Prvič, trend energetskega prehoda iz fosilnih na nefosilna goriva se je upočasnil. V zadnjih dveh letih je na ravni 1 % letno, kar je približno polovica povprečne stopnje iz obdobja 2010–2019. Hkrati pa je bistveno počasnejši od projekcij, ki jih je za želen zeleni prehod naredila Mednarodna agencija za energijo (IEA). Njen “Net zero” scenarij zahteva, da bi skupna stopnja izboljšanja energetske intenzivnosti v obdobju 2022-2030 znašala dobrih 7 % (slika spodaj). Torej, dejanski energetski prehod noče igrati po scenariju, ki so si ga zamislili.

Vir: IEA

Drugič, zaradi upočasnitve energetskega prehoda se je povečalo povpraševanje po nafti in največje energetske družbe so (ob pospešenem opuščanju investicij v obnovljive vire) močno povečale napore za zagotovitev dodatnih rezerv plina in nafte. Včerajšnji Financial Times:

Nadaljujte z branjem→

Tole je res zabavno. Algoritmi na omrežju X (nekdanji Twitter), ki je v lasti Muska, so začasno suspendirali model umetne inteligence Grok na omrežju X, ki ga tako zelo ponosno promovira isti Musk, zaradi pritožb o “antisemitskih” zapisih tega Grok v njegovih odgovorih na vprašanja uporabnikov X, ker je citiral vire Mednarodnega sodišča in OZN glede genocida v Gazi!

Če morda niste doumeli: Muskovi algoritmi na omrežju X so blokirali Muskov model umetne inteligence na Muskovem omrežju X, ker je ta resnicoljubno odgovarjal na vprašanja uporabnikov glede Izraela!

Si predstavljate, na kakšno cenzuro je moral pristati Musk, ki so jo na njegovem omrežju zahtevale ameriške obveščevalne službe in proizraelske medijske organizacije, kot je ADL (Anti Defamation League), da je ustrezno prilagodil algoritme, da blokirajo / suspendirajo vse, ki resnicoljubno pišejo o zadevah v zvezi z Izraelom? In to na tako močno cenzuro, da je žrtev teh algoritmov in izraelskih botov postal tudi njegov Grok.

In kot kaže, bo Grok še enkrat suspendiran, ker je (Muskov Grok) ugotovil, da “Musk nevarno omogoča s cionizmom povezane zločine s cenzuriranjem dokazov o genocidu v Gazi na platformi X“.

Bizarno. Hkrati pa izjemno koristno sporočilo o tem, kako močan je Izrael. Moč izraelskega lobija je vseprisotna.  

World leaders marched in Paris in 2015 after the Charlie Hebdo attack, proclaiming their defense of press freedom.

The irony? Among them stood Benjamin Netanyahu, a man responsible for the murdering of journalists in Gaza.

The deeper irony? As over 220 journalists have been killed in Gaza, the world remains silent.

No marches in solidarity with their families. No global outcry against the war crimes. No protests for the journalists murdered alongside their children, their spouses, in their homes.

V zadnjem času sem na blogu objavil dva članka na temo obdavčitve »normirancev« (normiranih s.p.). Najprej članek prvega slovenskega davčnega strokovnjaka Ivana Simiča in nato še analizo Bineta Kordeža, ki polemizira s tezami Simiča. Naj povem, da glede strokovnosti zelo cenim oba in da objava na blogu seveda ne pomeni nujno, da se s stališči avtorjev tudi strinjam. Toda glede obdavčitve normirancev se bistveno bolj strinjam s stališči Simiča.

Simič je v svoji analizi sicer naredil strokovno manipulacijo, ker ni prikazal relativne obdavčitve normirancev in nenormirancev, ampak samo absolutne zneske plačanih davkov. Glede tega je Kordeževa analiza seveda bolj korektna, ker prikaže relativno obdavčitev posameznikov glede na izbran davčni status. Toda prav pri tej Kordeževi primerjavi obdavčitve v okviru različnih statusov pride do problema, ker ti statusi med seboj niso primerljivi – ker ne predstavljajo enakovrednih možnosti za posameznike.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Obdavčitev normiranih s.p., torej samostojnih podjetnikov, ki pripravijo davčni obračun na osnovi dejanskih prihodkov ter normiranih odhodkov (“normiranci”), je zadnja leta pogosto predmet obravnave. Ministrstvo za finance ugotavlja, da je ta segment davčnih zavezancev obravnavan davčno bistveno ugodneje glede na druge segmente zavezancev in zato zaostruje pogoje. Podjetniški sektor pa razumljivo temu nasprotuje in dokazuje, kako to poslabševanje pogojev ubija podjetniški duh in gospodarsko pobudo. Vemo, da imamo poleg “normirancev” tudi samostojne podjetnike, ki vodijo poslovne knjige, ki torej poslujejo po principu dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov (v tekstu jih poimenujem “redni” s.p.). Le-ti naredijo davčni obračun glede na dejansko ustvarjeni zaslužek, normirancem pa se prizna določen znesek stroškov brez dokazovanja njihove višine. Slednji obračun je zato seveda bistveno bolj enostaven, kar je ena od njegovih prednosti.

V tem kontekstu smo lahko pred dnevi prebrali članek davčnega strokovnjaka Ivana Simiča, ki je primerjal višino obdavčitev normiranih in rednih s.p. in ugotovil, da normiranci plačajo celo enkrat večji znesek dohodnine v proračun kot redni s.p. To naj bi se razumelo, da so normiranci celo bolj obdavčeni. Na osnovi tega podatka enostavno zaključi, da ni bilo potrebe po dvigu davčne obremenitve pri normirancih.

Nadaljujte z branjem→

Jaz glede tega sicer ne bi bil tako zelo presenečen će nisi gospodarsko in vojaško suveren, če si gospodarsko in vojaško podrejen, potem pač nisi igralec in drugi odločajo o tebi. EU se je v to situacijo spravila sama z zavestno podreditvijo Ameriki. Nazadnje z igranjem po ameriških notah in v stranski vlogi v ukrajinski vojni. Toda še dvajset let nazaj, ob ameriškem napadu na Irak (2003) so EU države še imele svoje stališče, drugačno od ameriškega. Ameriškega napada na Irak sicer niso mogle preprečiti, toda imele so jasno in glasno odklonilno stališče. Danes evropski politiki pač govorijo to, kar jim napišejo v Washingtonu, zato je vseeno, če so za pogajalsko mizo ali ne – na koncu bodo sprejeli in poslušno izvedli, kar se bo Trump dogovoril s Putinom. Tudi če se s tem ne bi strinjali, nimajo ničesar, s čimer bi to lahko preprečili. Odločnih govorov se nihče ne boji, če za njimi ne stoji realna vojaška moč.

Tako šibka Evropa ni bila še nikoli v zadnjega pol stoletja.

The upcoming negotiations in Alaska between Trump and Putin tells you all you ought to know about the nature of the Ukraine war, and Europe’s current geopolitical status.

I did the research: there are very few examples – if any – in Europe’s millennia-old history of a military defeat against an external power where it wasn’t even at the table to negotiate the conditions for its future.

You’d probably need to go all the way back to the fall of Constantinople in 1453 to find Europeans having zero say in their own fate. And still, this was a somewhat “classic” military defeat where the victor simply dictated terms. At the time, there wasn’t another external power negotiating with the Ottomans about how to carve up Byzantine territory – it was at least a straightforward conquest.

It’s therefore fair to say that, literally on a millennial scale, Europe’s exclusion from negotiations about its own future in Alaska represents one of the most humiliating moments in European diplomatic history.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

“Politika je umetnost možnega” – esenca diplomacije

Berem Jožetov članek: Lahko Slovenija spravi na kolena Izrael? in mi na spomin pride debata s to isto dilemo, ki sem jo izpostavil v krogu precej zanimivih in izkušenih ljudi pred leti. Jože se je bo mogoče spomnil.

Slovenija je pri vsej zadevi pokazala svojo diplomatsko nezrelost in amaterizem. Žal!

Pa sem po obisku na Kitajskem aprila lanskega leta z ministrico in podpredsednico Fajonovo že močno spremenil svoje mnenje o slovenski diplomaciji. V pozitivno smer. Žal, izgleda, malce preuranjeno.

Pozabljamo, da je bil Izrael ključen faktor, ki je pomagal pri osamosvojitvi Slovenije. Da brez njegove pomoči, ne bi tako lahko ušli smrtonosni pasti solidarnostne klavzule za jugoslovanske kredite. Solidarnostna klavzula je pomenila, da bi lahko upniki kateregakoli jugoslovanskega subjekta zahtevali plačilo od Slovenije, če ta ne bi plačal. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo, si lahko predstavljate. Na kratko, predstavljalo bi lahko neizčrpen vir za izsiljevanje Slovenije. Pomislite samo, kako Bolgari in Grki izsiljujejo nemočno Makedonijo. Pomenilo bi smrt slovenskih sanj o osamosvojitvi.

Nadaljujte z branjem→

Tudi če ChatGPT in druge UI modele skrbno vodite skozi proces priprave željenega outputa, še vedno zaidejo v “halucinacije” (izmišljevanje stvari, ki nimajo zveze ne z dejanskim stanjem, ne z realističnimi predpostavkami). To je eden izmed njihovih problemov. Drug, s tem povezan problem nastane, če tem halucinirajočim UI modelom omogočite avtonomijo, torej da sami odločajo, po kateri proti ali kateri proces izvesti na podlagi halucinacije, ki so jo razvili iz analiziranega vzorca. Ta del je res strašljiv.

