Kitajska lahko kadarkoli z eno potezo ugasne ameriško in evropsko gospodarstvo

25 oktobra, 2025 By in gospodarstvo

Kitajska vlada je po dveh stoletjih ponižanja in po treh desetletjih potrpežljivega in dragega dela na izgradnji ekonomske suverenosti ter potrpežljivem prenašanju ameriških in evropskih žalitev v zadnjih nekaj tednih z dvema potezama naredila konec temu. Najprej z uvedbo izvoznih dovoljenj za izvoz komponent na osnovi redkih zemelj in pred dvema tednoma z zaostritvijo tega ukrepa (tudi na vse tehnologije za predelavo redkih zemelj in na eksteritorialno proizvodnjo izdelkov na osnovi komponent z vsebnostjo kitajskih redkih zemelj) in zdaj še s prepovedjo izvoza komponent za proizvodnjo čipov iz kitajske podružnice Nexperie (po prisilni upravi, ki jo je nizozemska vlada “zaradi nacionalne varnosti” uvedla v matičnem podjetju Nexperie v kitajski lasti).

Kot sem že večkrat pisal, lahko s prvim ukrepom kitajska vlada kadarkoli zapre ameriško ali evropsko avtomobilsko, elektro, vojaško industrijo in globalno proizvodnjo čipov. Vse industrije, ki uporabljajo magnete s primesmi redkih  zemelj, vse industrije, ki vgrajujejo čipe in vse industrije, ki proizvajajo zaslone. Vse, kar mora kitajska vlada narediti, je, da izvozna dovoljenja prekvalificira v izvozne prepovedi in v nekaj tednih do dveh mesecih se zaustavi večina sodobne tehnološke industrijske proizvodnje. Tega se ne da preprečiti, ker ima Kitajska praktično monopol (90 % delež) nad pridobivanjem in predelavo redkih zemelj in nad tehnologijami za njihovo predelavo. Zahodne države bi potrebovale desetletje do dveh potrpežljivega fokusa na pridobivanje in predelavo redkih zemelj ter komponent na njihovi osnovi, da bi ustvarile lastne dobaviteljske verige ter zadostno proiazvodnjo teh materialov in komponent.

Too late.

No, in zavedajoč se tega, je kitajska samozavest v odnosih do zahodnih držav ustrezno porasla. Danes si Kitajska v slogu Tine Turner (po grozljivi življenjski epizodi z nasilnim nekdanjim možem Ikom) lahko privošči, da reče “You better be good to me“. In natanko to je po poročanju Wall Street Journala tudi naredila. Trumpovi administraciji je sporočila, da je njen pogoj za kakršnakoli trgovinska pogajanja z ZDA, da Trumpova adminstracija odpravi VSE omejitve, ki jih je kadarkoli uvedla proti KItajski – od carinskih in tehnoloških do črnih spiskov kitajskih podjetij, s katerimi je prepovedano sodelovati.

Posledično je v težavah tudi TSMC, največji globalni proizvajalec čipov, ki svojo proizvodnjo bazira na osmih elementih redke zemlje. Zalog ima le še do konca novembra.

Drugi primer je ne dobro premišljena poteza nizozemske vlade glede prevzema kitajske Nexperie. Kitajski odgovor je bil pričakovan, poteza nizozemske vlade pa vse manj razumljiva glede na dramatične posledice.

Volkswagen je že napovedal začasno zaustavitev proizvodnje modelov Golf in Tiguan v Wolfsburgu. Volvo tudi napoveduje zaustavitev proizvodnje, ostala avtomobilska podjetja bodo sledila, saj imajo zalog Nexperiinih čipov le za nekaj tednov.

Torej možnost Kitajske, da ugasne vso zahodno sodobno industrijo, ki ima najmanjšo neposredno ali posredno povezavo z minerali redkih zemelj, je realna. Absolutno realna. In kaj zdaj? Odgovor ni v streljanju odločnih protestov, kar trenutno počne nemška diplomacija, ki ne pride niti do možnosti pogovora s kitajsko stranjo. Nemški zunanji minister je moral odpovedati obisk na Kitajskem, ker ga tam nihče ni hotel sprejeti.

In odgovor ni v “odločnih protiukrepih”, kot je dvig carinskih stopenj, o čemer se je vleraj repenčil francoski predsednik Macron. Preprosto zato, kot pišem v sosednjem komentarju, ker lahko kitajska vlada z enim dekretom izvozna dovoljenja glede redkih zemelj spremeni v izvozne prepovedi in evropska industrija se povsem zaustavi. Odgovor je v strateškem pristopu: v spoštljivem pogovoru in strateškem dogovoru s kitajsko vlado glede ureditve tekočih spornih zadev ob sprotnem popolnem fokusu na ustvarjanju dolgoročne strateške avtonomije Evrope:

Kot realističen načrt za preživetje evropske industrije vidim troje.

Prvič, v poštenih pogajanjih doseči, da kitajska podjetja za evropski trg proizvajajo v EU – z lokalno delovno silo – in zahtevanim deležem domačih inputov, kar omogoča vstop v dobaviteljske verige ter s 50-odstotnim deležem evropskih partnerjev, kar omogoča prenos tehnologije. Kitajska je svojo industrializacijo od leta 1980 gradila prav s takšnimi skupnimi vlaganji.

Drugič, potrebno je paralelno začeti razvijati lastne dobaviteljske verige pri ključnih materialih. Potrpežljivo kot Kitajska. Trajalo bo dve desetletji, umazano bo in veliko plina in elektrike bo potrebno. Evropski kupci se bodo morali povezati, da porazdelijo tveganja, države članice in Evropska komisija pa zagotoviti ugodno financiranje ter subvencije vzdolž celotne verige.

In tretjič, v EU je treba končati s hecanjem z neumnostmi, kot so preganjanje CO2, vojna v Ukrajini, orožje za NATO, pokrovčki na plastenkah itd. in 150% fokus usmeriti na razvoj in industrijo. Potrebujemo Made in Europe strategijo, ki jo bo spremljal velik EU proračun. . Potrebujemo poceni energente. Potrebujemo tisoče milijard za raziskave, razvoj kadrov in investicije.

Tukaj ni bližnjic. Brez krvi in znoja ne bo šlo. Je le potrpežljiva, dve desetletji dolga totalna strateška industrijska bitka. Ampak najprej je treba v Evropi najti razum. To je trenutno najbolj redka dobrina med elito, ki nas vodi.