Ko je Robert Golob prevzel vodenje vlade s prepričljivo večino, so med podjetniki in splošno javnostjo prevladovala visoka pričakovanja, da bo nova oblast učinkovita, razvojno usmerjena in prijazna do gospodarstva. Toda tri leta kasneje se utrjuje vtis, da je vlada vse prej kot učinkovita, vse prej kot razvojno usmerjena in vse prej kot prijazna do gospodarstva in ljudi.

Da Golobova vlada nima nobene razvojne vizije, pravzaprav niti nobenega ne kratkoročnega in ne srednjeročnega načrta, kam usmeriti slovensko gospodarstvo, je bilo jasno od prvega dneva vladanja. Po treh letih dela te vlade pa se zdi, da je bila vlada ne samo brez pozitivne usmeritve, pač pa, da je sistematično sprejemala ukrepe, ki gospodarstvu škodijo. Vrhunec tega odnosa se je pokazal, ko se je predsednik vlade ob opozorilih, da slovenska podjetja zaradi boljših pogojev poslovanja selijo svojo dejavnost v Hrvaško, obregnil z izjavo, da to pomeni »morda kakšen izziv manj za našo šolsko, zdravstveno in socialno mrežo.« Finančni minister pa je pred tem na televiziji na isti očitek cinično odvrnil: »Samo povem, da so v Bosni še ugodnejši.«

Zdi se nenavadno, da prva ministra vlade menedžerjem in lastnikom podjetij sporočata, da ju ne moti, če slovenska podjetja svojo dejavnost prenašajo v tujino in da ju ne moti, če delovna mesta ustvarjajo v tujini, doma pa jih zapirajo. Kot da ne bi vedela, da s tem prihaja do trajne selitve dejavnosti v tujino. In kot da ne bi vedela, da s preusmerjanjem zaposlovanja v tujino prihaja do problema financiranja vseh javnih blagajn – zdravstvene in pokojninske – proračuna. In da bo zaradi tega potrebno dvigniti davke in prispevke ter s tem še dodatno poslabšati poslovno okolje v Sloveniji. In nenavadno je, da to počneta ministra, ki oba prihajata iz gospodarstva, ne pa iz denimo iz kakšnih ultra levih nevladnih organizacij.

Slovenija glede poslovnega okolja nikoli ni bila pretirano prijazna, vendar je bila precej bolj pred to vlado. Vladni mandat se je začel z odpravo sprememb dohodninskega zakona iz časa Janševe vlade, ki je predvidevala postopno povišanje splošne olajšave iz 4.500 evrov na 7.500 evrov leta 2025. Višja olajšava bi pomenila večje neto prejemke za zaposlene, predvsem za tiste z najnižjimi dohodki. Vendar tudi za tiste z višjimi plačami, kar bi povečalo privlačnost Slovenije za zaposlovanje tujcev.

Temu je sledila davčna reforma, ki pa ni postregla z uvedbo socialne kapice in razbremenitvijo stroškov dela za najvišje kvalificirane profile, pač pa je vlada še dodatno dvignila mejno davčno stopnjo za najvišje prejemke in zaostrila pogoje za samostojne podjetnike. Prag za vstop v sistem normirancev se je drastično znižal, hkrati so bili priznani normirani odhodki zmanjšani, s čimer se je povečala davčna osnova. Za podjetnike to prinaša občutno višjo efektivno davčno stopnjo.

Za samozaposlene podjetnike je zaradi davčnih sprememb in višjih prispevkov skupna mesečna obremenitev dela narasla z okoli 550 evrov na več kot 610 evrov, vključno s prispevkom za dolgotrajno oskrbo. Poleg tega je vlada, začasno za financiranje popoplavne obnove, zvišala tudi davek na dobiček pravnih oseb z 19 % na 22 %.

Povečale so se tudi okoljske dajatve, zlasti dajatev na emisije CO₂, ki se je povečala za eno petino. Podjetja v energetsko intenzivnih panogah, kot so papirna, gumarska, kemijska, nekovinska in kovinska industrija, so v času najhujše energetske krize namesto razbremenitve dobila darilo v obliki dodatnih stroškov. In za razliko od drugih držav jim vlada v preteklih treh letih energetske krize ni pomagala z ukrepi, ki so v ostalih EU državah vključevali zamejitev cen za elektriko in plin za podjetja, znižanja davkov (DDV in trošarine) in sektorsko podporo za energetsko intenzivne industrije. Slovensko gospodarstvo je bilo bolj ali manj prepuščeno samemu sebi.

Slovenska podjetja se zato upravičeno spogledujejo s selitvijo v bolj prijazno okolje. In Hrvaška se iz tega vidika zdi zelo zanimiva. Hrvaška vlada je pod Plenkovičem v zadnjih letih drastično izboljšala poslovno okolje. Zaradi ugodne ureditve je postala privlačna za tehnološka podjetja in ustanovitelje startupov. S pragmatično ureditvijo glede obdavčitve plač in neobdavčitve dnevnic je Hrvaška pritegnila številna slovenska podjetja, ki napotujejo delavce denimo v montaži, tehničnih storitvah in gradbeništvu na delo v državah EU, da svoje poslovanje prenesejo na Hrvaško. Ta panoga je v Sloveniji ustvarjala skoraj 3 milijarde prihodkov, zdaj jih bo na Hrvaškem.

Hrvaško davčno okolje je bolj ugodno od slovenskega. Skupna obremenitev stroškov dela je na Hrvaškem nižja. Prispevne stopnje za zaposlne so nižje, hkrati pa ima Hrvaška bolj fleksibilen sistem dohodnine. Medtem ko ima Slovenija pet mejnih davčnih stopenj, ima Hrvaška samo dve: spodnjo (15%–23%) in višjo (25 %–33%), pri čemer jih lahko določijo same občine. Poleg tega Hrvaška ponuja pavšalno obdavčitev samostojnih podjetnikov po 12 % stopnji. Tudi stopnje davka na dobiček pravnih oseb so nižje. Hrvaška za mala podjetja z letnimi prihodki pod milijonom evrov uporablja zgolj 10 % stopnjo, za ostala podjetja pa 18 %. Ta politika je zelo privlačna za zagonska podjetja in spodbuja rast manjših podjetij.

Ja, slovenska podjetja imajo razlog za selitev v bolj privlačno okolje. Vendar je to slaba novica za javne finance. Zato upajmo, da na prihodnjih volitvah pride do spremembe na oblasti in da vodenje vlade prevzame koalicija z vizijo razvoja in razvoju bolj prijaznimi politikami.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku