Najbolj perverzno, in po svoje zabavno, je dejstvo, da bodo Trumpove  carine najbolj prizadele ameriška podjetja. Tista podjetja, ki so pred tremi desetletji v nekončnem profitnem pohlepu začela prenašati proizvodnjo v države z nizko ceno dela in tam organizriale dolge dobaviteljske verige. Domača ameriška industrija je izpuhtela, razvile pa so se industrije v Mehiki, Vietnamu, Kitajski…. No, in zdaj bodo ameriški iPhoni in vsi drugi izdelki, ki prihajajo iz Kitajske načeloma dražji za 20 % + 34 % carine. Ameriška podjetja bodo morala na novo postaviti dobaviteljske verige, da bi se izognila dvigu cen pri uvozu teh izdelkov v Ameriko. To pa pomeni potrebo po novih investicijah in 5 do 10 let prilagajanja.

Pra tako veseli so bili menedžerji največjih ameriških korporacij na Trumpovi inavguraciji…

_____________

Thinking about it, ironically maybe the biggest victims of the Trump tariffs may end up being American companies.

Take Apple for instance. These guys have spent decades building incredibly complex global supply chains that span dozens of countries.

They can’t just flip a switch and move everything back to America. Their supply network represents tens of billions in investment, thousands of supplier relationships, and logistics systems perfected over decades.

Dismantling this overnight is impossible, and building a comparable domestic alternative – which is the stated goal of the Trump tariffs – would take 5-10 years minimum, cost extortionate amounts of money and would increase their product costs considerably.

Nadaljujte z branjem→

A quick thread of charts showing how Trump’s economic agenda is going so far:
1) Trump has had the same impact on economic uncertainty as a global pandemic.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

He’d sacrifice his political career, his envisaged legacy in Ukrainians’ eyes, and part of his country’s economic sovereignty, but he’d avert a much worse scenario than if he rejected this deal.

Trump warned last weekend that Zelensky will have “some problems – big, big problems” if he “tries to back out of the rare earth deal” amidst reports that the latest version of this agreement is very lopsided. It allegedly compels Ukraine to contribute half of its revenue from all resource projects and related infrastructure into a US-controlled investment fund, pay off all US aid from 2022 onward through these means, and give the US the right of first offer on new projects and a veto over resource sales to others.

These tougher terms can be considered punishment for Zelensky picking his infamous fight with Trump and Vance at the White House in late February, but the whole package is being sold to Ukraine as a “security guarantee” from the US. The argument goes that America won’t let Russia threaten these projects, which also include pipelines and ports, thus leading to it at the very least resuming 2023-levels of military-intelligence aid and maybe even directly escalating with Russia to get it into back down.

Ukraine kinda already has such Article 5-like guarantees from the US and other major NATO countries per the bilateral pacts that it clinched with them all throughout last year as explained here, but this proposed arrangement gives the US tangible stakes in deterring or immediately stopping hostilities. The trade-off though is that Ukraine must sacrifice part of its economic sovereignty, which is politically uncomfortable since Zelensky told his compatriots that they’re fighting to preserve its full sovereignty.

Nadaljujte z branjem→

Trump sicer pravi, da je namen uvedbe carin pripeljati proizvodnjo nazaj v Ameriko. Morda bo delno to lahko uspelo (če bodo v ZDA lahko našli dovolj kvalificirane delovne sile). Toda glavni namen je morda nekje drugje.

Isabella Weber ima dobro poanto, da je namen Trumpovih carin lahko predvsem v dvigu carinskih prihodkov. Trumpove carine je zato treba razumeti v konjunkciji z delom Muska v DOGE. Namen Trumpovih carin je morda zelo prozaičen: skrčiti javne izdatke na eni in povečati davčne prilive iz carin na drugi strani, da bi lahko še bolj znižali davke za podjetja in premožne.

Olivier Blanchard, nekdanji profesor na MIT in nekdanji glavni ekonomist IMF, ima dober nasvet glede tega, kako bi morala EU reagirati na Trumpove carine:

Preudarno; udariti nazaj, kjer Trumpove tehnološke tajkune najbolj boli; prenehati kupovati ameriško orožje; ohraniti pravila svetovne trgovine z državami, ki to želijo; in skleniti dogovor s Kitajsko, ki glede e-avtomobilov omogoča opcijo med carinami in kitajskimi investicijami v EU.

Tentative advice to the European Union:

Take your time to respond. Let cool heads prevail.

If you think that Trump will not back down (likely in my opinion), best economic (not necessarily political) response: Do not retaliate. Ignore it.  Not because the Trump administration shot the US in the foot that there is any reason to do the same to the EU.

If you think you can get Trump to change his mind, then go for choke points. Make life harder for the GAFA using the anti coercion instrument. They have the phone numbers of the White House, and, if they hurt, they will call and explain the facts of life to the boss. (But realize that this is not without costs to the EU consumer)

Kill two birds at once. Shift as much of defense spending from the US to Europe. Have a major reallocation plan.  This will take years but is high priority.  Spend the EU money you need to help.

Be constructive rather than  only defensive.  Form coalitions of the willing with the countries still willing to play by some rules, going beyond Europe to Asia, Latin America, and Africa.  Do it for multinational corporate taxation, global warming, health, even tariff rules. 

Have a major negotiation with China, in particular on automobiles (tariffs, but with attractive inward FDI/joint venture conditions)

Vir: Olivier Blanchard

Včerajšnja Trumpova tiskovna konferenca je bila podobno bizarna kot Evrovizija. Izgedala je enako bizarno kot bizarno oblečene kreature, ki na na evropskem pevskem tekmovanju prepevajo bizarne popevke. In Trumpova licitacija carin po posameznih državah je bila na las podobna podeljevanju nacionalnih ocen za bizarne nastope nacionalnih predstavnikov, za katere nikomur ni jasno, kako – razen nacionalne bližine – so bile kreirane. 

Mnogi so se spraševali, kako je Trump prišel do denimo tega, da naj bi Vietnam imel uvedene 90 % carine na uvoz ameriških izdelkov in da si zato zasluži 46 % carino. Od kod 61 % carina za uvoz ameriških izdelkov v Švico in posledična 31 % carina na uvoz švicarskih izdelkov v ZDA? S čim si je Kitajska zaslužila 34 %, Tajvan 32 % in EU 20 % carine? Kakšne formule je Trumpova administracija uporabila za te izračune?

No, zdi se, da je bila odkrita skrita formula za izračun ameriških carin. In ta formula je – o moj Bog – enako bizarna, kot je bizarno vse, kar je povezano s Trumpom. Zadržite dih.

Nadaljujte z branjem→

Fokusiranje na strah pred imaginarno invazijo in na oboroževanje, namesto da bi se soočili z razlogi za gospodarski zaton Evrope in na akcijski načrt za oživitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva, seveda ne samo, da ne more rešiti problema, pač pa ga z ignoriranjem še potencira. S fokusiranjem na oboroževanje Evropa ne more izboljšati konkurenčnosti svojega gospodarstva, ker pač teh proizvodov in povečanega števila vojakov ne more izvažati. Nasprotno to preusmerja proračunska sredstva in investicije podjetij v neproduktivne namene. Takšno strategijo “orožje namesto razvoja” lahko predlagajo samo povsem nori politiki, ki so povsem izgubili kompas. Zaradi te strategije bo EU še pospešila zaostajanje za Kitajsko in ZDA in zaradi te strategije in posledičnega gospodarskega upadanja se bo zaostrila socialna in s tem tudi politična situacija v Evropi. Nacionalizem se bo razširil kot rak v vse države. 

Strategija “orožje namesto razvoja” razbija Evropsko unijo in njen uspešen razvojni recept po drugi svetovni vojni. EU je bila ustanovljena kot mirovni projekt na strategiji “razvoj namesto oboroževanja“. Sedanje vodstvo EU in politični voditelji EU držav zdaj to strategijo opuščajo in Evropo vračajo v miselno in politično okolje izpred 2. svetovne vojne. In rezultat te strategije “orožje namesto razvoja” bo, da bodo bolj oborožene članice začele izsiljevati eno drugo in se za dosego svojih ciljev tudi vojaško spopasti.

Na oblasti imamo vodtelje z noro in nevarno strategijo.

Alastair Crooke, nekdanji britanski diplomat:

Europe’s elites—France, Germany, Britain—are trapped in a dangerous delusion: preparing for war with Russia out of desperation, not necessity. They see their system collapsing, their power slipping, and the middle class sinking into poverty. The crisis is no longer confined to the margins; now, the majority struggle to afford basic comforts while governments pour money into militarization instead of their people.

A storm is brewing—a clash between the ruling class and the 60-70% of Europeans pushed into deprivation, anger, and helplessness. With no solutions left, the elites cling to the oldest trick in the book: rally the masses behind a war, distract them with nationalism, and salvage their dying order.

But this is madness. War won’t fix their failures—it will only deepen the chaos. Europe isn’t on the brink of invasion; it’s on the brink of revolt. And if the elites keep pushing this suicidal path, the real explosion won’t come from foreign tanks—it will come from within.

Gre za kontrolo arktičnega kroga, ki s topljenjem ledu postaja ploven. In ZDA imajo kontrolo zelo majhnega delčka tega kroga.

ZDA želijo nadzor nad Arktičnim oceanom, ker gre za regijo, kjer se prepletajo energetski viri, nove prometne poti, vojaški interesi in globalna geopolitična dinamika. Arktika ni več “zamrznjena meja sveta”, ampak nova vroča točka globalnega tekmovanja.

