Spodnji graf kaže neverjetno prednost Kitajske pri predelavi mineralov redke zemlje. Kaže dramatično absolutno prevlado Kitajske v globalni predelavi redkih zemelj. Podatki so alarmantni: medtem ko ZDA predelajo le 5,6% globalne proizvodnje, Evropa 0,33%, in Japonska 2,0%, Kitajska nadzoruje neverjetnih 87,5% celotne globalne predelave teh kritičnih surovin.

Ključno vprašanje je, kakšne geostrateške implikacije ima ta kitajski primat pri ključnih surovinah za tehnologije 21. stoletja. Redke zemlje niso le surovina – so krvni obtok modernih tehnologij. Neodim za električna vozila in vetrne turbine, v sistemih za vodenje izstrelkov in radarskih sistemih, samarij za visokotemperaturne magnete v vojaških letalih, oklepnih vozilih in raketnih sistemih, prazeodim za trajne magnete, europij za LED-sijalke in laske, v fosforjih za vojaške zaslone in sistemih za nočni vid, terbij v sonarskih sistemih in natančnih električnih motorjih, iterbij za medicinsko slikanje, magneti za elektro motorje – brez teh elementov se moderna industrija ustavi. Kitajska je v zadnjih treh desetletjih sistematično zgradila popolno dominacijo ne le v rudarjenju (kjer predstavlja približno 60% globalne proizvodnje), ampak še bolj kritično – v predelavi, kjer njena prevlada preseže 85%.

V naprednih laserskih sistemih se redke zemlje uporabljajo za ciljne sisteme in protiletalsko obrambo. Komunikacijski sistemi, vključno z varnostnimi komunikacijami in satelitskimi povezavami, so odvisni od redkih zemelj v optičnih vlaknih. Magnetni senzorji za inercijske navigacijske sisteme so kriticni za vodenje izstrelkov in navigacijo letal. Keramike z itrijem se uporabljajo za oklepno zaščito vozil, medtem ko se terbij in disprozij uporabljata v sonarnih sistemih za podmornice.

To pomeni, da je večina materiala, ki ga potrebujejo električna vozila, vetrnice in obrambna industrija, na koncu odvisna od kitajskih rafinerij redke zemlje.Vsak moderni vojaški sistem je danes odvisen od redkih zemelj. Ocenjuje se, da za eno samo F-35 lovsko letalo potrebujemo približno 417 kilogramov redkih zemelj. Trenutna globalna dobavna veriga je močno odvisna od Kitajske, ki proizvede 80-90% redkih zemelj za globalno vojaško industrijo, kar predstavlja resno strateško ranljivost za zahodne države.

Zakaj je Kitajska tako močna? Kitajska je predelavo gradila tri desetletja (od strateškega dokumenta iz leta 1992 naprej, prek dokumenta Made in China 2025 iz leta 2015 in 5-letnih državnih planov): od rudnikov in kemičnih obratov do tovarn magnetov, motorjev in baterijskih komponent. Veliki domači odjem zagotavlja stalno zasedenost obratov in nizke stroške na enoto. Država je z načrtno industrijsko politiko konsolidirala podjetja (tudi v »China Rare Earth Group«), določala kvote, spodbujala investicije in podpirala izvozno usmerjene verige. Dodatno uporablja izvozne licence za občutljive materiale (npr. grafit, germanij, galij) – ne nujno kot prepoved, temveč kot regulatorni filter, ki dvigne stroške in negotovost za tekmece.

Kitajska podjetja so razvila tehnologijo in imajo izkušnje. Ločevanje redkih zemelj poteka prek več sto zaporednih ekstrakcijskih korakov z organskimi topili. Znanje, kako stabilno doseči visoke čistosti in varno ravnati z odpadki, se gradi letoma. Kitajski obrati imajo prednost učenja in dobaviteljsko mrežo reagentov, opreme in servisov v neposredni bližini. Predelava redkih zemelj je energijsko, okoljsko in kapitalsko zahtevna. V zahodnih državah je družbena sprejemljivost nižja, dovoljenja pa počasna. Kitajska je ta del verige prevzela, ko je bil drugje manj zaželen, in si s tem utrdila primat.

Dominanca v predelavi redkih zemelj daje Kitajski tri kritične prednosti:

Prvič, omogoča vpliv na tempo globalne digitalne in zelene tranzicije. Brez kitajskih redkih zemelj se ustavi proizvodnja električnih vozil, vetrnih turbin in digitalne elektronike.

Drugič, ustvarja orožje za diplomatski pritisk. Incident iz leta 2010, ko je Kitajska začasno ustavila izvoz redkih zemelj na Japonsko, je pokazal učinkovitost tega orožja. Enako velja za uvedbo licenc na izvoz magnetov letos po uvedbi Trumpovih carin na uvoz iz Kitajske.

Tretjič, zagotavlja dolgoročno konkurenčno prednost. Kitajska lahko s subvencioniranimi cenami in prednostnim dostopom podpira lastne visokotehnološke panoge. Lahko tudi z nizkimi cenami preprečuje možnost preživetja potencialnim nastajajočim zahodnim konkurentom.

Je Kitajsko sploh mogoče dohiteti? Washington se je v zadnjih tridesetih letih večkrat zmotil v svojem odzivu na kitajsko rast. Najprej je kitajsko specializacijo na področju redkih zemelj dojemal kot primer komparativne prednosti v klasični ekonomiji. Kasneje, ko so postale razsežnosti dominance očitne, je zanemaril nujna ukrepanja z argumenti o okoljski trajnosti in ekonomski izvedljivosti. Dejstvo je, da sta ameriška in evropska politična elita dovolili erozijo lastnih strateških kapacitet v imenu kratkoročne gospodarske učinkovitosti. Zaprtje zadnjega večjega predelovalnega obrata redkih zemelj v ZDA leta 2015 je bil simboličen trenutek – ZDA so se prostovoljno odrekle strateški suverenosti v zameno za nižje stroške.

Če želi Zahod ohraniti tehnološko suverenost, mora sprejeti več nepopularnih odločitev. Najprej je potrebno obnoviti strateško industrijo z javno podporo. To zahteva vsaj 15-letno zavezo k subvencioniranju in zaščiti kritične industrije. Drugič, treba je vzpostaviti mednarodna partnerstva z državami, ki imajo zaloge redkih zemelj, kot so Avstralija, Kanada in Brazilija. In tretjič, treba bo požreti ekološko strupeno pilulo – predelava redkih zemelj povzroča znatno onesnaženje in zahteva ogromne količine energije.

V Avstraliji (Lynas), ZDA (MP Materials) in v EU sicer nastajajo zmogljivosti za ločevanje redkih zemelj, proizvodnjo magnetov ter sintetičnega/sferičnega grafita. Japonska in Koreja gradita partnerstva v Avstraliji in Jugovzhodni Aziji. EU je sprejela zakonodajo, ki cilja na večjo »domačo« predelavo in hitrejša dovoljenja. Tudi reciklaža magnetov in baterij se hitro razvija, kar bo sčasoma zmanjšalo pritisk na primarne rafinerije. Vendar so časovnice dolge (obrat potrebuje 4–6 let), trgi so ciklični (cene lahko hitro padejo) in brez dolgoročnih odkupnih pogodb ter javne podpore bodo projekti težko preživeli »cenovne vojne«. 

Dvomim, da imajo na zahodu politiki in prebivalstvo želodec, da bi požrli to strupeno pilulo. Na koncu bo prevladal NIMBY “argument” – Noy In My Backyard. Kar pomeni, da bo v bodoče očitno treba biti tako prijazen s Kitajsko, kot so evropske države bolestno servilne do ZDA in kot so ZDA bolestno servilne do Izraela.

No, tega – servilnosti do kogarkoli – pa moj želodec ne prenese. Bolje je vzeti strupeno ekološko pilulo, kot pa biti v podrejenem kolonialnem razmerju.