From Made in China to Dominated by China

Na moj post From Made in Japan to Made in China sem dobil standardno neumen komentar v smsilu: ja, ja, saj veliko proizvaja, toda Kitajska je še vedno uboga, ko pogledamo cifre na prebivalca:

Dvig je inpresiven. Ostalo pa je žalost.

Izvoz Nemcije na prebivalca je skoraj 8x večji. ( 2.540 vs 19.850 usd).

Gre za klasičen idiotizem. Pomembne so absolutne številke. Tudi Slovenija je pri medaljah na prebivalca med prvimi, ampak osvojimo jih peščico. Velike države jih na eni olimpijadi osvojijo sto ali več.

Štejejo absolutne številke:

Prvič, pri 1.4 milijarde ljudi bo kitajski obseg proizvodnje / izvoza dvakrat večji od nemškega, tudi če bi Kitajci delali samo osmino nemške proizvodnje na prebivalca. Toda Kitajska se je specializirala v proizvodnji avtov in zdaj obvladuje 38 % globalnega trga, Nemčija pa le 6 %.

Drugič, za ekonomije obsega so pomembne absolutne številke. Samo pri velikem obsegu se določene stvari splača delati oziroma se povrnejo izdatki za razvoj. E-avti in baterije so tipičen primer.

Tretjič, ko si enkrat tako velik, dosežeš tako nizke stroške na enoto, pri katerih ostali zaradi nekajkrat višjih stroškov niti ne morejo priti na trg oziroma biti konkurenčni. To se zdaj dogaja pri e-avtih in baterijah zanje.

Poitem pa je tu še en moment, ki se ga očitno zaveda samo oblast, ki ima neomejen časovni horizont vladanja: strategija. Kitajska oblast gleda desetletja naprej, zato je, začenši pred več kot četrt stoletja – ko so ostali uživali v visiokih dobičkih zaradi selitve proizvodnje iz matičnih držav v Kitajsko – sistematično razvijala kompletne dobaviteljske verige za proizvode, ki se bodo proizvajali čez četrt stoletja. Od zakupa najdišč mineralov redke zemlje, litija, kobalta etc., njihove predelave, razvoja baterij, čipov, …, do razvoja končnih izdelkov. Ostali so razvijali večinoma samo končne izdelke, živeč v iluziji, da bodo komponente pač dobili na trgu.

Zdaj pa povežite strategijo z obsegom. Kitajska vlada je leta 2015 sprejela strategijo Made in China 2025, v kateri je definirala, na katerih področjih želi biti dominantni globalni ponudnik čez 10 let. Med njimi so bili e-avti in baterije (kvantni računalniki in čiste tehnologije). 8 let po  sprejetju strategije je vlada ugotovila, da je cilje uresničila. In to zdaj gledamo v obliki izvoznih deležev Kitajske in v obliki deleža ključnih komponent sodobnih tehnologij, v kateri Kitajska dosega deleže med 67 % in 95 %.

No, in medtem ko so nekateri na zahodu pred tremi leti ugotovili, da je idnustrijska strategija pomembna, je Kitajska že onstran tega in njena tekoča strategija se glasi China Standards 2035. Želi obvladovati ne samo globalno proizvodnjo, pač pa standarde pri ključnih tehnologijah prihodnosti:

Chinese national strategy launched in 2018 to influence and set global technical standards for emerging technologies like 5G, AI, and the Internet of Things (IoT) by 2035

Mislim, da se zelo malo ljudi zaveda, kaj to pomeni iz vidika prihodnje globalne dominacije. Nekaj jih vseeno razmišlja o tem:

China has focused on shaping technical standards for technology goods as a complimentary strategy to its high-tech manufacturing ambitions. The pursuit of influencing standards began much before the China Standards 2035 plan was announced, but it was the ambitious plan for 2035 that made standard-setting a key objective of China’s high-technology growth and key component of its strategy to navigate US-China high-tech competition. China drives the adoption of standards in a variety of ways; intensive participation in Standard Development Organisations (SDO), exporting Chinese standards through BRI projects and increasing participation with domestic and international industry associations. China’s growing footprint in SDOs, particularly for technology goods like 5G, AI and biotechnology is likely to embed Chinese standards within global markets. With Beijing working hard to set standards of strategic technologies of the future, advanced industrial economies will have to develop more robust technical standard-development policy frameworks to match the competition.

Zato pa beremo tako neumne komentarje posameznikov, ki živijo v svojih mehurčkih. V svetu, ki ne obstaja več. Že dolgo ne.

En odgovor

  1. Natančno in prepričljivo. Ampak – kam to vodi drugam kot v smer kitajske dominacije? Ne isto, ampak nekaj podobnega kot pri Ameriki v času njenega vzpona.

    Zakaj ne isto? Ugledni profesoe ekonomije iz Singapurja je zapisal, da je Kitajska zelo natančno raziskovala vzroke za razpad Sovjetske zveze. In očitno je enako, ali  še bolj, natačna pri razumevanju vzrokov za propad ameriškega imperija, čemur je sedaj sama  priča – in obenem žrtev sedanjega hegemona, ki se čuti ogroženega prav od Kitajske. Eno je gotovo: kitajci se ne bodo pustili obvladati od znotraj s strani židovskega  lobija. Ne gre zgolj za vzporednico z AIPAC-om, ampak tudi »po faci« se razlikujejo od Židov oz. zahodnjakov, ki ne bodo dobili mesta v oblastni strukturi na Kitajskem (kot sedaj v Ameriki).

