Države EU dramatično zoastajajo za Kitajsko in ZDA glede tehnološkega razvoja in konkurenčnosti. Ključni problemi so pomanjkanje strateške vizije, neobstoj akcijskih načrtov, podprtih s konkretnimi finančnimi spodbudami in skladi razvojnih sredstev in draga energija. In ko pogledamo tudi zadnje strateške dokumente Evropske komisije, ne zaznamo, da bi se Komisija tega problema zavedala. Še naprej nas pita s praznimi strateškimi dokumenti, polnimi nabuhlih besed, vendar brez akcijskih načrtov in nkonkretnih finančnih načrtov.

Evropska komisija je kot odgovor na nekonkurenčnost evropskega gospodarstva glede na kitajsko sicer oblikovala »strategijo« Kompas konkurenčnosti, ki pa v nasprotju s simbolom kompasa, ki po definiciji kaže v eno smer, vsebuje tri konfliktne cilje in je finančno povsem neopredeljen. Akcijski načrt za pomoč upešani avtomobilski industriji iz prejšnjega tedna, na katero je neposredno ali posredno vezano 13,8 milijonov delovnih mest v EU, v resnici ne vsebuje akcijskega načrta in predvideva le za 3,4 milijarde evrov potencialnih spodbud za gospodarstvo oziroma naložb v polnilnice za e-avtomobile. In še nima kriterijev za odobravanje teh sredstev. Program za oboroževanje ReArm, prav tako iz prejšnjega tedna, nima ne opredeljenih ciljev, ne časovnice in ne akcijskega načrta, pač pa vsebuje zgolj cifro, “podkrepljeno” s pojasnilom, da bi s tem načrtom “lahko mobilizirali za 800 milijard evrov” vlaganj v obrambo.

Toda ima vsaj cifro, Cifro, ki označuje, kakšen strateški pomen Komisija pripisuje oboroževanju. Poglejmo te cifre v perspektivi:

• Kompas konkurenčnosti: brez opredelitve finančnih sredstev, torej nič (0) evrov (Draghijevo poročilo je sicer predvidelo potrebo po 800 milijardah evrov letnih vložkov v tehnološki razvoj in industrijo);
• Akcijski načrt za avtomobilsko industrijo: 3.4 milijarde evrov;
• Načrt za vojaško pomoč Ukrajini: 50 milijard evrov;
• Program za oboroževanje ReArm: potencialno 800 milijard evrov.

Vidite razlike? Razvoj se Komisiji ne zdi strateška prioriteta. Propadajoča energetsko intenzivna ndustrija, ki je strateška industrijska osnova za vse ostale industrijske panoge, tudi ne. Usihajoča avtomobilska industrija tudi ne prav zelo. Nadaljevanje vojne v Ukrajini in oboroževanje se zdita Komisiji ključni strateški usmeritvi sedanjega časa. Za ta namen je pripravljena mobilizirati stotine milijard evrov, za razvoj in industrijsko politiko pa nič ali nekaj fičnikov. Drugače rečeno, Evropska komisija vabi članice, da vložijo vsaj 800 milijard evrov v oboroževanje, pri čemer evropska vojaška industrija zaposluje manj kot pol milijona ljudi, tri četrtine orožja in opreme pa uvozimo iz ZDA in Izraela. Na drugi strani pa za reševanje avtomobilske industrije, na katero je vezano 13,8 milijonov delovnih mest v EU, Komisija predvideva le za 3,4 milijarde evrov pomoči.

Pri tem je treba upoštevati še, da je Komisija predlagala, da lahko članice v primeru povečanja vojaških izdatkov za do 1,5 % BDP te izdatke izvzamejo iz omejitev glede proračunskega primanjkljaja. Z drugimi besedami, če bi želele povečati izdatke za gradnjo infrastrukture, bolnišnic in šol ali financiranje izobraževanja in socialnih izdatkov, bi članice EU morale spoštovati nov fiskalni okvir glede dovoljenega primanjkljaja, pri nakupu orožja, ki pretežno prihaja iz tujine, pa jim tega ni treba.

Torej, namesto proizvodnje električnih avtomobilov Komisija usmerja evropsko industrijo v proizvodnjo dizelskih tankov, topov in streliva. In nemški proizvajalec tankov Rheinmetall je že napovedal, da bo prevzel dva obrata Volkswagna, kjer bo proizvajal oklepnike.

Ob takšni evropski komisiji države članice in prebivalci EU ne potrebujemo sovražnikov. Glavna grožnja Evropi ne prihaja iz Kitajske, ZDA ali Rusije, pač pa iz Bruslja.