Glavni razlogi za “boj za Arktiko”:

1. Geostrateški pomen

• Varnost in vojaška prisotnost: Arktika postaja pomembna strateška regija, saj taljenje ledu odpira nove morske poti in dostop do prej nedostopnih območij. ZDA si prizadevajo za vojaško navzočnost, da bi nadzirale pomorski promet in uravnotežile vpliv Rusije in Kitajske.
• Ruska militarizacija Arktike: Rusija je znatno povečala svojo vojaško prisotnost v regiji (zračne baze, jedrske podmornice, radarji). ZDA to dojemajo kot varnostno grožnjo in zato želijo okrepiti svojo prisotnost.

2. Naravni viri

• Nafta in plin: Po ocenah Ameriške geološke službe (USGS) se pod Arktičnim oceanom skriva okoli 13 % še neodkrite svetovne nafte in 30 % zemeljskega plina.
• Redke zemlje in minerali: Arktika je bogata tudi z dragocenimi kovinami, ki so ključne za sodobne tehnologije (električna vozila, pametne naprave).

3. Nove pomorske poti

• Skrajšane trgovinske poti: Zaradi podnebnih sprememb se arktični morski led topi, kar omogoča dostop do Severozahodnega prehoda (prek Kanade) in Severne morske poti (prek Rusije). Te poti lahko bistveno skrajšajo pomorsko pot med Azijo in Evropo ali vzhodno obalo ZDA.
• Nadzor nad logistiko: ZDA želijo imeti vpliv nad prihodnjim prometom blaga po arktičnih poteh, da ne bi ostale odrezane od tega novega geopolitičnega prostora.

4. Mednarodni vpliv in tekma za Arktiko

• Krepitev vpliva v Arktičnem svetu: Arktični svet je sestavljen iz osmih držav (ZDA, Kanada, Rusija, Norveška, Danska/Grönland, Islandija, Švedska in Finska). ZDA želijo imeti močnejšo vlogo v tem klubu, tudi zaradi vse bolj ambiciozne politike Kitajske, ki se razglaša za »bližnjo arktično državo«.
• Arktični svet kot novo prizorišče globalne tekme: Arktika postaja nova “geopolitična fronta” med ZDA, Rusijo in Kitajsko.

5. Podnebne in okoljske spremembe

• Vpliv taljenja ledu: ZDA želijo sodelovati in voditi mednarodne raziskave in nadzor nad okoljskimi spremembami, hkrati pa zaščititi svojo obalo in interes Aljaske.
• Dostop do ribolova: Taljenje ledu odpira tudi nova območja za gospodarski ribolov, kar ima pomen za prehransko varnost in komercialni sektor.

Bine Kordež

Kot spremljamo v medijih, se pogajanja o pokojninski reformi prevešajo v zadnjo fazo in v kratkem naj bi na mizo dobili osnovne rešitve nove pokojninske zakonodaje. Osnovni cilj sprememb zakonodaje je zagotovitev čim bolj dostojnih pokojnin ob zagotovljeni javno-finančni vzdržnosti. Pri tem socialni partnerji zagovarjajo višje zneske pokojnin in možnost upokojitve nekje med 65 in 67-tim letom starosti, partnerji na podjetniški strani pa predvsem opozarjajo, da bi previsoke pokojnine in s tem povezane višje davčne obremenitve ogrožale konkurenčnost našega gospodarstva.

Pokojninska zakonodaja seveda pokriva zelo široko področje z ogromno podrobnostmi, ki jih je potrebno uskladiti, a pri tem sta ključna predvsem dva parametra. Prvi je predvidena višina pokojnin (določitev prve pokojnine preko določitve pokojninske osnove ter odmernega odstotka in kasnejše usklajevanje pokojnin). Drug ključen parameter pa je čas, ki naj bi ga bodo starejše generacije v povprečju preživele v pokoju ali določitev starosti ob prehodu iz zaposlitve v pokoj. Zaradi tega v nadaljevanju teksta prikazujem glavne posledice nekaterih predlaganih sprememb na višino pokojnin. V zadnjem letu priprave zakonodaje poslušamo predvsem predlagane rešitve, te pa praviloma niso nikoli podprte s podatki, kako bi te spremembe vplivale na konkretno višino pokojnine nekega povprečnega upokojenca. Nedvomno so predlagane spremembe podprte z natančnimi izračuni in preverjanjem konkretnih učinkov in samo upamo lahko, da bo to dostopno tudi javnosti. Zaenkrat podatkov o konkretnih učinkih popravkov zakonodaje na višino pokojnin nismo zasledili in nekaj ključnih predstavljam v tem tekstu.

Nadaljujte z branjem→