V zadnjem času sem na blogu objavil dva članka na temo obdavčitve »normirancev« (normiranih s.p.). Najprej članek prvega slovenskega davčnega strokovnjaka Ivana Simiča in nato še analizo Bineta Kordeža, ki polemizira s tezami Simiča. Naj povem, da glede strokovnosti zelo cenim oba in da objava na blogu seveda ne pomeni nujno, da se s stališči avtorjev tudi strinjam. Toda glede obdavčitve normirancev se bistveno bolj strinjam s stališči Simiča.

Simič je v svoji analizi sicer naredil strokovno manipulacijo, ker ni prikazal relativne obdavčitve normirancev in nenormirancev, ampak samo absolutne zneske plačanih davkov. Glede tega je Kordeževa analiza seveda bolj korektna, ker prikaže relativno obdavčitev posameznikov glede na izbran davčni status. Toda prav pri tej Kordeževi primerjavi obdavčitve v okviru različnih statusov pride do problema, ker ti statusi med seboj niso primerljivi – ker ne predstavljajo enakovrednih možnosti za posameznike.

Primer: Scenarij primerjave obdavčitve normirancev z obdavčitvijo plač je večinoma irelevanten in lahko tudi problematičen. Treba je ločiti med rednimi in popoldanskimi s.p.-ji.

Pri rednih s.p. načeloma lahko primerjamo obdavčitev, če bi si dohodek izplačevali prek plače kot redni s.p. ali prek normiranega s.p. ali pa če bi namesto s.p. odprli d.o.o. in si dohodek izplačevali v obliki dividend. Toda tukaj je treba upoštevati tudi vrsto dejavnosti, v kateri delujejo posamezniki. Za normirani s.p. se odločajo tisti, ki imajo zaradi vrste dejavnosti (intelektualne storitve itd.) razumljivo manj materialnih stroškov. Te nove, zelo stroge omejitve glede cenzusa dohodkov, ki jih lahko dobijo, da so še lahko v statusu normiranega s.p., so nesmiselno in škodljivo administriranje. Davčni predpisi morajo biti preprosti in s čim manj adminstriranja.

Pri popoldanskih s.p. pa je zgodba drugačna. Pri popoldanskih s.p. je logična izbira statusa normiranega s.p., saj gre za dodatne prihodke posameznikov izven delovnega razmerja oziroma po definiciji pri drugih naročnikih, saj v skladu z zakonodajo zaposleni ne morejo od delodajalca prejemati plačila za delo delno prek redne plače in delno prek s.p. Prav tako ne smejo biti zaposleni pri večih delodajalcih (razen pri nekaj izjemah in za omejen delež zaposlitve). Zato je tukaj primerjava obdavčitve teh dodatnih dohodkov izven rednega delovnega razmerja v obliki plače ali vrste s.p. nesmiselna. Ker gre za prihodke iz naslova dodatne aktivnosti posameznikov izven rednega delovnega razmerja, je treba primerjati korektne alternativne možnosti zanje – to pa sta nenormirani s.p. ali izplačilo prek dividend v primeru d.o.o.

Drugi problem pa je, da je pri popoldanskih s.p. treba nujno upoštevati, da prispevke in dohodnino plačajo že v okviru svoje redne zaposlitve in plače in je nesmiselno zahtevati, da na dodatne prihodke, ki jih dosegajo izven delovnega razmerja in kot dodatno podjetniško dejavnost, plačujejo enake davščine (prispevke in dohodnino) kot da bi imeli še eno dodatno zaposlitev z redno plačo (kar ni možno). Jasno je, da pri teh dodatnih dohodkih (zaradi narave dejavnosti) ne nastajajo ustrezno visoki dodatni stroški, zato bi v primeru knjigovodenja s poslovnimi knjigami ti popoldanski s.p.-ji plačali ustrezno višjo dohodnino. Prav tako pa iz naslova teh dodatnih davščin ne morejo uživati tudi dodatnih pravic (ne pri zdravstvu in ne pri pokojnini), zato obdavčitev njihovega dodatnega dohodka na način kot v primeru plače pomeni zgolj dodatni davek, ki omejuje podjetnost posameznikov, ki želijo delati več.

Po kateri logiki bi morali tisti, ki so pripravljeni izven redne zaposlitve še dodatno delati, za ta dodatni dohodek plačevati polne prispevke in dohodnino kot v primeru plače? Zakaj bi potem sploh še kaj dodatno delali? Da bi imeli občutek, da so naredili nekaj dobrega za ostale, ki ne morejo ali nočejo dodatno delati?

To je nesmisel. In absolutno destimulativno. Nasprotno, potrebno je motivirati posameznike za dodatno delo, saj to prispeva k višji gospodarski rasti, njihovi večji porabi in višjim prilivom davkov v proračun (od dodatnih dohodkov in od dodatne porabe). Smiselna je bolj ugodna davčna obravnava tistih, ki želijo dodatno delati. Gre za dodatne dohodke izven delovnega razmerja in za dodatne prilive v davčno blagajno, ki jih ne bi bilo, če ti posamezniki ne bi še dodatno delali.

Iz tega vidika je status normiranega s.p. za manjše podjetnike (in predvsem popoldanske s.p.) z ugodnejšim davčnim statusom smiseln, ker spodbuja dodatno aktivnost ljudi, ki želijo delati več. Pri nas je prevelik fokus na obdavčitev dohodkov od dela, namesto na premoženje, kar pomeni večji davčni primež za tiste, ki delajo več in zaslužijo več. Kar je destimulativno.

Logika, ki so si jo zadali na ministrstvu za finance v tej vladi, vodi v davčno zatiranje podjetniške dejavnosti – v skladu s slovensko ozkogledno miselnostjo in fovšijo, kot je napisal že Simič.

S Simičem se strinjam glede nujnosti spodbujanja podjetniške dejavnosti in nujnosti prijaznega davčnega okolja. Zato upam, da bo v naslednji vladi spet direktor Fursa in da bo imel vpliv na davčno politiko. Največji napredek glede prijaznosti davčnega okolja po ustanovitvi slovenske države je bil narejen v času, ko je bil Simič direktor Fursa. To so občutili vsi – tako vsi državljani (ki jim ni treba več izpolnjevati davčnih napovedi in ki imajo številne možnosti za odlog ali obročno plačilo davkov), kot tudi podjetniki in gospodarstveniki, ki prav zaradi Simiča manjkrat na mesec plačujejo davke in so deležni bolj preprostih davčnih predpisov (oboje pomeni velik prihranek pri času) in plačujejo nižje davke.