Nekateri zatrjujejo, da ima ameriški predsednik Donald Trump glede trgovinske politike odlične svetovalce in da za njegovo carinsko politiko stoji brilijanten masterplan. Načrt, da bo s carinami odpravil trgovinski deficit, da bodo druge države plačale te carine in da bo z njimi smrtonosno prizadel Kitajsko. No, Trumpova izvedba te carinske politike ne kaže niti domišljenosti, niti da bi imel dobre karte.

Nekdanji grški finančni minister Yanis Varoufakis pravi, da Trumpova obsesija s carinami temelji na prepričanju, da ostale države zlorabljajo dolar kot globalno rezervno valuto. Prepričan je, da druge države, ki so neto izvoznice v ZDA, s tem, ko izvozne presežke v Ameriko plasirajo v nakupe ameriških obveznic, dejansko vplivajo na apreciacijo dolarja. Natančneje, ker centralne banke velikih neto izvoznic v ZDA celotnih izvoznih presežkov ne zamenjajo v domačo valuto, pač pa kot varne naložbe kupujejo ameriške državne obveznice, s tem zadržujejo rast vrednosti svojih valut nasproti dolarju. Če bi celotne izvozne presežke zamenjale v domače evre, juane in jene, bi te valute morale aprecirati nasproti dolarju, kar bi zmanjšalo konkurenčnost njihovega izvoza v ZDA in povečalo konkurenčnost ameriškega izvoza.

Od tod Trumpova fiksacija, da morajo ZDA zmanjšati trgovinski deficit. Toda tudi, če bi to uspelo in bi prišlo do depreciacije dolarja, kar se je sicer res zgodilo zaradi drugih razlogov, pa to pomeni še dodatno povišanje cen za ameriške potrošnike kot zgolj zaradi učinka carin.

Podobno kratkega daha je ideja Trumpovega šefa ekonomskih svetovalcev Stephena Mirana, ki naj bi izdelal brilijanten načrt, kako bi ameriške carine plačale druge države. Ideja je bila, da bi Trump začel postopno dvigovati carine – po 2 odstotni točki naenkrat. To naj bi imelo učinek kuhanja žabe – tuji izvozniki naj bi zaradi tega postopno znževali izvozne cene, da bi zadržali enake uvozne cene na ameriškem trgu in države izvoznice naj bi postopno prilagodile tečaje svojih valut do dolarja.

Toda potem je Trump v sebi lastnem stilu v enem zamahu preskočil vse vmesne korake in na podlagi »iz prsta izsesane formule« uvedel carine v absurdni višini. In začel se je rodeo s povračilnimi ukrepi, eskalacijo carin in paniko na finančnih trgih. Nastal je kaos. In carine bodo seveda plačali ameriški potrošniki. Po eni oceni raziskovalcev univerze na Yaleu naj bi te carine povprečnega Američana stale v povprečju okrog 3,800 dolarjev letno, nominalni dohodek naj bi se znižal za 4 %, splošna raven cen pa se povečala za 2.3 %.

Naj bi, kajti vmes si je Trump premislil in uvedel 90-dnevni moratorij na uvedbo carin za vse države (ostala pa je splošna 10 % carina). Razen za Kitajsko, ki je glavna tarča Trumpa. Kitajska naj bi bila deležna celo do 245-odstotnih carin – to vključuje 125 % recipročno carino, 20 % carino za reševanje fentanilske krize in carine za določene izdelke med 7,5 % in 100 %.

Trump je megalomansko dvigoval carine na kitajske izdelke in javno pozival kitajskega predsednika Xi Jinpinga, naj ga pokliče, da se dogovorita. Toda Xi ni poklical. Ni mu bilo treba. Kajti tudi če bi celoten kitajski izvoz v ZDA presahnil, bi to odneslo največ 2.5 % kitajskega BDP. Pač pa je Kitajska v isti meri dvignila carine na uvoz ameriških izdelkov, prepovedala izvoz sedem kritičnih zemljin v ZDA, prepovedala uvoz ameriških Boeingov in rezervnih delov, preusmerila nakup soje in koruze v Brazilijo, mesa v Avstralijo in Argentino in začela prodajati ameriške obveznice v desetmilijardnih cifrah, kar je pognalo zahtevane donose ameriških državnih obveznic na raven držav v razvoju.

Nakar je Trump prvi pomežiknil. Na podlagi obupanih pozivov menedžerjev ameriških korporacij, ki imajo skorajda vso proizvodnjo tehničnih izdelkov organizirano v Kitajski, je prejšnji konec tedna uvedel izjeme za 20 skupin proizvodov iz Kitajske, od čipov do pametnih telefonov in televizorjev. In še večkrat bo pomežiknil.

Glede carin Trump nima dobrih kart. Če bo vztrajal pri visokih carinah in bodo države uvedle povračilne carine, bo na podlagi modelskih ocen pognal ameriško gospodarstvo v recesijo. Če želi uničiti kitajsko gospodarstvo, tudi nima dobrih kart. Vprašanje ni, ali lahko kitajsko gospodarstvo preživi Trumpov carinski šok, pač pa, ali ga lahko preživi ameriško. Trumpov carinski šok lahko po ocenah odnese med 0.2 in 1% ter v najhujšem primeru 2.5 % kitajskega BDP, kar kitajsko gospodarstvo lahko zdrži. Toda ameriška podjetja večino tehnoloških izdelkov in aparatov za domačo uporabo proizvajajo na Kitajskem ali kitajskih podjetijih v drugih državah, kot sta Vietnam in Mehika. Velika večina izdelkov v Walmartu prihaja iz Kitajske. Zaradi tako visokih carin bodo ameriške korporacije prisiljene zamenjati svoje dobavitelje teh izdelkov in organizirati proizvodnjo v drugih državah. To pa bo trajalo nekaj let.

Torej tudi če je res obstajal kak brilijanten načrt glede carin, dvomim, da je penetriral Trumpove možgane. Pač pa je Trump ves čas sledil svojemu stilu – z absurdno visokimi carinami je šokiral trgovinske partnerje, da bi od njih dobil maksimalne koncesije. In morda bo od šibkih držav koncesije tudi dobil. Toda kakšne koncesije lahko dobi, če pa povprečne carinske stopnje v okviru WTO pravil že zdaj znašajo med 2 in 7 %? Trump morda lahko dobi zgolj koncesije v obliki zavez o povečanju nabav ameriškega orožja, Boeingov in ameriškega plina.

Toda to ne bo rešilo ameriškega problema izpuhtele domače industrije, kar naj bi bil glavni razlog za trgovinsko vojno.

_______________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku