Članice Nata so pristale na ameriško izsiljevanje glede dviga obrambnih izdatkov na 5 % BDP in evropska komisija je oboroževanju dala prioritetio pred razvojem. Vendar pa čeprav je razprava o vojaških izdatkih in blaginji oziroma rasti, o dilemi med topovi in maslom, stara, ostaja sklep neomajno stabilen. Ko pregledamo stotine empiričnih študij in meta-analiz teh študij, se vedno znova pokaže, da je splošni učinek vojaških izdatkov na gospodarsko rast večinoma negativen ali pa ga ni.

To še posebej velja za države v razvoju, kjer vsak evro, namenjen orožju, pomeni evro manj za infrastrukturo, zdravstvo in izobraževanje. Dolgotrajno visoka obrambna poraba praviloma prinaša napačno alokacijo družbenih resursov in neučinkovitost, kar znižuje potencialno rast.

Tudi naša lastna empirična analiza na osnovi produkcijske funkcije gospodarstva, v kateri so upoštevane vse držav sveta in za dolgo obdobje (1960 – 2023), potrjuje ugotovitve tujih analiz, da vlaganja v obrambo nimajo statistično značilnega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast. Pač pa na dolgoročno rast BDP pozitivno vplivajo standardni dejavniki – izdatki za investicije, človeški kapital in gospodarska odprtost.

Naša analiza pa gre še korak naprej in ugotavlja povezavo med članstvom v Natu, rastjo in učinkovitostjo obrambnih izdatkov. Analiza kaže, da dolgoročno članice Nata dosegajo približno za 0.3 odstotne točke nižjo rast kot države, ki niso članice. Po drugi strani pa višji izdatki za obrambo v članicah Nata praviloma rahlo pospešijo rast (za okoli 0.2 odstotne točke). Ko v analizo dodamo še članstvo v EU, se slika izostri: v državah, ki so v Natu, a niso v EU, so obrambni izdatki povezani z opazno višjo rastjo, medtem ko je v državah, ki so hkrati v Natu in EU, skupni učinek obrambne porabe na rast praktično ničeln.

Drugi del slike so multiplikatorji. Mednarodne študije praviloma kažejo nizke multiplikativne učinke obrambne porabe, saj so multiplikatorji manjši od 1, kar kaže nizko učinkovitost obrambnih izdatkov in implicira izrivanje drugih komponent BDP, zlasti naložb. Tudi analize za stare in nove članice EU kažejo, da povišana »obrambna obremenitev« BDP praviloma ni pospeševala rasti. Najdemo pa obratno vzročnost – najprej pride rast, nato povišani izdatki za obrambo.

Tudi naša lastna analiza kaže zelo nizke multiplikatorje pri obrambnih izdatkih. Dinamični multiplikator obrambne porabe je pri nas nižji kot multiplikatorji ostalih javnih izdatkov, hkrati pa je nižji kot v povprečju EU. Preprosto rečeno, dvig izdatkov za obrambo za 1 % BDP bi v Sloveniji po enem letu povečal BDP za manj kot  0,4, v EU-27 pa za manj kot 0,5 odstotnih točk. Po treh letih pa bi 1-odstotno povečanje obrambnih izdatkov dvignilo BDP v Sloveniji za okoli 1 %, v EU pa za približno 2,5 %. Na drugi strani pa analiza ostalih javnih izdatkov brez obrambe za Slovenijo kaže, da je njihov kumulativni multiplikator več kot dvakrat višji od multiplikatorja obrambne porabe.

Kaj to pomeni za politiko? Najprej, z dvigom vojaških izdatkov si ne moremo kupiti rasti. Če ciljamo na dolgoročno rast produktivnosti in blaginje, bodo javna sredstva praviloma bolje unovčena v infrastrukturnih projektih, znanju in zdravju. Drugič, če obrambne izdatke vseeno povečujemo, naj to spremljajo ukrepi, ki dvignejo njihovo produktivnost – večja učinkovitost nabav, več domače dodane vrednosti (pametne verige dobav, dvojna raba tehnologij), vlaganja v kompetence in R&R. Tretjič, preudarno upravljanje proračuna: spodbujati je treba investicije z visokimi multiplikatorji in kjer je verjetnost pozitivnih eksternalij na druge panoge ali družbo največja.

Dajmo biti pragmatični. Če nas druščina, v kateri smo se znašli in ki čuva naše nebo, sili, da povečamo izdatke za obrambo, jih dajmo tako, da bo njihov makroekonomski in družbeni učinek največji. Ja, izgradimo pet novih bolnišnic in jih opredelimo za vojaško in civilno uporabo. Ja, modernizirajmo železnice in povečajmo njihovo osno obremenitev, preplastimo regionalne in lokalne ceste, razširimo in ojačajmo mostove, da bo potencialno po njih mogoče prevažati tudi vojaška vozila in težke oklepnike. Ja, nabavimo 20 novih helikopterjev, vendar jih dajmo na razpolago zdravstvenim ustanovam, policiji, civilni zaščiti in gorski reševalni službi. Ja, povečajmo izdatke za razvoj novih, kvazi vojaških tehnologij, vendar s ciljem, da z njimi spodbudimo splošni tehnološki preboj prek zagosnkih podjetij. Nikakor pa ne kupujmo tujih tankov in orožja, razen za vzorec. In ja, močno povišajmo plače slovenski vojski in policiji ter uvedimo 3-mesečno vojaško ali civilno usposabljanje med počitnicami po srednji šoli. Z namenom državljanske vzgoje in »za vsak primer«.

Sklep je jasen – obramba sicer je pogoj varnosti, vendar pa ni motor rasti. Priporočilo za politične odločevalce, se zato glasi, da morata vsak dodaten evro za obrambo spremljati dve zavezi – da ne spodjeda naložb v produktivno jedro gospodarstva in da se porabi tako, da množi (ne pa razredči) širše javne koristi. Ključno je kombinirati izdatke za obrambo z naložbami »z dvojno rabo« na kritičnih področjih, kot so prometna in družbena infrastruktura. Slednje imajo večje multiplikacijske učinke in bolj neposredno prispevajo k dolgoročni gospodarski rasti. Multiplikator gradbeništva je za turizmom drugi najvišji.

Najbolj neumno od vsega pa bi bilo kupovati tuje orožje, kajti tam je multiplikator enak nič. Je pa res, da so tam potencialne provizije za politike ekscesno visoke.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku