Vsi se trudimo razumeti smisel v ozadju Trumpovega kaotičnega razmontiravanja globalne trgovinske ureditve prek uvajanja visokih carin. Robert Lighthizer je v prvem Trumpovem mandatu (2017 – 2020) opravljal funkcijo predstavnika ZDA za trgovino (USTR) in imel osrednjo vlogo pri oblikovanju ameriške trgovinske politike v času Trumpove administracije. Lighthizer poskuša razložiti racio za Trumpovimi carinami, čeprav…

• (0:00) Why Do We Need to Reinstitute Tariffs?
• (6:10) The Slow Death of America’s Working Class
• (13:35) Donald Trump’s Plan to Fix the Economy
• (14:26) Was There an Organized Effort to Destroy America’s Free Market?
• (19:52) The Trifecta of Stupid
• (26:12) We Are in an Economic Emergency
• (32:16) The Three Ways to Balance Global Trade
• (34:45) Can America Be the World’s Biggest Manufacturing Power Once Again?
• (38:47) Why Lighthizer’s View Differs From Establishment Economists
• (49:13) How Washington and Big Business Benefit From the Death of the Middle Class
• (56:44) The Two Parts to Trump’s Tariff Plan
• (1:03:25) Will We See Inflation Due to Tariffs?
• (1:07:50) The Economic War With China
• (1:11:49) How China Is Trying to Avoid Trump’s Tariffs
• (1:25:50) Reestablishing an Economic Relationship With Russia
• (1:31:34) The Lies You’ve Been Told About the Nasdaq

Večkrat sem že pisal, da je zeleni vodik (proizveden iz viškov elektrike iz vode in vetra) – zaradi katastrofalno nizkega energetskega izkoristka in katastrofalne ekonomike, in to kljub visokim subvencijam – mrtev in da več kot 90 % vodikovih projektov nima niti enega kupca. Zato vsi ti projekti eden za drugim bankrotirajo in vsi resni igralci so se iz zelenega vodika umaknili. Podobno velja za modri vodik (proizveden iz metana, vendar z odvzemom CO2). O tem poročajo vsi poslovni mediji.

Zato se mi zdi zanimivo, ko spremljam nekatere vodiku naklonjene platforme, kako nočejo sprejeti realnosti. Takšen je denimo današnji Newsletter, ki ga pripravlja Hydrogen Economist. Pravi nekako takole:

najprej je bil velik hype, za katerega zdaj vemo, da ni bil realističen, nato je prišla huda ohladitev, zdaj pa smo v fazi ponovnega ovrednotenja vodikove strategije, …vendar “dolgoročni potencial vodika za razogljičenje industrij in zagotavljanje trajnostne surovine za e-goriva ostaja neizčrpen. Stroški se bodo znižali in izboljšanje ekonomije bo omogočilo naložbe v infrastrukturo, vendar bo to lahko trajalo dlje, kot je industrija pričakovala pred petimi leti.“

Torej propagandisti so se – v izostanku dejstev – zatekli v religijo.

_____________

A reassessment of clean hydrogen’s growth trajectory is underway, but the energy vector’s long-term potential to decarbonise remains intact

First came the hype. Then the reality check. Now, the clean hydrogen sector has entered its first full-blown correction, with some developers aggressively scaling back capacity targets and, in some cases, cancelling projects altogether.

French utility Engie is one of the few to go public with its reduced ambition, pushing back a 4GW green hydrogen target to 2035 from 2030. Elsewhere, UK-based BP has shelved its large HyGreen project in northern England, which had been expected to hit 500MW by 2030. The move came amid a broader strategy shift from the oil and gas major that has seen it scale back investment across the transition business.

Talk of reduced near-term capacity targets and cost overruns in other regions, including the Middle East, has also circulated in recent weeks, while projects in Scandinavia have also hit the buffers, including Europe’s largest e-methanol plant.

