Včeraj je razpadla norveška vladna koalicija zaradi nesoglasja glede sprejemanja toksičnih EU direktiv glede medomrežnih povezav, ki bi potencialno lahko destabilizirale norveški elektroenergetski sistem (EES) in povečale volatilnost cen elektrike za norveške odjemalce z “uvozom” volatilnosti iz danskega in nemškega elektroenergetskega sistema. Norveška ima zelo stabilen EES, ki 89 % temelji na hidro energiji in 9 %, preostanek tvorijo črpalne HE in plin. Norveška sicer plina ne potrebuje prav veliko, izvaža ga v države, ki imajo prevelik delež kapacitet vetra in sonca (vir: Electricity map).

Danes, dan kasneje, je danska vlada na tiskovni konferenci implicitno potrdila, da se sesuva danska energetska politika, ki je temeljila na kombinaciji “jedrska, ne hvala”+veter. Po ukinitvi subvencij za nove vetrne elektrarne je interes investitorjev padel na ničlo. Na razpis za koncesijo za polovico vetrnega polja pri otoku Bornholm (tam blizu so razstrelili plinovoda Severni tok 1 in 2) se lani ni prijavil nihče. Danes je vlada zaradi ničelnega interesa investitorjev skenslala tudi razpis za drugi del tega projekta. Investicije v vetrno energijo na Danskem so – brez subvencij – mrtve, obstoječi projekti se ubadajo z velikimi izgubami.

Zato danski minister za podnebje zahteva ponovno vzpostavitev subvencij za vetrne elektrarne. Kakšen smisel ima investirati v energetske kapacitete, ki brez subvencij ne kratkoročno, ne srednjeročno in ne dolgoročno ne morejo komercialno preživeti?!

Danska je sicer v letu 2024 59 % elektrike pridobila iz vetra, 14 % iz biomase, 11 % iz sonca, 9.4 % iz premoga in 5.4 % iz plina. Kljub temu so njeni izpusti pri proizvodnji elektrike znašali 130, norveški 30, švedski pa 20 gCO2/kWh (vir: Electricity map). Torej Danska je daleč od razogljičenja, medtem ko sta Norveška in Švedska to že naredili s hidro energijo oziroma pametno kombinacijo hidro in jedrske energije. In brez subvencij.

Nadaljujte z branjem→

Yannis Varoufakis je pravilno ugotovil, da po UI revoluciji DeepSeeka nič več ne velja stara krilatica:

Amerika inovira, Kitajska kopira, Evropa regulira.

Pač pa je novo dejstvo:

Kitajska inovira, Amerika kopira, Evropa stagnira.

Evropa je razvojno mrtva. Že nekaj desetletij so evropska podjetja zgolj ohranjala obdtoječe tradicionalne industrije, kolikor se je dalo. Če karikiram, umrla je tekstilna industrija, ohranila se je avtomobilska industrija, evropska podjetja niso ustvarila nič novega. Toda tudi avtomobilska industrija se je ohranila le do tehnološko – energetskega šoka. Prvič, do trenutka, ko je bilo treba na nove izzive (podnebne spremembe) odgvooriti z novimi tehnologijami. ZDA in Kitajska sta nanj odgovorili z inovacijami pri električnih avtomobilih in baterijah, Evropa tega ni zmogla. In drugič, tradicionalna industrija je dobila drugi smrtni udarec z energetsko krizo, torej s tem, ko je v času ukrajinske krize (že pred napadom Rusije na Ukrajino) igrala po ameriških notah in prostovoljno vzela nase breme energetskih (in drugih) sankcij proti Rusiji. S tem je potrojila ali celo početverila cene plina in podvojila cene elektrike za svojo industrijo.

Evropa je ubila svoje gospodarstvo z neinovativnostjo, energetskim samokaznovanjem in z hiper regulacijo (GDPR, zamaški na plastenkah, plastične slamice, visoki davki, politika državnih pomoči itd.).

Nadaljujte z branjem→

Zdaj, ko so “Covid skeptiki”, kot sta Donald Trump in R.F. Kennedy, prevzeli oblast v ZDA je mogoče pričakovati razkritje, ali drži trditev, da je bil Covid-19 virus razvit v ameriškem laboratoriju, testiran pa v kitajskem. Jeffrey Sachs, ki je za Lancet, vodilno akademsko revijo na področju medicine, vodil komisijo za preučitev izvora virusa Covid-19, že nekaj let na podlagi zbranih podatkov trdi, da je šlo za v laboratoriju ustvarjen virus. Zdaj je tudi nakazal, v katerem laboratoriju (Univerza v Severni Karolini). In seveda ni čudno, da je tik pred odhodom Joe Biden ex ante pomilostil Anthonyja Faucija, ki naj bi najprej skrbel za razvoj virusov, nato pa kot čuvaj javnega zdravja za boj proti njemu.

