Ključni zadržek, ki ga imajo, praktično brez izjeme, vsi mainstream ekonomisti glede Trumpovih carin, je, da ne razumejo, kako bi carine lahko koristile Ameriki. Uvozne carine v teoriji in praksi pomenijo dvig uvoznih cen proizvodov, čemur sledijo še cene istovrstnih domačih proizvodov. Prizadeti so potrošniki teh izdelkov, saj zdaj plačujejo iste izdelke dražje. In če so carine uvedene na surovine oziroma vmesne proizvode, se zaradi tega podražijo inputi za domačo industrijo, kar naredi podjetja, ki uporabljajo te inpute, manj konkurenčne.
Seveda pa dejanski cenovni učinek uvoznih carin ni enoznačen. Kajti učinek je odvisen od cenovne elastičnosti ponudbe in povpraševanja po teh izdelkih, pripravljenosti tujih ponudnikov, da znižajo izvozne cene, od učinka na vrednost valute (apreciacija/depreciacija) itd.
No, tako daleč pride konvencionalni mainstream pogled ekonomije na carine. Obstaja pa še manj znan, nekonvencionalni pogled na carine. Yanis Varoufakis, nekdanji grški finančni minister in predavatelj teorije iger, je predstavil, kakšno ekonomsko logiko naj bi uporabljal Donald Trump v svoji krusadi glede uvajanja carin. Varoufakis se je poglobil 4 desetletja nazaj v Trumpovo logiko razmišljanja. Pravi, da Trumpova obsesija s carinami temelji na prepričanju, da ostale države zlorabljajo dolar kot globalne rezervne valute, ki naj bi bil sicer izjemni privilegij ZDA. Zgodba “zlorabe dolarja” je po Trumpovem prepričanju v tem, da druge države, ki so neto izvoznice v ZDA, s tem, ko izvozne presežke v Ameriko plasirajo v nakupe ameriških obveznic, dejansko vplivajo na apreciacijo dolarja. Natančneje, ker centralne banke velikih neto izvoznic v ZDA celotnih izvoznih presežkov ne zamenjajo v domačo valuto, pač pa kot varner naložbe kupujejo ameriške državne obveznice, s tem zadržujejo rast vrednosti svojih valut nasproti dolarju. Če bi celotne izvozne presežke zamenjale v domače evre, juane in jene, bi te valute morale aprecirati nasproti dolarju, kar bi zmanjšalo konkurenčnost njihovega izvoza v ZDA in povečalo konkurenčnost ameriškega izvoza.
Od tod Trumpova fiksacija, da marajo ZDA zmanjšati trgovinski deficit in odtod ideja, da bodo ameriške carine zmanjšale ameriški uvoz. Vendar so carine le del zgodbe. Drugi del zgodbe se nanaša na spodbujanje ameriškega izvoza (kar bi tudi vplivalo na zmanjšanje deficita). To pa želi Trump doseči s prisilo, da evropske države kupujejo več ameriškega utekočinjenega plina in nafte, da kupujejo več ameriškega orožja, da nemška industrija preseli svojo prozivodnjo v ZDA in da Tajvan preseli svojo proizvodnjo čipov v ZDA itd. To zmanjšanje ameriškega deficita prek zmanjšanja uvoza (prek carin) in povečanja izvoza (prek prisile) bi posledično zaradi manjših izvoznih presežkov držav izvoznic in njihovih manjših nakupov ameriških obveznic lahko vplivalo na depreciacijo dolarja nasproti glavnim trgovinskim partnerjem.
Ampak to je dolgoročni učinek. Kratkoročno pa naj bi Trump s carinami poskušal šokirati centralne banke držav neto izvoznic, ki bi posledično zaradi strahu pred recesijo znižale obrestne mere, kar bi depreciralo (oslabilo) njihove valute in posledično vplivalo na to, da bi apreciacija dolarja lahko vplivala na to, da bodo uvozne cene po uvedbi carin zrasle manj kot bi brez apreciacije. In da bi torej tuji izvozniki namesto ameriških potrošnikov plačali za carine.
Torej Trumpova logika je, da bi kratkoročno prek carin (ki bi jih “plačali” izvozniki in ne ameriški potrošniki) začel zmanjševati deficit, nakar bi srednjeročno prek prisiljenega povečevanja ameriškega izvoza ob zmanjšanem uvozu zmanjšal trgovinski deficit in s tem pritisk na apreciacijo dolarja, kar bi spodbudilo ameriški izvoz.
Gre res za Trumpov masterplan in ali lahko uspe?
Prvič, ideja ni povsem nora in ZDA imajo zgodovino s prisiljevanjem držav, da uvedejo “prostovoljne izvozne omejitve” (Japonska leta 1981) in aprecirajo vrednost svojih valut (Plaza Accord iz leta 1985, ki je prisilil Japonsko in tri največje evropske države, da aprecirajo svoje valute nasproti dolarju). Plaza Accord je res povzročil, da je zaradi zmanjšanja izvoza v ZDA prišlo do kratkoročne recesije na Japonskem, zaradi česar je japonska centralna banka močno znižala obrestno mero, posledično je to povzročilo ogromno konjunkturo na Japonskem in nastanek ogromnih borznih in nepremičninskih balonov. Ti baloni so leta 1991 počili in Japonska se po tisti finančni krizi nikoli več ni pobrala.
Drugič, ali bodo carine res plačali izvozniki in ne ameriški potrošniki, je težko predvideti, ker je odvisno od odziva držav izvoznic, od vrste porizvodov in številnih kompleksnih dejavnikov. V idealnem razvoju dogodkov za Trumpa, bo negativni učinek za ZDA manjši. Toda domet apreciacije dolarja na strošek carin je omejen. Pri 10 % carinah apreciacija morda še lahko vsaj delno izniči učinke carin, pri 25 % carinah je to veliko težje. In pri carinah na ključne inpute (jeklo, aluminij, sestavne dele za avtomobile) utegne biti negativni učinek na ameriške proizvajalce avtomobilov bistveno večji od pozitivnega učinka od prilivov od carin.
Tretjič, zmanjšanje ameriškega trgovinskega deficita bo seveda zmanjšalo pritoke tujega kapitala tudi v ameriške delnice, kar bo prizadelo finančne insstitucije, največje privrženke Trumpa.
In četrtič, pomemben bo odziv ostalih držav na Trumpove carine. Za evropske države skorajda ne dvomimo, da se bodo vdale Trumpovim pritiskom. Preselile bodo proizvdnjo v Ameriko (kjer je energija itak 3 do 4-krat cenejša kot v EU), kupovale več ameriškega plina in več orožja. Trumpov problem bo Kitajska, ki ima zaradi svoje globalne trgovinske in industrijske vloge moč, da lahko ustvari lasten Brettonwoodski sistem, v katerem bo juan sidro, na katerega se bodo vezale valute ostalih držav. In to je lahko neželena posledica Trumpovega “trgovinskega terorizma” – bolj kot bo teroriziral ostale države, večja je verjetnost, da se bodo priključile v BRICS+ blok pod kitajskim vodstvom. In manjši bo svet za ZDA in dražji bo ameriški dolg.
___________
This is what his critics do not understand. They mistakenly think that he thinks that his tariffs will reduce America’s trade deficit on their own. He knows they will not. Their utility comes from their capacity to shock foreign central bankers into reducing domestic interest rates. Consequently, the euro, the yen and the renminbi will soften relative to the dollar. This will cancel out the price hikes of goods imported into the US, and leave the prices American consumers pay unaffected. The tariffed countries will be in effect paying for Trump’s tariffs.
But tariffs are only the first phase of his masterplan. With high tariffs as the new default, and with foreign money accumulating in the Treasury, Trump can bide his time as friends and foes in Europe and Asia clamour to talk. That’s when the second phase of Trump’s plan kicks in: the grand negotiation.
