Marko Golob

Vsa strategija neoliberalizma in globalizma Zahoda je temeljila na predpostavki, da bodo obvladovanje finančnih trgov, visoke tehnologije in vojaška premoč zagotavljali dolgoročno dominacijo. Če bomo obvladovali vse to, bomo lahko dobili vse ostalo.

Z vzponom Kitajske je padla tehnološka dominacija, z napadom na Rusijo vojaška, izguba finančne dominacije pa logično sledi. Ob tem so se razkrile vse strateške pomanjkljivosti neoliberalnega globalističnega koncepta, o katerem govorim že leta. Skoraj polmilijardni blok, kot je EU, si ne more privoščiti odvisnosti ne le od redkih zemelj, temveč tudi od dobave železa, aluminija, farmacevtskih učinkovin …

Tak blok mora imeti celotne reprodukcijske verige že iz strateških razlogov. To ne pomeni, da mora 100-odstotno pokrivati posamezno področje, vendar zagotovo več kot 50 %. Absurdno je, da imamo na primer v ASML vodilnega svetovnega proizvajalca opreme za izdelavo najzahtevnejših čipov, te čipe pa praktično v celoti uvažamo. Ali ne bi bilo smiselno na osnovi te tehnološke prednosti zgraditi celotne polprevodniške industrije v Evropi? Če je to uspelo manj kot 30-milijonskemu Tajvanu, mar Evropa tega ne bi zmogla? Saj gre za industrijo znanja z visoko dodano vrednostjo in relativno majhno težo surovin, energije in transporta v prodajni ceni.

Kje je problem? V tem, da mora takšno politiko – včasih tudi »hands-on« – voditi država (tako kot na Kitajskem, Tajvanu, Japonskem …). To pa je pri nas anatema: ideologija, katere ujetniki smo postali, tega ne dopušča. Je skoraj smrtni greh. Do tega bomo sicer prej ali slej prišli (glejte, kako ameriška država pod Trumpom neposredno kapitalsko vstopa v Intel, proizvajalce kvantnih računalnikov…), ko bo vrag odnesel šalo. Toda do takrat bo škoda že neizmerna in nepopravljiva.

Primerov je še veliko. Spomnimo se samo prodaje Kuke, uglednega nemškega in evropskega proizvajalca robotov. Ali ne bi bilo za Nemčijo, strojno velesilo, primerno imeti takšnega proizvajalca v nacionalni lasti? Bi se ne ujel v podobo Nemčije kot vrhunskega proizvajalca strojne opreme? Če bi kdo razmišljal vsaj z dvema sivima celicama, te prodaje nikoli ne bi dovolil. Opozarjanja so bila, a politika se ni zganila; ta tako ali tako razmišlja le do naslednjih volitev.

Tako izgubljamo prednost za prednostjo na industrijskem področju, ki bi nam lahko zagotavljalo temelj prihodnje blaginje.

Kot sem zapisal že večkrat: največji sovražnik Evrope je njena nesposobna, kompradorska, vazalna globalistična elita – ne Kitajska ali Rusija. Slednji normalno skrbita za svoje interese in izpolnjujeta mandat svojih državljanov.

Tragika Evrope je, da se bo z zaostrovanjem gospodarskih razmer krepil fašizem nadnacionalne elite, krajšale se bodo ljudske in narodne svoboščine, navzven pa se bo še bolj »pumpalo« sovražnika. Upam, da bo to privedlo do katarze – ne do tragičnega konca, tj. tretje svetovne vojne, ki bi jo skoraj gotovo izgubili.