Jack Ma, ustanovitelj Alibabe ima odgovor:

Predvsem na Wall Street (na račune finančnih špekulantov in lastnikov finančnega kapitala) ter delno (posredno) za financiranje ameriških vojn

Umetnost vojne sem prvič bral pred več kot dvema desetletjema. Zadnjič smo se doma pogovarjali nekaj na to temo in je hčerka (8 let) videla knjigo na palici. Imam eno posebno, zelo dolgo verzijo s prevodom originala in z različnimi komentarji. Prosila me je za kratek povzetek. Spodaj je AI-generiran povzetek v 10 točkah.

Meni so se najbolj vtisnile v spomin točke 2, 3 in 10: da je treba konflikte zmagati, preden se razvijejo v spopad, da je to mogoče le z dobrim poznavanjem in trezno analizo sebe in nasprotnika ter da sta za zmago ključna zgled in enotnost, torej  da mora voditelj najprej nahraniti svojo vojsko in hkrati vzpostaviti red s pravočasnim odločnim kaznovanjem neposlušnih.

1. Vojna je ključnega pomena za državo – Odločitev za vojno ni lahka, saj vpliva na preživetje naroda. Treba jo je skrbno načrtovati.
2. Najboljša zmaga je tista brez boja – Največji uspeh je premagati sovražnika brez neposrednega spopada, na primer z diplomacijo ali strategijo.
3. Poznaj sovražnika in sebe – Če dobro razumeš svoje sposobnosti in strategijo nasprotnika, ne boš izgubil nobene bitke.
4. Vojna temelji na prevari – Presenečenje in zavajanje sta ključni taktiki za dosego strateške prednosti.
5. Hitrost je bistvenega pomena – Hitra in odločna akcija pogosto odloči bitko v tvojo korist.
6. Prilagodi se okoliščinam – Voditelj in vojskovodja morata biti prilagodljiva glede na situacijo na bojišču.
7. Slabost pretvori v prednost – Celo slab položaj lahko obrneš sebi v korist z domiselno strategijo.
8. Napadi tam, kjer sovražnik ni pripravljen – Nikoli ne napadaj tam, kjer te sovražnik pričakuje, temveč poišči njegove šibke točke.
9. Vojna je izčrpavajoča – Dolge vojne uničujejo gospodarstvo in moralo naroda, zato je treba konflikte hitro rešiti.
10. Dobri voditelji skrbijo za svoje vojake – Morala in zaupanje v voditelja sta ključna za zmago v bitki.

Ti nauki seveda niso uporabni le v vojaški strategiji, temveč tudi v politiki, gospodarstvu in vsakdanjem življenju.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

Nič emisij

Nič elektrike

Nič civilizacije

Španski električni mrk nas je doletel v Alicanteju. Sedeli smo v italijanski restavraciji, sin je pred nekaj minutami naročil lazanjo, ko pride natakar in pravi, da lazanje žal ne bo, ker ni elektrike in da naj naroči rajši kaj drugega, kar mu lahko spečejo na plinu. Ni problema. Zrezki so bili odlični, vino tudi in nihče se ni sekiral zaradi elektrike. Ljudje so mirno poležavali na plaži in ker se nam je mudilo, niti opazili nismo, da trgovine niso razsvetljene.

Nekaj ur kasneje v Granadi je bilo vse drugače. Večina trgovin, tudi tistih z živili, je bila zaprta. V tistih, ki niso bile, so si prodajalci svetili z mobilnimi telefoni. In pisali račune (no, v resnici samo zneske za plačilo) na koščke papirja. V hotelu je bila zmeda. Rezervacijski sistem ni delal, vendar se je osebje še vedno nekako znašlo. Dobili smo ključe in se počasi odpravili s kovčki po stopnicah v sobe. Zasilni sistem je še deloval z lučmi po hodniku, v sobi pa nič več. Če si hotel najti WC in straniščno školjko si si moral posvetiti s telefonom. Hvala bogu sem imel rezervni “power bank” s sabo in na srečo je bil poln. Ni pa to bil primer z našimi kolegi. Upam, da se jim ni preveč mudilo.

Nadaljujte z branjem→

Najboljši komentar Trumpove carinske norosti:

You can’t sanction your way back to relevance

Branko Milanović je v nekaj tvitih posrečeno pojasnil paradoks, zakaj so danes nad praznovanjem osvoboditve izpod fašizma v zahodnih državah manj navdušeni kot v vzhodnih. Pač fašizem je bil do nekaterih “držav s prvorazrednimi državljani” bolj “prijazen”, prav tako je bil prijazen s kolaborantskimi državami, medtem ko je bil ekstremno neprijazen do držav s “tretjerazrednimi državljani”, kot so Slovani, in do “napačnih” narodnosti, kot so Judje in Romi ali do ljudi z napačnim političnim prepričanjem, kot so socialisti. Zato je pač razumljivo, da v zahodnih državah konca druge svetovne vojne ne dojemajo kot osvoboditve izpod nacizma oziroma fašizma, pač pa kot konec neke velike vojne.

Zato v zahodnih evropskih državah, kot je povedal ruski general Žukov, Rusom nikoli ne bodo oprostili, da so jih osvobodili izpod fašizma.

_____________

Every couple of years, a fundamental misunderstanding between the East and the West of Europe reappears regarding the WW2. In the occupied Western parts, life went on as before. Sartre continued writing & his plays were shown in theaters. Simone kept on sipping coffee at Les deux magots. Literary soirees were celebrated. People went to their jobs. Some food items became unavailable, and people listened to Radio London. Life in Paris, Brussels, Copenhagen, Amsterdam went on as before except for occasional raids on Jewish people.

In countries that were Nazi allies, things were even better: Italy, Austria (Anschluss), Finland, Croatia, Hungary, Bulgaria, Slovakia, Vichy France: things were broadly normal. Many more joined Nazi militia and Waffen SS than resistance.

In countries, that were neutral but in realty pro-Nazi (Sweden, Switzerland, Spain) life went on normally too. In a really neutral Portugal, even more so. My favorites are restaurants in Barcelona that opened up in 1943.

So that was the war in the West.

In the East, it was entirely different. It was a war of extermination. Not only because of the Holocaust (esp. in Poland & USSR), but also because of 3 million Soviet POW who were starved to death in iron cages…

and because of fully casual killings of Slavs, Romas and of course Jews. Brandys in his Warsaw Diary describes such casual killing of a passenger who did not get up from his place in a Warsaw tram to let a Nazi officer sit down. The officer pulled out the gun and killed him on the spot. Pictures like this one of multiple hangings of partisans in Belgrade were common.Image

Greek partisans were hanged at the Acropolis.

My mother tried not to go out in the street for a couple of days until they would remove the corpses of the hanged communists/resistance fighters. Has anything like that happened in Paris, Bordeaux, Amsterdam, Brussels, Madrid? No.

So these two different perceptions of WW2 influence very different views of countries/people who were subjected to destructive occupations (I did not even mention mass reprisals or aerial bombing) from the countries that were occupied mildly or not at all, and where life went on more or less as usual.

Vir: Branko Milanović