The industry’s pause for breath has been prompted mainly by prohibitively high production costs, which have in turn deterred offtakers from reconfiguring their processes to run on green or blue hydrogen. Subsidies have failed in many cases to bridge the gap between viable prices and offtakers’ willingness to pay for clean hydrogen, or its derivative and e-fuels.

Nadaljujte z branjem→

No, znanstveniki so očitno nekaj narobe izračunali in uradniki so preuranjeno (ali neupravičeno) zagnali preplah, kajti do dviga morske gladine (zaradi taljenja ledu) ni prišlo. Tropski otoki se kar niso hoteli potopiti. Nasprotno, kot je lani pisal New York Times (The Vanishing Islands That Failed to Vanish), ponekod je bilo celo zaznati znižanje ravni morske gladine (oziroma nekateri otoki so se celo povečali).

And indeed, when the world began paying attention to global warming decades ago, these islands, which form atop coral reefs in clusters called atolls, were quickly identified as some of the first places climate change might ravage in their entirety. As the ice caps melted and the seas crept higher, these accidents of geologic history were bound to be corrected and the tiny islands returned to watery oblivion, probably in this century.

Then, not very long ago, researchers began sifting through aerial images and found something startling. They looked at a couple dozen islands first, then several hundred, and by now close to 1,000. They found that over the past few decades, the islands’ edges had wobbled this way and that, eroding here, building there. By and large, though, their area hadn’t shrunk. In some cases, it was the opposite: They grew. The seas rose, and the islands expanded with them.

No, dve leti pred tem pa so znanstveniki v ZDA in za njimi ameriški vladni uradniki znova zagnali preplah, da se bo gladina vode na ameriških obalah do leta 2050 dvignila za en čevelj (33 cm). New York Times (12.2.2022):

V znanosti zlato pravilo pravi, da če podatki ne potrjujejo teorije, je treba spremeniti / zamenjati teorijo. V podnebni znanosti to očitno ne velja.

Jaz pa bi vseeno rad vedel, kaj se bo zgodilo z morsko gladino, ker bi stara leta rad preživel na otoku Fiji. In zdaj ne vem, ali naj kupim hišo na obali ali jadrnico…

_____________

* Sarkastičen sem. Vendar znanstveniki in razni “klubi znanstvenikov” (Rimski klub) vsakih 10 let zaženejo nov preplah (od tega, da bo zmanjkalo nafte, da bo zmanjkalo pitne vode, da gremo v novo ledeno dobo,…, do tega, da gremo v vročo dobo). Mednarodne organizacije in vlade ter za njimi mediji nato zaženejo splošno histerijo, usmerijo napore in sredstva v tisto smer. … nakar se svarila ne materializirajo – nafte je nenadoma dovolj še za 500 let, pitne vode je več kot dovolj, nismo zmrznili… 

… in znanstveniki, mednarodne organizacije in vlade nato pozabijo na prejšnji splošni alarm in lansirajo nov preplah in novo kampanjo. Zdaj se pač pripravljamo na neznosno vročino in poplavitev južne poloble … če ne bomo znižali izpustov CO2, tako da damo na strehe, polja in travnike, jezera, reke in morje sončne panele in vetrnice.

Vse skupaj se zdi en velik BS. Vprašanje je le, kdo ga lansira, da bi z njim zaslužil.

Ameriški podpredsednik J.D. Vance je prostodušno razkril ameriško idejo globalizacije: 

ideja globalizacije je bila, da se bodo bogate države pomaknile višje v vrednostni verigi, medtem ko bodo revne delale enostavnejše stvari

Vance je sicer govoril o ključni napaki zahodnih podjetij, da so ločile dizajniranje izdelkov od njihove proizvodnje z namenom izkoriščanja nižjih stroškov dela, kar se je nato izjalovilo, da so nekatere države (predvsem Južna Koreja, Tajvan in še posebej Kitajska) osvojile visoke tehnologije in tehnološko prehitele svoje “delodajalce”. In Vance apelira, da dizajn in proiazvodnja ostaneta v ZDA.

