasovali ravno nekaj nasprotnega od sladkih obetov svobode, ki nam je bila predstavljena v referendumski propagandi.

Ne bilo bi nič narobe, če bi se Slovenija osamosvojila, vendar pri tem ne izvedla vračila v kapitalizem, pač pa izkoristila možnost ohranitve svobode v pravem pomenu te lepe besede z izvedbo potrebnih korektur samoupravnega socializma, ki smo si ga lepo zamislili, a nedosledno izvajali. Toda, nismo pretehtali pomena ideoloških manipulacij, nismo poznali resnice in svojo naivnost že petintrideset let plačujemo z mnogo slabšim življenjem, kot si ga zaslužimo.

Vse kaže, da se iz izkušnje zavrženega bratstva i jedinstva nismo naučili, da je nujno nenehno preverjanje vsebine vsega, kar nam ponujajo naši sodobni borci za narodov blagor, ki nam obljubljajo svobodo kot blagostanje v materialnem in duhovnem pomenu, a nam potem z zlorabo oblasti in pravil pravne države jemljejo pravico do dostojnega življenja. Volivci državljani bi morali tem elitističnim strukturam po njihovi teoriji biti celo hvaležni, da se norčujejo iz zdrave pameti in nam dopovedujejo, da je resnica vse, kar nam politiki servirajo v njihovih predvolilnih programih, a je pravzaprav nekaj povsem drugega kot resnica.

Na naslednjih volitvah bi naj izvolili ustavno večino razuma, ki bi naj pometla z vsem, kar so nam v petintridesetih letih sprenevedanja in zamegljevanja resnice podarili izvoljeni predstavniki ljudstva. Toda zakaj bi lahko verjeli, da bo ustavna večina razuma res v javnem interesu ravnala drugače, kot sedaj ravna vladajoča koalicija, ki obratno zatrjuje, da je trenutna opozicija največja nevarnost za demokracijo in grožnja da zaidemo prav v nasprotje svobode, ker je janšizem pravzaprav fašizem. Vse kar si desne in tako imenovane leve stranke, ki so pravzaprav samo variacija desnih medsebojno očitajo je več ali manj res, enako kot je res, da nobena od strank nima namena svojih obljub, če zavzame oblast tudi izpolniti. Glede na dosedanje izkušnje lahko domnevamo, da so interesi vseh strank enaki, saj vse stranke razmišljajo samo o tem, kako bi prišle na oblast, da bi potem lahko izčrpavale javen denar in ga usmerjale v bogatenje članov vladajočih strank ali v bogatenje podpornikov teh strank. Tako dobimo v vsakem primeru ekskluzivno izključujočo družbo, ki je v mnogih pogledih podobna kastnemu režimu v Indiji ali srednjeveškim cehovskim združbam, ki so razpolagale s pravicami izključevanja konkurence od možnosti gospodarskega delovanja. V takšni družbi velja pravilo stare rimske modrosti, da ni dovoljeno volu, kar je dovoljeno Jupitru.

Ostalim narodom bivše države SFRJ, ki so enako kot Slovenci zavrgli bratstvo i jedinstvo. Hrvatom, Srbom, Črnogorcem, Muslimanom, Makedoncem in Albancem se ne godi nič bolje kot Slovencem, kajti tudi njihove politične stranke ravnajo po natančno enaki logiki zlorabljanja oblasti in laganja kot to počnejo njihovi slovenski vzornik. V času SFRJ je veljalo, da je Slovenija najbolj razvita republika in je zato veljala za vzor po katerem se je treba ravnati, da bi dosegli napredek in omogočili naraščanje blagostanja večine državljanov. Po osamosvojitvi Slovenije je prevladovalo upanje, da bo Slovenija rešena malverzacij bratskih narodov SFRJ napredovala še hitreje in da je le vprašanje časa, kdaj bo dosegla materialni in kulturni nivo Švice. Nedvomno, bi bil takšen razvoj možen in ni ovir, da Slovenci ne bi, če bi imeli pošteno in javnim interesom zavezano oblast res v sorazmerno kratkem času dosegli nivo Švice ali drugih razvitih zahodno evropskih držav. Toda spričo dejstva, da slovenska politika nikakor ne more razumeti, da oblast ni zato, da jo zlorabljaš, temveč obratno sledi jasni opredelitvi B. Travna v romanu Upor obešencev, da je oblast namenjena temu, da jo zlorabljaš ko jo imaš, je gospodarski in kulturni razvoj Slovenije obrnjen v nasprotno smer glede na tisto, ki jo želimo.

Tako se Slovenija ne približuje Švici, ampak prej Severni Makedoniji ali Črni gori, zaradi česar priporočam vsem, ki bi želeli videti, kakšna bo Slovenija jutri, naj gredo v Makedonijo ali Črno goro in si tam ogledajo kaj nas čaka, če ne bomo spremenili smeri našega razvoja in če ne bomo pričeli temeljiti našega ravnanja na resnici. Resnica o bratstvu in enotnosti je samo primer, ki nam nazorno kaže, kakšne so posledice slepega verovanja, če z njim nadomestimo merila zdravega razuma. Svobode je hitro konec, tako kot je bilo konec bratstva i jedinstva, ko smo naivno verjeli političnim parolam, namesto, da bi skrbno preverili resnico.

Resnica je, da bratstvo i jedinstvo ni bilo vzrok razpada SFRJ, temveč obratno, resnica je, da je SFRJ razpadla, ker bratstva i jedinstva ni bilo več, ker so ga tedanji politiki zavrgli, da so lahko zadovoljili svoj pohlep po oblasti na temelju norosti nacionalizmov.

______________

¥ Primerjaj Descartesovo Razpravo o metodi, prvi del, Filozofska knjižnica, Ljubljana, Slovenska matica, 1957.