Marko Golob

Sun Tsu: Hitrost je bistvo vojne

Prah se je malo polegel in sedaj lahko z malo večjo verjetnostjo ocenjujemo dogodke v zadnjem izraelsko(ameriškem) – iranskem spopadu.

Splošno mnenje o ameriškem napadu na iranske jedrske baze, ki ga ustvarjajo propagandistični mediji (to je bolj ali manj vsi glavni) je, da je šlo za vrhunsko izvedeno visoko tehnološko vojaško operacijo. Pustimo sedaj teorije o zaigrani operaciji in dogovoru med Iranci in Američani. Zgodovina bo nekoč povedala svoje. Mi lahko le bolj ali manj ugibamo in sklepamo. Lahko pa podamo določeno tehnično oceno same vojaške operacije.

Mislim, da je ta pokazala ne toliko na tehnološko prednost ameriške strani kot na njeno tehnološko zaostajanje. V čem je problem?

Na kratko v naslednji formuli:

Ek= M x V ²/2

Oz.: Kinetična energija = masa krat hitrost na kvadrat polovic

Malo razlage. Globlje ko je bunker, večjo kinetično energijo potrebuješ, za preboj zemljine do njega. Američani so to rešili na način, da so uporabili ogromne 13 tonske bombe, ki so jih sposobni odvreči samo »radarsko nevidni« in pregrešno dragi (2 milijardi USD na kos) bombniki B-2. No, glede na nosilnost bi bili to sposobni tudi »strateški vlečni konji« tj. že več kot pol stoletja stari bombniki B-52, ampak ti na radarskih zaslonih svetijo kot novoletne lučke na jelki. Si zamislite kako bi se iranskim operaterjem protiletalskih raketnih sistemov zacedile sline, da kaj takega vidijo na zaslonu. No v resnici obstaja tudi cela vrsta poročil, da tudi B-2 niso ravno nevidni predvsem v dolgovalovnem radarskem spektru, da kakšne večje eksotike, ki stealth v celoti eliminira, kot je na primer uporaba kvantne tehnologije za odkrivanje, niti ne omenimo. No, lahko da, kot je bilo že omenjeno na začetku, da je bila vse skupaj samo predstava. Ampak tudi za to morate biti bolj ali manj kredibilni. Z B-52 to sigurno ne bi bili.

Kaj ima to sedaj opraviti s formulo za kinetično energijo in tehnološkim zaostankom? Hja, to da za povečanje kinetične energije ne rabite nujno povečevanja mase in ogromnih dragih in občutljivih bombnikove. Bistveno ceneje je, če povečate hitrost. Naj dam primer: če povečate maso bojne glave za 10x se bo tudi kinetična energija povečala za 10x. Če pa povečate hitrost za 10x, se bo kinetična energija povečala za 10 na kvadrat tj.100 krat.

Vidite sedaj kakšen je pomen hitrosti v vojni. Sun Tsu je pred približno dvema tisočletjema in pol dejal, da je bistvo vojne v hitrosti. Je že vedel, navsezadnje je do sedaj največji teoretik vojne, ampak sumim, da ni mislil na hipersonično orožje.

Za razliko od Izraela in Amerike, Iranci obvladajo supersončno tehnologijo. In to verjetno na osnovi lastnega razvoja. Zato so lahko bombardirali izraelske baze, ne da bi jim bilo potrebno investirati v drage bombnike, izpostavljati svoje posadke in izčrpavati državni budžet. Druga lepota hipersoničnih izstrelkov (npr. iranski Fatah2) , še posebej, če manevrirajo v višjih slojih atmosfere, je, da prestrezalec v tem primeru rabi vsaj za 50% večjo hitrost od izstrelka. Eee, takih raket pa ne Izrael ne Amerika, ne kdorkoli na Zahodu nima. Dodaten »bonus« je, da zaradi plazme, ki se razvije zaradi velikih hitrosti izstrelka,  rakete ne boste videli na radarskem zaslonu. Rezultat je bil zato tak kot je bil – katastrofalen za Izrael.

Nenazadnje smo na primeru ukrajinske vojne videli, kaj pomeni hipersonični izstrelek, npr. ruski Kinžal, da pošasti, ki se imenuje Leska (Orešnik) niti ne omenjamo. Večina zahodnih manevrirnih raket je podzvočnih, Kinžal pa leti z 10-kratno hitrostjo zvoka tj. odvisno od višine tam okoli 12 tisoč km na uro. Za lažje računanje vzemimo, da je to 12 krat več kot zahodne manevrirne rakete. Uporabimo sedaj našo formulo in ugotovili bomo, da ima tak Kinžal cca 144-krat večjo kinetično energijo! Ni čudno, da je na samem začetku vojne Kinžal prebil 60 m granita nad bivšim sovjetskim skladiščem jedrskega orožja v ukrajinski vasi Diljatin v bližini romunske meje. Kaj se je dogajalo ob preboju znotraj tega skladišča si lahko samo mislimo.

No, takih primerov je bilo v dobrih 3 letih te vojne več. Rusi so z velikim užitkom uničevali predvsem ukrajinske protiletalske sisteme Patriot in bivša sovjetska podzemna oporišča (grajena kot se za sovjetsko Rusijo spodobi;  za jedrsko vojno), ki so bila privlačno zatočišče za zahodne »svetovalce«. Žrtve so šle menda v stotine. Težko se je danes skriti. Pa do Orešnika še niti prišli nismo. Tam je hitrost 15 machov (15 na kvadrat pa 225), glav pa je več (6). Kaj je nauk te zgodbe?

Da če obvladaš hipersonično tehnologijo, prostopadnih bomb, pa naj bodo še tako velike,  za strateške napade, za uničevanje podzemnih bunkerjev v bistvu ne rabiš. Večinoma niti atomskih bomb ne. So pa seveda tudi podzemne baze, ki so tako globoko, da jim ne hipersonično orožje, ne atomske bombe ne pridejo do živega. Navsezadnje se le da skriti, samo malo bolj drago je. Pa naj gre za nekdanji ameriški vesoljski poveljniški center v Cheyenne Mountain (pod 800m granita) ali ogromnih ruskih strateških baz ravno tako pod stotinami metrov granita pod Uralom. Da podzemnih mest pod Pekingom in Moskvo s svojim lastnim omrežjem podzemne železnice (globoko pod obstoječo javno) niti ne omenjamo.

No tudi Jugoslovani smo bili znani »krti«. Operativno vojno poveljstvo je bilo globoko pod Avalo pri Beogradu, o Titovem skrivnem centru v BiH ob Neretvi smo tudi slišali, da podzemne letalske baze Željava za katero je šlo več milijard dolarjev v bližini Bihača niti ne omenjamo. No tudi Slovenci nismo zaostajali. Marsikdo je že slišal za »Mačkov peskovnik« v Kočevskem rogu (in marsikje drugje). Za obrambne podzemne kapacitete so šle še v Mačkovem času milijarde dolarjev. Glede na velikost slovenske populacije in ozemlja se relativno lahko primerjamo samo še s Švicarji.

Da bi Iranci sedaj svoje ključne kapacitete skrili v baze, ki se jih da uničiti s prostopadnimi bombami ali atomskim orožjem, je malo verjetno. Lahko, da se motim, ampak po mojem so Iranci te baze (Fordow, Natanz,… ) zgradili za IAEA oz. mednarodne inšpekcije, prava zgodba pa se odvija v tajnosti v nedostopnih globinah kje drugje. Slednji intervju (https://simplicius76.substack.com/p/iran-ups-ante-as-israel-chafes-for ) z Fareydoon Abassijem bivšim vodjem Iranske jedrske Organizacije (10 dni pred izraelskim napadom) iz 26.5.2025 je v tej zvezi zelo zanimiv.

Nekateri poudarki (moj prosti prevod):

»…že pred 15 do 20 leti smo imeli sposobnosti za izdelavo jedrske bombe«

»ko bo odločitev sprejeta (za izdelavo jedrske bombe : op. MG), bo potrebno le nekaj malih korakov«

»naše (jedrske) kapacitete so razpršene po celi državi. Če bodo targetirali naše kapacitete, to ne bo imelo nobenega vpliva na čas izdelave (jedrske bombe)«

»nobena lokacija znotraj Izraela ni imuna (na iranski jedrski napad) pa naj bo naseljena ali ne«

»Napredek v tehnologiji omogoča izdelavo manjših (taktičnih) jedrskih bomb, ki ne spadajo pod orožja za množično uničevanje«

Kot sem omenil v svojih komentarjih že prej, mislim, da je Iran že zdavnaj jedrska sila. Vsekakor ima dovolj znanstvenih kapacitet, če jih vseeno ni bilo dovolj, je pa najbrž pomagala kooperacija s Severnimi Korejci. Ti so odkrita jedrska sila (tudi termonuklearna) z razvito komponento balističnih strateških raket, tudi medcelinskih. Kooperacija je »perfect fit« za obe strani. Korejci so imeli tehnologijo, testne kapacitete in ozemlje prikladno ob 2 velikih prijateljskih jedrskih silah (Rusija, Kitajska) nedostopno za ameriške in izraelske napade, Iranci pa nafto, ki je Korejci nimajo in skupnega sovražnika. Da bi bila vsa stvar še bolj prikladna (in manj transparentna), je šla nafta najprej na Kitajsko od tam pa v Severno Korejo.