Toda Vanceov opis ideje globalizacije, kot so si jo zamislili v zahodnih državah, predvsem v ZDA, drži. Teoretični in učbeniški modeli zunanje trgovine so statični v oziru, da ne predvidevajo spremembe v primerjalnih prednostih med državami, torej da prvotne razlike v faktorski intenzivnosti (med delom, kapitalom in človeškim kapitalom ostanejo nespremenjene), s tem pa tudi nespremenjena konkurenčnost v fazah proizvodnje.

Tudi menedžerski koncepti, kot je Smile curve, predvidevajo, da delitev dela, kot jo je opisal Vance – podjetja v razvitih državah obdržijo kontrolo nad vsemi fazami z visoko dodano vrednostjo (od faz inovacij in razvoja izdelka na eni strani krivulje do marketinga, prodaje in financ na drugi strani “krivulje nasmeha”), medtem ko ostanejo podjetja v manj razvitih državah ujeta v fazah z nizko dodano vrednostjo (proiazvodnja izdelka). Na tak način potekajo tudi neposredne tuje investicije, kjer si zahodna podjetja organizirajo faze z nižjo dodano vrednostjo (proizvodnja) v državah z nižjo ceno delovne sile, sama pa obdržijo nadzor nad vsemi fazami z višjo dodano vrednostjo. Poglejte strukturo tujih naložb kjerkoli v vzhodni Evropi, Latinski Ameriki ali Aziji in boste videli enak vzorec. Ali pa v Sloveniji – vloga slovenskih podjetij v verigi dodane vrednosti znotraj multinacionalk ali v zgolj pogodbeni dobaviteljski verigi ni v razvoju in inoviranju, pač pa v cenejši proizvodnji zaradi nižjih stroškov dela.

No, problem je nastal, ker predvsem Kitajska ni hotela ostati v takšnem statičnem odnosu – kot večna pocenska proizvajalka na zahodu dizajniranih izdelkov. Pač pa je vložila ogromne napore v izobraževanje in tehnološki razvoj, da bi najprej skopirala in nato razvila naprej tehnologije in proizvode, ki jih je prej dobila v fazo izdelave. In v tem se skriva “kitajski izvirni greh”, eden in edini razlog, zaradi katerega so ZDA in za njimi še EU sprožile tehnološko in trgovinsko vojno proti Kitajski – ker ta ni želela ostati na dnu prehranjevalne verige, pač pa je želela splezati proti njenemu vrhu. Na zahodu so si izmislili priročen izgovor, da so kitajska podjetja pod kontrolo kitajske komunistične partije in s tem predstavljajo nevarnost za nacionalno varnost zahodnih držav. Butasto, vendar mediji kupijo to zgodbo.

Spodaj je dober komentar na to temo.

_______________

Nadaljujte z branjem→

Glede Donalda Trumpa bi težko našli kakšno pozitivno besedo, toda glede Ukrajine ima prav. Tako pravi Alan J. Kuperman, profesor na Texas University v Austinu, kjer predava vojaško strategijo in obvladovanje konfliktov. V The Hill je objavil zanimivo kolumno, ki pravi, da (1) v primeru Trumpa na čelu ZDA do vojne v Ukrajini ne bi prišlo, (2) da sta Zelenski in Biden enako kot Putin sokriva za začetek in prolongiranje vojne v Ukrajini  in (3) da bo diplomatska rešite te vojne za Ukrajino bistveno slabša, kot če do vojne ne bi prišlo oziroma če bi Zelenski sprejel mirovni sporazum iz Carigrada marca 2022.

___________

I rarely agree with President Trump, but his latest controversial statements about Ukraine are mostly true. They seem preposterous only because western audiences have been fed a steady diet of disinformation about Ukraine for more than a decade. It is time to set the record straight on three key points that illuminate why Ukrainians and former President Joe Biden — not merely Russian President Vladimir Putin — bear significant responsibility for the outbreak and perpetuation of war in Ukraine.

First, as recently documented by overwhelming forensic evidence, and affirmed even by a Kyiv court, it was Ukrainian right-wing militants who started the violence in 2014 that provoked Russia’s initial invasion of the country’s southeast including Crimea. Back then, Ukraine had a pro-Russia president, Viktor Yanukovych, who had won free and fair elections in 2010 with strong support from ethnic Russians in the country’s southeast.

In 2013, he decided to pursue economic cooperation with Russia rather than Europe as previously planned. Pro-western activists responded with mainly peaceful occupation of the capital’s Maidan square and government offices, until the president eventually offered substantial concessions in mid-February 2014, after which they mainly withdrew.

Just then, however, right-wing militants overlooking the square started shooting Ukrainian police and remaining protesters. Police returned fire at the militants, who then claimed bogusly that the police had killed the unarmed protesters. Outraged by this ostensible government massacre, Ukrainians descended on the capital and ousted the president, who fled to Russia for protection.

Putin responded by deploying troops to Crimea and weapons to the southeast Donbas region on behalf of ethnic Russians who felt their president had been undemocratically overthrown. While this backstory does not justify Russia’s invasion, it explains that it was hardly “unprovoked.”

Nadaljujte z branjem→

Bilijonski (1000-milijardni) stimulus paket nove nemške vlade (ki ga je, paradoksalno izglasoval še parlament v stari sestavi, ker je obstajal realni strah, da zanj v novi sestavi ne bi bilo potrebne dvotretjinske večine!) popularno imenujejo “Merzev whatever it takes stimulus”. To je referenca na Draghijev “whatever it takes” program kvantitativnega monetarnega sproščanjan (z začetkom marca 2015), ki je prek vpliva na znižanje obrestnih mer naredil prostor za fiskalno politiko perifernih držav (predvsem Italije in Španije) in s tem rešil evro pred razpadom. Nemčija je v svojem strahu pred izbruhom inflacije dve desetletji zanemarjala investicije v javno infrastrukturo, kar med drugim pomeni, da so se nekoč najboljše nemške železnice spremenile v ene izmed najslabših v Evropi. Novi kancler je učinkovito izkoristil sedanji  geopolitični trenutek in napovedal za 500 milijard investicij v infrastrukturo, 400 milijard v orožje in 100 milijard za boj proti podnebnim spremembam (cena za relaksacijo nemške dolžniške zavore je vpis klimatske nevtralnosti v nemško ustavo – oboje (dolžniška zavora in podnebna nevtralnost) je sicer absurd, ampak če so Nemci tako samomorilski, pa naj bodo). Ta stimulus je zgodovinsko gledano dokaj velik – 500 milijard za infrastrukturo in 400 milijard za orožje pomeni okrog 2.2 % nemškega BDP letno v 10 letih, medtem ko je stimulus Marshallovega plana znašal okrog 1.3, stimulus ob združitvi Nemčije pa 1 % BDP letno.

Kakšne učinke bi lahko imel ta Merzev stimulus program v naslednjih 4 letih? Spodaj je zanimiva nit na to temo. Davide Oneglia sicer štarta z dokaj pavšalnimi ocenami (ker očitno nima lastnih ocen oziroma ni dobro preštudiral empirične literature na to temo), da naj bi bil multiplikator vlaganj v infrastrukturo okrog 1, za okrog 0.2 tega stimulusa pa naj bi bilo pozitivnih spillover učinkov za ostale države v evro območju (prek trgovinskih povezav). Proti koncu sicer pride na bolj realistične številke z multiplikatorjem investicij v infrastrukturo okrog 1.8 (vsak evro javnega denarja v ta namen v nekaj letih poveča BDP za 1.8 evrov). Velikost multiplikatorja je sicer odvisna od številnih dejavnikov: na prvem mestu od stanja gospodarstva (v recesiji so multiplikatorji višji), od naravnanosti fiskalne politike (v primeru ekspanzivne fiskalne politike so multiplikatorji višji), od naravnanosti monetarne politike (v primeru restriktivne monetarne politike so multiplikatorji nižji) itd.

