Dvakrat v zadnjih treh letih se je eklatantno izkazala impotenca ZDA, nemoč usihajočega globalnega hegemona pri uveljavljanju svoje globalne prevlade. Najprej pri poskusu omejevanja Rusije pred in po začetku vojne v Ukrajini. ZDA ni uspelo Rusije premagati na ukrajinskem bojišču (v posredni vojni, ki jo je organizirala in operativno vodila Bidnova administracija in v katero se ni upala spustiti neposredno), prav tako Ameriki ni uspelo Rusije zlomiti s sankcijami, saj ji je uspelo za sankcije pridobiti manj kot četrtino držav sveta.

In drugič, so ZDA povsem pogrnile pri poskusu ustrahovanja Kitajske z absurdno visokimi carinami. Kitajska ni trznila in je uvedla recipročne carine v podobni višini, hkrati pa omejila kapitalske naložbe v ameriška sredstva. Ameriške carine so se izkazale, da škodujejo bolj ZDA kot Kitajski, sklestile so ameriške borze in dvignile obresti na ameriške državne obveznice na raven držav v razvoju. Pri čemer se učinek carin sploh še ni pokazal v cenah uvoženih izdelkov in v pomanjkanju ključnih dobrin za ameriški trg. Prav tako se še ni pokazal učinek koalicijskih dogovorov držav, ki so bile žrtve Trumpovih absurdnih carin. Po treh tednih je Donald Trump pomežiknil in povedal, da ni mislil povsem resno s carinami in da se bodo carine na kitajske izdelke nedvomno močno znižale (čeprav naj ne bi bile nič). Trumpov in ameriški problem je, da je s tem Trump razgalil ameriško impotenco, popolno nemoč, da z enostranskimi izsiljevanji prisili svojega največjega nasprotnika, da se ukloni.

V živalskem svetu to pomeni, da alfa samec in dosedanji poglavar krdela prizna poraz mljašemu pretentendu na njegovo mesto, nakar ga – če tega ne naredi nov pretendent – same samice preženejo iz krdela.

No, to se bo zdaj zgodilo Trumpovi Ameriki. Ostale države se bodo priklonile novemu vladarju sveta in se kot krdelo organizirale okrog njega.

Da se razumemo, to bi se zgodilo kateremukoli ameriškemu predsedniku, bilo je le vprašanje časa, kdaj bo napočil ta formalni trenutek razgalitve impotence dosedanjega vladarja sveta. Glede Rusije je ta trenutek napočil že pri Bidnu, glede Kitajske pa bi pri komurkoli na mestu Trumpa. Problem pri Trumpu je le v tem, da je prekršil elementarna pravila pogajalskega in vojaškega menedžmenta. Denimo, da se nikoli ne smeš spustiti v konflikt z močnejšim nasprotnikom oziroma v konflikt, za katerega nisi prepričan, da lahko zmagaš. In da bo ironija še večja, Trump je prekršil svoje lastno pravilo iz njegove lastne knjige o sebi “The Art of Deal” (ki je sicer ni sam napisal, niti je ni prebral), da nasprotniku nikoli ne smeš razkriti svoje šibkosti.

_____________

If this gets confirmed and Trump indeed folds, this will be seen as one of those seminal events that confirm, beyond all the propaganda, a fundamental rebalancing of power between China and the US, and an end to the era of US economic dominance.

Factually speaking, the US launched an extraordinary attack on China’s economy, as according to Trump and others around him the tariffs were largely about a “grand encirclement” plan of China (Bessent’s characterization).

But China didn’t get intimidated and responded in kind, and 21 days after not a single country – not one – made a “deal” with the US against China, or even signaled their intention to do so.

Quite the contrary, many countries publicly stated their intention to get closer to China as a result and to derisk from the US.

Furthermore, as we all know, the US lost trillions of dollars in its stock market, saw the cost of its debt soar like rarely before and the value of its currency crash. And I’m not even speaking about the thousands and thousands of companies and individuals in the US complaining about how the tariffs are already affecting them negatively.

The impact on China’s side was much less pronounced: the CSI 300 Index is virtually unchanged, and so is the cost of China’s debt, standing at 1.67% for their 10Y bonds vs 4.4% for US 10Y bonds.

Due to the tariffs, the IMF just predicted a reduction of only 0.5% in China’s GDP growth (down to 4%) vs a loss of 0.9% for the US’s GDP (down to 1.8%), meaning that China would keep growing at more than twice the rate of the U.S. despite the tariffs, and would be much less affected by them than the U.S.

In short, when Trump undoubtedly attempted to showcase America’s might, he’s only achieved a brilliant demonstration of its impotence and, by contrast, highlighted China’s diplomatic and economic adeptness.

Basically, we’re in a new world where America simply cannot bully its way around anymore: when they do so, they end up hurting themselves first and foremost.

Vir: Arnaud Bertrand