Spodaj je dobro razmišljanje na to temo na osnovi nove verzije GPT-5.

This week OpenAI released GPT-5, the very-long-awaited successor to GPT-4, which came out more than two years ago. There have been other OpenAI models that arguably deserved the title “successor”; there’s 4.5, not to mention models called o1, o3, and 4o (names that, when rendered in fonts whose lower-case o’s resemble zeroes, become even more confusing than they otherwise would be). But GPT-5 integrates the distinctive powers of the different OpenAI models under a unified user interface and brings significant new advances of its own. The overall effect isn’t enough to warrant serious discussion of whether the breathlessly awaited threshold of “artificial general intelligence” has been reached. But it’s enough to sustain confidence that the trajectory of AI progress will continue: More and more AI power, in more and more useful forms, will be available to more and more people at lower and lower prices, with growing social, economic, political, and geopolitical impact. So, in acknowledgment of this moment, we begin this week’s Earthling with a few items that are about either GPT-5 itself or issues raised by ever-more-powerful AIs.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis slikovito primerja kitajsko kapitulacijo leta 1842 napram V. Britanije z evropsko kapitulacijo leta 2025 napram Amerike. Takrat je Kitajska po vojaškem porazu poslala svojega najvišjega uradnika, Qiyinga, v Nanjing podpisat kapitulacijo proti V. Britaniji in bila posledično prisiljena podpisati Nankinško pogodbo, s katero je dala Britancem skoraj vse, v zameno pa je dobila nič oziroma le trajno ponižanje. Skoraj dve stoletji kasneje je Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, šla na Škotsko in v Trumpovem golf resortu podpisala gospodarsko kapitulacijo EU, imenovano trgovinski sporazum z ZDA. Pri tem je brez vojaškega poraza, vendar pod carinskim pritiskom, sprejela velike koncesije. EU je s tem sporazumom dala vse, dobila pa nič.

Toda ta akt (trgoivinske) kapitulacije proti ZDA s strani von der Leynove je le zadnji izmed njenih aktov popolne kapitulacije in popolne podreditve EU, ki jo formalno vodi, ameriškim interesom. Spomnite se cepiva za Covid, dogodkov v letu pred začetkom vojne v ukrajini, reakcije na začetek vojne v Ukrajini in sankcij na uvoz plina in nafte iz Rusije, da bi omogočila uvoz ameriškega plina, in pristanka na dvig “obrambnih” izdatkov na 5 % BDP ter suspenza fiskalnega okvirja, da bi lahko evropske države kupovale več ameriškega orožja. Nato se spomnite “zelenega dogovora”, ki je izrecno izločil najizdatnejši, najbolj brezogljični in najcenejši vir električne energije (jedrska energija) iz nabora “čistih tehnologij”.

Slednje je zagnalo začetek deindustrializacije Evrope, ki sta ga nato reakcija na začetek vojne v Ukrajini (sankcije) in prepoved uvoza ruskega plina samo pospešila, trgovinska kapitulacija (z zavezo nakupa ameriškega plina v vrednosti 750 milijard dolarjev in 600 milijard dolarjev investicij evropskih podjetij v ZDA) in povečanje izdatkov za “obrambo” in zavezo nakupe ameriškega orožja pa ga bosta dokončali. Von der Leynova je s svojimi dejanji pognala EU v stoletje nazadovanja in ponižanja.

Vir: Yanis Varoufakis, UnHerd

Putin and Trump had their first call on February 12, 2025. The call went well and it looked as if Trump was ready to solve the Ukraine conflict, taking into consideration the realities on the ground. Russia had won the war. Sanctions had failed. NATO defeated. EU deindustrialized.

Trump change direction and decided to go the route of Kellogg, EU and Neocons. The Trump White House opted for a freeze strategy and a defeat of Russia. The strategy lasted 6 months and failed with the 100% tariff armegeddon, more sanctions and Trump weapons deliveries. The end result being a unified BRICS, a stronger Russia and a war that was now owned by Trump.

For six months Putin remained calm and measured, as Trump vented his anger and frustration towards the Russian leader. Russia was consistant, always letting the US know that Istanbul Plus root causes, from June 2024, remained on the table.

The Russian military continued its war of attrition, destroying NATO wonder weapons and setting up the scenario we have today in Donbass, Kherson and Kharkov, where with one final push, dozens of key nodes in Ukraine’s defense lines will crumble like a house of cards in quick order.

Putin played the long game, knowing that once all doors for a defeat of Russia were slammed shut, Trump would have no choice but to revert back to February 12, 2025 and send Witkoff to Moscow to make a deal.

Vir: Alex Christoforou