Nadaljujte z branjem→

Kot pravijo, če sta sporočili za javnost dveh držav po razgovorih voditeljev obeh držav skladni, tudi če sta redkobesedni, so bili pogovori dobri. Če se močno razlikujeta so bili neuspešni. Meni se zdita spodnji dve sporočili za javnost Bele hiše in Kremlja dokaj skladni. S tem, da je v določeni točki dan večji poudarek ruske strani “nezaupanju Rusije, da se bo Kijev držal dogovorov” in pogoju za premirje, da ZDA prenehajo  oboroževati Ukrajino in z njo deliti obveščevalne informacije, in da je na ameriški strani bil večji poudarek na tem, da “Iran ne bi smel biti nikoli v poziciji, da napade Izrael”.

Bo pa seveda še najbolj zanimivo, kako bodo mediji po svoje interpretirali obe sporočili za javnost. Že vidiim naslove, kot “Putin zavrnil 30-dnevno premirje“, “Putin v resnici ni za mir“, itd.

No, mene zanima, kaj ste se izven teh floskul v resnici pogovarjala – o Krimu, Odesi, Donbasu, Harkovu, Zaporožju in jedrski elektrarni Zaporožje, demilitariziranem področju desno od Dnjepra in dovoljenih vojaških kapacitetah Ukrajine levo od Dnjepra itd.

Nadaljujte z branjem→

Podobna zgodba kot pri kitajskem gospodarstvu: največji in najbolj ugledni svetovni mediji že 30 let napovedujejo kolaps kitajskega gospodarstva. To pa vsako leto za nekaj odstotnih točk raste hitreje od gospodarstev zahodnih držav. Kar pomeni, da se razlika v razvitosti eksponetno zmanjšuje. Podobno največji in najbolj ugledni svetovni mediji že 3 leta napovedujejo za rusko gospodarstvo. To pa vsako leto nekaj odstotnih točk raste hitreje od gospodarstev zahodnih držav. Gospodarska rast v EU državah v letih 2023-2024 je znašala 1.6 %, rusko gospodarstvo pa je v istem obdobju zraslo za 6.4 %. In še pospešuje rast.

Nauk te zgodbe: ne berite zahodnih medijev, tudi slovenskih ne, če hočete biti objektivno obveščeni. Glejte originalne statistične podatke, vklopite možgane in si sami ustvarite sliko, ne pa da berete propagando, ki jo za distribucijo v medijih pripravljajo zahodne obveščevalne službe.

____________

Badmouthing Russia’s economy has a certain tradition:

• Russia’s Collapse – Foreign Affairs, Sep 1, 1999
• Russia Is Finished – The Atlantic, May 2001
• The Russian Economic Crisis – CFR, Apr 2010

Since the start of the Special Military operation in Ukraine many outlets joined the above doomsayers of the foreign policy blob.

Since then most reports about Russia’s economy predicted a collapse or at least severe difficulties. Here are some from just the previous six months:

• Russia’s economy is signaling a fate worse than recession – Business Insider, Sep 26 2024
• Humiliation for Putin as Russia could plunge into ‘economic collapse’ to plug £30bn debt – Express, Oct 7 2024
• Putin’s Economy Approaches ‘Burnout Point’ – Newsweek, Oct 8 2024
• Russia’s economy is overheating but Putin cannot change course – Atlantic Council, Oct 31, 2024
• Russia’s War Economy Is Hitting Its Limits – Foreign Policy, Nov 14 2024
• Russia’s economy is doomed – New Statesman, Nov 28 2024
• Russian rouble collapse exposes deep problems in the country’s economy – The Conservation, Dec 3 2024
• The Russian Economy Remains Putin’s Greatest Weakness – Foreign Affairs, Dec 9, 2024
• Russia’s war economy spirals out of control as 2025 brings looming stagnation – NZZ, Jan 7 2025
• Is 2025 the year that Russia’s economy finally freezes up under sanctions? – Atlantic Council, Jan 8 2025
• Russia’s war economy is a house of cards (archived) – Financial Times, Jan 13 2025
• Putin’s war economy is running on fumes as inflation and shortages surge – Kyiv Independent, Jan 15 2025
• Don’t Blink Now, Trump. Russia’s Economy Is Cracking. – Bloomberg, Feb 10 2025
• Russia’s economy is stagnating – but that won’t force it to end the war – The Conservation, Mar 10 2025
• The Russian economy is on the brink of collapse and Putin knows it – Independent, Mar 13 2025
• Russia’s economy would struggle to cope with peace – Reuters, Mar 17 2025

Meanwhile the Russian economy is doing well. Its economy is growing faster than most other.

• Russia to grow faster than all advanced economies says IMF – BBC, Apr 16 2024
• IMF raises forecast for growth in Russia’s GDP by 0.1 pp in 2025 – Interfax, Jan 17 2025

The lesson from this? Much of what one reads in mainstream media about Russia (and other so called enemies) is garbage.

Vir: Moon of Alabama

Mao Keji, gostujoči raziskovalec na Harvardu in doktorski študent na enako prestižni Tsinghua University, je naredil izjemno dobro analizo Trumpovih politik in učinkov na druge države. Predvsem mi je všeč pasus, kjer govori o tem, kako se upreti Trumpu. Pravi, da je potreben odločen odgovor na Trumpove politike in to na način, da bo Trumpa ekonomsko bolelo. Submisivnost pri Trumpu ne deluje, pač pa ga še podžge, daše bolj ponižuje podrejene. Zato tudi jaz pravim, da je najboljši odgovor na Trumpa tako, da pozvročimo ekonomske stroške ameriškim podjetjem na evropskem trgu, in to predvsem pri dostopu na trg in stroških tehnoloških gigantov ter pri proizvajalcih orožja in finančnih posrednikih. Uvozzne carine na ameriške izdelke, ki jih je ucedla Evropska komisija so glede tega brezzobi tiger, ker zelo malo uvažamo iz ZDA. Ameriška podjetja bolijo predvsem ekonomske kazni tehnološkim, vojaškim in finančnim gigantom.

Drugi dober pasus se mi zdi glede učinkov Trumpove politike na Kitajsko. Keji ocenjuje, da bo to imelo zgolj marginalne učinke na Kitajsko. Kitajsko gospodarstvi je preveliko, da bi ga izvozni šok močno prizadel. Poleg tega je Trumpov prvi mandat služil temu, da se je Kitajska pripravila na to, kar je sledilo v času Bidna in zdaj še Trumpa, in ustrezno prestrukturirala izvozne tokove ter dala poudarek samozadostnosti na področju naprednih tehnologij.

Tretji sober pasus je glede škode, ki jo Trumpov trop revolucionarnih outsiderjev dolgoročno naredil ameriškim institucijam in zaupanju v sistem.

____________

A summary of the best takes from the article which you can find in full here.

Mao Keji says Americans voted for Trump because “America’s problems— social, economic and political—had become so entrenched that they could no longer be fixed by politics as usual.”

He argues however that the actions of the new administration remind him of those of Khrushchev in the Soviet Union “who, in his secret speech at the 20th Congress of the Soviet Communist Party, exposed many of Stalin’s dark deeds. Although this consolidated his political position in the post-Stalin era, it permanently damaged the Soviet Party’s domestic authority and international moral standing, with the Sino-Soviet split being the most direct result. [Similarly,] Musk and Trump’s tireless efforts to expose the so-called ‘deep state’ are certainly beneficial to the new administration, but the damage they are inflicting on America’s institutions and moral authority is irreversible and incalculable.”

Nadaljujte z branjem→