Že, že, ampak mar ni iranski Ajatolah Khomeini pred desetletji izrekel fatvo, ki prepoveduje jedrsko orožje? To je sicer res, ampak tako v muslimanski (kot židovski) verski tradiciji je dovoljeno lagati v stiski. In kaj je hujša stiska kot grožnja napada s strani jedrske sile (Amerike ali Izraela)?

Ste opazili, da Izraelci v 1. napadu niso napadli teh »glavnih« jedrskih baz«. Morda zato ker so vedeli, da jim ne morejo do živega. In so se zato raje zatekli v ukrepe, ki naj zagotovijo glavni cilj njihove vojaške operacije; tj. spremembo režima. To je napad na ključne osebnosti režima z namenom njegovega obglavljanja in ustvarjanje posledičnega kaosa v državi. Velike države z razvito tehnologijo, mogočno vojsko in lastnimi viri surovin, energije in hrane, se ne da kar tako lahko poraziti. Najbolj sigurna pot je razbitje države od znotraj, z uničenjem kohezivnih sil in po možnosti z državljansko vojno. Ne verjamete? Spomnite se samo carske Rusije po 1.s.v. Res mislite, da je bila Oktobrska revolucija organizirana od znotraj, od Rusov samih? Če to mislite, se morate o zgodovini še marsikaj naučiti.

No v iranskem primeru se je načrt očitno ponesrečil. Stare civilizacije, in Iran je med njimi skupnost z najdaljšo državnostjo na svetu, imajo močno kolektivno nezavedno, kot bi rekel Jung. Državniški ponos, tradicijo in kolektivni spomin. Slednji, ki se še kako dobro spomni zrušenja iranske demokratične vlade pod predsednikom Mossadeghom leta 1953 (operacija Ajax) s strani obveščevalnih služb Amerike in predvsem Velike Britanije. Da podpore Iraku med iraško-iransko vojno (ki jo je Zahod aktivno spodbudil) niti ne omenjamo.

Take stvari se med resnimi državami ne pozabijo, niti ne oprostijo tako zlahka.

Je pa še en vidik, mogoče najpomembnejši od vseh. Če to, kar ste prebrali, ve Marko Golob, kako naj tega ne bi vedel »Bibi« Netanyahu, ki ga servisira z informacijami mogočni Mosad?

Brez dvoma je vedel! Zakaj se je potem odločil napasti jedrsko silo z 10-krat več prebivalstva in 75-krat več ozemlja? Zato, ker bi mu kakšen teden pred razpadom skoraj razpadla vladna koalicija. In če bi razpadla vladna koalicija in ne bi bil več predsednik vlade, bi padla tudi njegova imuniteta. In potem bi mu po že tekočih sodnih postopkih menda dokaj verjetno grozilo nekaj let zapora zaradi koruptivnih dejanj. To pa je dokaj zoprna stvar. Z napadom na Iran se je učinkovito preobrnila pozornost, naenkrat se zahteva nacionalna enotnost in ne rušenje aktualne vlade v vojni.

Če pa vsa stvar slučajno ne uspe, bo pa pomagal »Daddy« Donald, ki smo mu izdatno pomagali, da je prišel na oblast. Kaj pa je vrnitev usluge bombardiranja ali dveh med starimi prijatelji? Da ne bi Iranci nekontrolirano »popizdili«, pa se pošlje emisarje, ki elegantno dogovorijo scenarij tako, da bo volk sit in koza cela za obe strani. Trump »zmaga« (Bog ne daj, da kdo podvomi!), Iranci pa demonstrirajo svojo neuklonljivost in »zmago«, ki ponovno konsolidira iransko versko oblast med patriotičnim ljudstvom.

Na začetku smo omenili, da je hitrost bistvo vojne. Res je. Vendar je vsaj tako pomembna tudi  sposobnost prenesti žrtve vojne in vztrajati na dolgi rok. Pa veliko pragmatizma v mednarodnih odnosih.