Leta 1993 je bil lansiran skupni trg (European Single Market) z ambicijo prek skupnih evropskih politik zagotoviti štiri svobode (prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi). Leta 1999 pa je bila lansirana Evropska monetarna unija (EMU). To so bile nobel iniciative, ki se še danes zdijo izjemne v svojem cilju – oblikovati enotno evropsko gospodarstvo s podrtjem vseh fizičnih in administrativnih meja s končnim ciljem oblikovati Združene države Evrope po ameriškem zgledu. Evropa naj bi s to poglobitvijo integracije postala močnejša in v končni instanci najmočnejše gospodarstvo na svetu.

Zgodilo pa se je ravno obratno. Sredi 90. let se je trend evropske rasti upočasnil, prej strma krivulja dohitevanja ZDA pa se je prelomila in se obrnila navzdol. Zakaj?

Problem te ambiciozne evropske iniciative je bil v tem, da je z vsako novo skupno politiko (od kapitalske direktive, skupne politike konkurence, politike državnih pomoči, energetske politike do monetarne politike in fiskalnega pakta) EU postajala šibkejša in ne močnejša. Te skupne politike so začele dušiti gospodarstva posameznih članic, ki so postajala manj in ne bolj konkurenčna.

Paradoks poglabljanja integracije EU je, da Evropo duši, namesto da bi jo krepila. Duši gospodarski razvoj posameznih članic EU. Naj navedem zgolj tri primere. Prvič, skupna politika državnih pomoči je namenjena temu, da ne bi kakšno podjetje iz katere koli članice dobilo nelojalne prednosti prek državnih subvencij. Torej da ne bi neko nemško podjetje z državno spodbudo dobilo prednosti pred francoskimi in obratno. Toda posledica tega, da komisija v imenu držav preprečuje, da bi katero koli podjetje dobilo prednost, je, da v Evropi nobeno tehnološko podjetje ne more zrasti. Nimamo jih. V nasprotju s tem kitajska in ameriška podjetja s pomočjo državnih pomoči vznikajo in se razvijajo v tehnološke velikane. V EU pa imamo gospodarske dinozavre, ustanovljene pred drugo svetovno vojno ali malce po njej.

Drugič, skupna energetska politika naj bi omogočila, da bi bila vsa evropska gospodinjstva in podjetja deležna najnižjih cen na trgu. V resnici pa zaradi različnih energetskih konceptov po posameznih državah to vodi k temu, da smo vsi deležni najvišjih in ne najnižjih cen energije na trgu, kar ubija konkurenčnost in vodi v energetsko revščino. Denimo, Francija ima jedrske elektrarne in lahko svojim subjektom načeloma ponuja elektriko po ceni izpod 50 evrov za megavatno uro. Vendar tega ne sme in ne more, ker Nemčija vodi politiko prehoda na nestanovitne obnovljive vire z zaprtjem poceni jedrskih elektrarn, subvencioniranjem vetrnic, sončnic in biomase ter kurjenjem premoga in plina za proizvodnjo nadomestne energije, kar vodi v božjastno visoke cene. Posledično se zaradi skupne energetske politike cene elektrike v EU oblikujejo na osnovi najdražje (mejne) elektrarne. In to so običajno plinske ali premogovne zaradi visokih dajatev za CO₂. Torej na koncu so vsi Evropejci, ne glede na lastne energetske sposobnosti, deležni najvišjih cen elektrike v Evropi – namesto lastnih nacionalnih cen.

Tretjič, evro je dokončno ubil razvojni potencial EU. Z vzpostavitvijo enotne valute in skupne centralne banke sta bili ukinjeni fleksibilnost in sposobnost ukrepanja nacionalnih držav v primeru asimetričnih šokov, ki zdaj ne morejo svojemu gospodarstvu v krizi pomagati z devalvacijo valute ali znižanjem obrestne mere in dodatno likvidnostno pomočjo. Ker to počne ECB v Frankfurtu s politiko »one size fits all«. Poleg tega je Nemčija zahtevala strogo koordinacijo fiskalnih politik, zaradi česar posamezne države ne smejo bistveno pomagati svojemu gospodarstvu, sicer kršijo pravila glede deficita. In to pomeni, da ne smejo spodbujati gospodarstva in da potrebujejo dolga leta, da se z interno devalvacijo (znižanjem svojih plač glede na druge države) izvlečejo iz krize. S čimer vedno bolj zaostajajo za drugimi. In posledično tudi EU kot agregat.

Podobno je pri drugih politikah. Torej s skupnimi politikami si v Evropi jemljemo fleksibilnost v odzivanju na krize in pri razvojnih politikah ter omejujemo drug drugega, da nihče ne more zrasti. Posledično vsi skupaj tonemo. Medtem ko drugi rastejo in se čudijo naši norosti.

Pregloboka integracija je ključni problem sedanje disfunkcionalne EU, ki se ga zato seveda ne da rešiti s še »več Evrope«, še več administriranja, še več restriktivnimi pravili. Evropa se lahko vrne v obdobje rasti in prosperitete samo z »manj Evrope«, z manj dušečih skupnih politik in z več avtonomije članic EU glede razvojnih politik. Evropa se lahko vrne v obdobje rasti samo z vrnitvijo v »zadnje delujoče stanje«. Z vrnitvijo v institucionalno stanje pred letom 1993 – v prostocarinsko območje s koordinacijo valutnih tečajev in nacionalnimi ekonomskimi in drugimi politikami.

Če smem uporabiti telekomunikacijsko izrazoslovje: Evropa potrebuje povrnitev na »tovarniške nastavitve« izpred leta 1993.