    Ampak vseeno – če bodo oz. pravilneje: ko bodo Kitajci na vrhu, in se obraninli vseh napak ki so spodnesle ameriški imperij, kaj jim ostane?

    Všeč mi je

  2. Moj komentar se je izgleda glede na ta članek interpretiral obratno kot se jaz hotel nakazati. Seveda bližnja prihodnost je Kitajska mi ( zahod ,sploh EU ) pa zgodovina.

    Moj point je bil bil da primerjava Nemčije in Kitajske ni smiselna, ker to ni primerjava jabolk in hrušk ampak je to izven kategorije. Primerjava držav , ki se razlikujejo po velikosti ozemlja za faktor 27 in po številu ljudi za faktor 16 ni smiselna po absolutni moči. Normalno je da bo/je Kitajska prevladala na svetu. O tem sploh ni kaj razpravljati . Sploh pa da bo prehitela Nemčijo. To da je Nemčija sploh nekaj časa bila v isti kategoriji s Kitajsko in da jo je Kitajska presegla nemški BDP šele leta 2007 je zgodovinska anomalija. In stvari se samo vračajo na svoje mesto. Zato ne razumem zakaj naj bi to bilo fascinantno. Fascinantno je bilo da je Nemčija sploh prekašala Kitajsko tako dolgo ( cca 1950 do 2007 ob takšni pariteti velikosti. To lahko predvsem pripišemo Marshallovemu načrtu pomoči povojni zahodni Evropi in dobri nemški implementaciji, Kitajska pa je bila prepuščena bolj kot ne sama sebi.

    In to nerazumevanje situacije, kot praviš tudi mehurček ter seveda naša oholost sta nas pripeljali v situacijo, da smo Ruse potisnili v objem Kitajcev namesto da bi jih pritegnili k sebi. In dodali Kitajski steroide za razvoj… ( energijo in surovine…. )

    Zanimivo je pa, kako ste/so začeli to glasno poudarjati to šele zadnjih 10 let in se čuditi. Če bi obiskovali sejme in se poslovali tako z Nemci kot Kitajci, bi lepo videli rast Kitajske in njene impresivne napredke zadnjih 30 let ( moje osebne izkušnje ). In ker sta v tem ringu Indija in Kitajska je prav impresiven skok Kitajske glede na Indijo.

    Zahod je desetletja prodajal zgodbo, da sta demokracija in prosti trg edini trajnostni razvojni model, pa izgleda da gre na žalost tudi brez tega. Sploh zanimivo je kako sedaj poudarjajo, da bo Kitajska premagala zahod s strateškim ( beri planskim ) planiranjem in bo to na žalost priročen izgovor zahoda za zdrs v kakšne upajmo mehkejše oblike diktature, ki bodo formalno demokracije.

    Liked by 1 person

  3. Nekaj za resno zabavo in zakaj je AI lahko dobra …

    Ekonomiste zanimajo številke realiste in tehnike pa tone in sodčki pa poglejmo kako dvig BDP nič ne pove … in prikriva kot dimna zavesa realnost :

    Jeklo in nafto sem vzel kot osnovo, se mi zdi dokaj realna zadeva v današnjem svetu.

    Če združiva primerjavo – nafto in jeklo – za Nemčijo:

    1950

    • BDP ≈ 230 mrd USD (v današnjih USD).
    • Cena nafte ≈ 2,8 $/sod → ≈ 82 mrd sodčkov.
    • Cena jekla ≈ 30 $/t → ≈ 7,7 mrd ton.

    2023

    • BDP ≈ 4.526 mrd USD.
    • Cena nafte ≈ 82 $/sod → ≈ 55 mrd sodčkov.
    • Cena jekla ≈ 700 $/t → ≈ 6,5 mrd ton.

    Komentar:Če meriš nemški BDP v sodčkih nafte ali tonah jekla, vidiš stagnacijo oziroma celo nazadovanje:

    • v energijskem izrazu je danes manjši kot 1950 (55 vs. 82 mrd sodov),
    • v surovinskem izrazu je prav tako nižji (6,5 vs. 7,7 mrd ton).

    To pokaže, da današnja “rast” temelji na storitevah, intelektualni lastnini in finančnih slojih, ne na realni ekspanziji fizične energije in surovin. V fizičnih valutah se gospodarska moč celo krči.

    Razširimo še na ZDA , da se vidi, ali je slika podobna?

    1950

    • BDP ≈ 2.0 bilijona USD (v današnjih USD).
    • Cena nafte ≈ 2,8 $/sod → ≈ 714 mrd sodčkov.
    • Cena jekla ≈ 30 $/t → ≈ 67 mrd ton.

    2023

    • BDP ≈ 27,4 bilijona USD.
    • Cena nafte ≈ 82 $/sod → ≈ 334 mrd sodčkov.
    • Cena jekla ≈ 700 $/t → ≈ 39 mrd ton.

    Komentar:

    • Tako kot pri Nemčiji se tudi pri ZDA v sodčkih nafte vidi energetska stagnacija: iz 714 mrd sodčkov (1950) na 334 mrd sodčkov (2023) → torej manj, čeprav je nominalni BDP 13-krat večji.
    • Enako pri jeklu: 67 mrd ton (1950) proti 39 mrd ton (2023).

    Kako si to razlagati kot čeprav so BDP ogromno povečale so realno za isti output lahko kupile manj… ( ni pomembno če skozi inflacijo ali spremembe strukture cen ) In primerjalno so ZDA nazadovale bolj kot Nemčija…

    Vir : Ai … , ideja moja…

    Liked by 1 person