Unlike his predecessors, from Carter to Biden, Trump disdains multilateral meetings and crowded negotiations. He is a one-on-one man. His ideal world is a hub and spokes model, like a bicycle wheel, in which none of the individual spokes makes much of a difference to the functioning of the wheel. In this view of the world, Trump feels confident that he can deal with each spoke sequentially. With tariffs on the one hand and the threat of removing America’s security shield (or deploying it against them) on the other, he feels he can get most countries to acquiesce.
Acquiesce to what? To appreciating their currency substantially without liquidating their long-term dollar holding. He will not only expect each spoke to cut domestic interest rates, but will demand different things from different interlocutors. From Asian countries that currently hoard the most dollars, he will demand they sell a portion of their short-term dollar assets in exchange for their own (thus appreciating) currency. From a relatively dollar-poor eurozone riddled with internal divisions that increase his negotiating power, Trump may demand three things: that they agree to swap their long-term bonds for ultra-long-term or possibly even perpetual ones; that they allow German manufacturing to migrate to America; and, naturally, that they buy a lot more US-made weapons.
Can you picture Trump’s smirk at the thought of this second phase of his masterplan? When a foreign government acquiesces to his demands, he will have chalked up another victory. And when some recalcitrant government holds out, the tariffs stay put, yielding his Treasury a steady stream of dollars which he can dispense with any way he deems fit (since Congress controls only tax revenues). Once this second phase of his plan is complete, the world will have been divided into two camps: one camp shielded by American security at the cost of an appreciated currency, the loss of manufacturing plants, and forced purchases of US exports including weapons. The other camp will be strategically closer perhaps to China and Russia, but still connected to the US through reduced trade which still gives the US regular tariff income.
Trump’s vision of a desirable international economic order may be violently different from mine, but that gives none of us a licence to underestimate its solidity and purpose — as most centrists do. Like all well-laid plans, this may, of course, go awry. The depreciation of the dollar may not be sufficient to cancel out the effect of tariffs on prices US consumers pay. Or the sale of dollars may be too great to keep long-term US debt yields low enough. But besides these manageable risks, the masterplan will be tested on two political fronts.
The first political threat to his masterplan is domestic. If the trade deficit begins to shrink as planned, foreign private money will stop flooding Wall Street. Suddenly Trump will have to betray either his own tribe of outraged financiers and realtors or the working class that elected him. Meanwhile, a second front will be opening. Regarding all countries as spokes to his hub, Trump may soon discover that he has manufactured dissent abroad. Beijing may throw caution to the wind and turn the BRICS into a New Bretton Woods system in which the yuan plays the anchoring role that the dollar played in the original Bretton Woods. Perhaps this would be the most astonishing legacy, and comeuppance, of Trump’s otherwise impressive masterplan.
Vir: Yanis Varoufakis, UnHerd
DAMIJAN blog 
Razmišljanja Varoufakisa temeljijo na ekonomski logiki, ki upošteva relevantna dejstva in njihove predvidene učinke, v znanem ekonomskem okolju.
V sedanjem svetu pa je poraslo število neznanih in nepredvidljivih variabel, ki imajo močne učinke. Samo za šalo: ves evropski kontinent dati v karanteno za dve leti zaradi (res) nevarne in nalezljijve bolezni. Upravičeno ali ne – to je vprašanje šele po desetih letih. Vse to niso domislice in želje enega človeka (npr. Trumpa), pač pa teama zelo sposobnih ljudi, ob pomoči umetne inteligence.
Umetna inteligenca si je s svojimi »izumi« že do sedaj močno dvignila rating (beri: zaupanje) v Ameriki. AI lahko upošteva neverjetne in za ekonomsko znanost nesmiselne ali celo sebi škodljive ukrepe, ki po več prenosih učinkov, obratih, dosežejo zadani cilj. Kaj takega ne zmore noben ekonomist, ker bi se mu sicer »odpeljalo«, za AI pa to ni problem. V praksi lahko to vidimo pri ameriškem odnosu do vojne v Ukrajini, kjer ni problem zavrteti se za 180º, pa še vprašati se jih nihče ne upa.
Všeč mi jeVšeč mi je
Varoufakis je bistveno boljši ekonomist kot politik. Splača se prebrati njegove knjige. V njih lepo pokaže, da ne moreš imeti svetovne valute in hkrati presežka v trgovinski bilanci. Preko apreciacije svetovne valute nujno nastrada tudi domača industrija, ki postaja nekonkurenčna. Kitajci to zelo dobro vedo, zato ni opazno, da bi bili kaj hudo navdušeni nad prevzemom svetovne valute od američanov. Vsaj ne še zdaj, oz. kolikor dolgo bo mogoče (in profitabilno).
V ozadju je bistveno različen pogled na ekonomijo oz. če hočete, polit-ekonomski pogled nanjo.
Za Kitajsko elito – vgojeno v marksistični maniri, je ekonomija njen realni del – proizvodja realnih stvari in z njimi povezanimi storitvami. Cilj ekonomije je izboljšanje gospodarskega (in s tem vojaškega in geo-političnega) položaja države in blaginje njenih prebivalcev kar hkrati omogoča prevladujočo politično vlogo vladajoče elite – komunistične partije Kitajske. Zato je tudi razvoj koordiniran, sistematičen, celovit in dolgoročen.
Na Zahodu vladajoča elita izvira iz finančnega sveta. Zanjo je ekonomija rast finančnega premoženja. Prisega na svobodno konkurenco (vkolikor ji omogoča prost dostop do trgov), v resnici pa je njen cilj mono(oligo)pol in ekstrahiranje ekstra dobičkov. Blaginja prebivalcev? Kolikor s tem podpira trge in zagotavlja politični mir. Ne verjamete? Poglejte samo distribucijo dohodkov in blaginje v Ameriki v zadnjih 40 letih. 90% prebivalstva Amerike ni povečalo svoje blaginje v tem obdobju!!! Kaj je torej namen nacionalne ekonomije: služenje narodu ali Mamonu? Ves presežek je šel v gornjih 10% (ali celo 0,1%) prebivalstva. Zakaj? Ker lahko! Ker po 1991, vse do vzpona Kitajske ni bilo sile, ki bi to elito lahko ogrožala. Za časa hladne vojne je bilo drugače. Takrat je elita morala deliti del dodane vrednosti s populacijo, da je lahko vzdrževala svoj geo-politični položaj in domači politični mir v soočanju s komunistično nevarnostjo. Kar je po drugi strani dalo izjemen pospešek kapitalističnim ekonomijam.
Problem Zahoda je njegova elita. Ker se je navadila parazitirati na celotni družbi. Vsaka bistvena sprememba bi nujno zahtevala spremembo delitvenega razmerja nove vrednosti, na kar pa bo ta elita težko pristala. Dlje ko bo odlašala, močnejša bo postajala Kitajska in Tretji svet. Do točke, ko bo (je mogoče že) prepozno. Zgodovina nas uči, da je v teh razmerah vojna najbolj verjetni izhod. Še toliko bolj, ker je bila vojna vsaj 2x za zahodno elito zelo uspešna rešitev. Prvič v 1.sv ko se je zahodna elita znebila dveh glavnih konkurentov – Nemčije in Rusije in 2.sv. ko se je znebila Nemčije in Japonske. Ponesrečen poizkus znebiti se Sovjetske zveze v 2.sv je uspel po pol stoletja z razpadom SZ. Danes je ta recept bistveno bolj tvegan; Kitajska je za razliko od 1.sv in 2.sv že dominantna gospodarska sila, Rusija je zadržala svoj jedrski primat.
Mislim, da je najbolj verjeten razvoj (ne pa nujni!) v smeri izolacije Zahod-a. Ker je to edini način, ko nekonkurenčen Zahod sploh lahko preživi. Politično to pomeni eno ali drugo obliko fašizma. Pod sloganom demokracije, človekovih pravic in svobodnih trgov, seveda.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko, dober komentar. “Problem zahoda je njegova parazitska elita”. In tak parazitski sistem, podoben fevdalnemu redu v času francoske revolucije, se ne bo zlahka spremenil. Verjetno nas čakajo nove revolucije.
Všeč mi jeVšeč mi je