Če je bila novica včerajšnjega dneva, da je danska vlada dovolila lastnikom Severnega toka, da lahko začnejo s popravilom poškodovanih plinovodov, je novica današnjega dneva (Financial Times), da med najvišjimi predstavnikiEveopks ekomisije potekajo diskusije o ponovni vzpostavitvi dobav ruskega plina. Iniciativa za te diskusije je seveda prišla iz držav, ki so najbolj trpele zaradi odpovedi dobav ruskega plina (predvsem Nemčija, katere energtesko intenzivne panoge so od začetka vojne v Ukrajini upadle za več kot 15 %, celotno nemško gospodarstvo pa je že dve leti v recesiji). Dodatni razlogi za te diskusije pa so tudi v tem, da bi z omilitvijo sankcij proti Rusiji slednjo lažje spravili za pogajalsko mizo in da bi EU s tem dobila pogajalski vzvod proti Trumpu, ki je začel izsiljevati EU, da morajo kupovati več ameriškega LNG plina, sicer bodo deležne uvoznih carin. In seveda, Trumpov mirovni načrt za Ukrajino izpred nekaj dni predvideva, da bodo celotne stroške obnove Ukrajine prevzele države EU, ki pa bi lahko del prihodkov za ta namen pridobile z uvozno dajatvijo na uvožen ruski plin.

To potezo je bilo seveda vsekakor prejkoslej za pričakovati. Ker je menjava evropskih industrijskih izdelkov za ruske energente, surovine in umetna gnojila optimalna za obe strani, slednji pa so bili temelj primerjalnih prednosti Nemčija in evropske dobaviteljske verige za nemška podjetja. Zabavno pa pri vsem pa je dvoje. Prvič, pretvarjanje evropskih politikov, da lahko zdržijo brez ruskih energentov, brez da bi uničili nemško gospodarstvo in njeno evropsko dobaviteljsko verigo. Načrt EK je bil, da se do leta 2027 povsem odklopi od ruskega plina, marca letos naj bi pripravila končni načrt. In (z letošnjo prekinitvijo dobav prek Rusije) bi to skoraj uspelo (zmanjšanje iz 40 % na 5 % pri zemeljskem plinu, ne pa pri LNG). Le da je nemško gospodartvo v popolnem kolapsu, evrsko pa v stagnaciji.

Kot v tistem vicu o ciganu, ki je konja navajal, da bi namesto sena jedel žaganje – skoraj bi mu uspelo, potem pa je na žalost konj poginil.

In drugič, zaradi začetka teh diskusij so znoreli proti ruski jastrebi v EK, predvsem iz vzhodnoevropskih držav. Predstavljajte si baltske in poljske politike, ki zaradi zgodovinskih razlogov sovražijo Rusijo in ki jim ni bilo težko žrtvovati nemškega gospodarstva in njegove evropske dobaviteljske verige, da bi lahko zagodli zgodovinsko lekcijo Rusiji. Ampak kot pravijo, lahko je s tujim k. po koprivah mlatiti.

Ključno je, da se razum vrača v Evropo. In, paradoksalno, da je bil potreben Trump, da je ponovno aktiviral razum.

Nadaljujte z branjem→

Tega se sicer spomnijo samo mnogo starejši od mene, toda izraz je ostal. “Sputnik moment” je izraz za paniko, ki je nastala v ZDA, ko je Sovjetska zveza leta 1957 izstrelila prvi umetni satelit Sputnik 1 v orbito okoli Zemlje, kar je ZDA ujelo nepripravljene. Ta dogodek je sprožil vesoljsko tekmo med hladno vojno in pripeljal do tega, da so tudi ZDA leta 1958 v vesolje uspešno izstrelile satelit Explorer 1. “Sputnik trenutek” je ostal v zavesti kot točka, ko ljudje spoznajo, da so ogroženi ali izzvani, in morajo podvojiti svoja prizadevanja, da dohitijo nasprotnika.

No, ta Sputnik trenutek se je zgodil ameriškim podjetjem na področju umetne inteligence. Sam Altman, ustanovitelj in direktor OpenAI, ki je oblikoval ChatGPT, se je še lani na okrogli mizi v Indiji malce posmehoval, ko so ga indijski gostitelji vprašali, ali je možno, da bi kakšno indijsko podjetje, ki bi vložilo denimo 10 mio dolarjev, lahko naredilo napredk ali celo ujelo ameriška podjetja. Rekel je, da je verjetnost zelo majhna ali celo nemogoče, ampak naj poskusijo.

No, Indijci niso bili dovolj pogumni in smeli. Kitajci pač. Toda ne katero izmed petih velikih kitajskih podjetij, pač pa neznan startup DeepSeek. In to na manj naprednih čipih Nvidie, zgolj v dveh mesecih treniranja in za samo 5.6 mio dolarjev vložka. To je pognalo strah v kosti ameriškim tehnološkim podjetjem, kajti ko se v to področje zaženejo kitajski tehnološki velikani (Alibaba je pravkar sporočil, da začenja), bodo pobrali globalni biznis pri komercializaciji UI storitev, ki so si jih obetala ameriška podjetja.

Tekma na področju umetne inteligence se šele začenja.

___________

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki so prešpricali zgodovino in predvsem zgodovino trgovinskih vojn, naj za lažje razumevanje dogajanja glede napovedanih ameriških carin za tajvanske čipe in zdravila in kasneje tudi za izdelke iz ostalih držav (Mehika, Kanada, Kitajska, EU) uvodoma osvežim spomin, kako so se v 1980-ih letih ZDA odkrižale Japonske kot glavnega gospodarskega tekmeca.

Japonska je bila po drugi svetovni vojni najhitreje rastoča država skozi štiri desetletja. Bila je industrijsko najbolj konkurenčna država. Japonska podjetja so serijsko izvajale prevzeme v ZDA – od železarn do holivudskih studijev.

Ker je po naftni krizi avtomobilsko industrijo v ZDA ogrožala priljubljenost cenejših japonskih avtomobilov z manjšo porabo goriva, je Reaganova administracija leta 1981 s “sporazumom” o “prostovoljni omejitvi izvoza” japonskim podjetjem omejila izvoz na 1,68 milijona avtomobilov v ZDA letno. Sporazum je vplival na vsa japonska vozila, izvožena v ZDA, vendar ni vključeval japonskih znamk, izdelanih v Združenih državah. … Japonska avtomobilska industrija se je odzvala z ustanovitvijo sestavnih obratov oziroma preselitvijo proiavodnje v ZDA.

Ker je bila japonska industrijska dominacija v začetku 1980-ih let za ZDA preveč nevarna tudi na drugih področjih, je Reaganova administracija zagnala kampanjo glede nepoštene konkurence. Japonska naj bi igrala nepošteno, ker naj bi manipulirala svojo valuto in s tem umetno spodbujala konkurenčnost izvoza. ZDA so Japonsko, Nemčijo, Francijo in V. Britanijo leta 1985 prepričale v podpis t.i. Plaza accord, ki je slednje zavezal, da bodo njihove valute aprecirale napram dolarju. Posledična apreciacijska recesija je Japonsko najprej poslala v velik kapitalski in nepremičninski balon, ki se je nato razvil v globoko in dolgo finančno krizo in 3 in pol desetletja izgubljene rasti, iz katere se Japonska ni več rešila. Če se je leta 1989 32 japonskih podjetij uvrstilo na seznam 50 največjih podjetij na svetu po tržni kapitalizaciji, je do danes med prvih 50 ostala le še Toyota. 

No, ZDA so danes v podobni krizi identitete, le da jih tokrat ogroža predvsem Kitajska, ostale države pa so kolateralna škoda. Ker je ogrožena tehnološka, gospodarska in politična globalna hegemonija ZDA, se je že pod Obamo začela ameriška vojna za ohranitev dominacije (carine na uvoz kitajskih solarnih panelov, forsiranje novih trgovinskih sporazumov z EU in pacifiškimi državami), zaoostrilo se je s Trimpov trgovinsko in tehnološko vojno proti Kitajski, se dodatno zaostrilo z Bidnovo trgovinsko in tehnološko vojno proti Kitajski in z “nepoštenim” subvencioniramim privabljanjem tujih tehnoloških podjetij v Ameeriko (Chip Act, IRA). Zdaj pa se zaostruje do skorajda skrajne meje s Trumpovimi napovedmi carin na praktično vse trgovinsko močno povezane države (Mehika, Kanada, Kitajska, EU) in na koncu še z napovedjo carin na uvoz čipov in zdravil iz Tajvana.

Slednji ukrep je zanimiv predvsem, ker je Bidnova administracija najprej prisilila največjega proizvajalca čipov TSMC, da investira v obrate v ZDA, zdaj pa želi v ZDA pritegniti vso tajvansko proizvodnjo čipov za ameriški trg. Ker so čipi daleč največji izvozni produkt Tajvana, lahko seveda preselitev velikega dela proizvodnje v ZDA povzroči globoko gospodarsko krizo na Tajvanu.

Kot je rekel Henry Kissinger:

“To be an enemy of America can be dangerous, but to be a friend is fatal.”

Bine Kordež

Kot lahko spremljamo poslovanje bank v Sloveniji, so v zadnjem letu še izboljšale rezultate poslovanja. Dobiček pred obdavčitvijo je do oktobra 2024 že presegel milijardo eur, kar je dvakrat več, kot so bili celoletni rezultati bank v letih 2021 ali 2022. Takšno visoko izboljšanje profitabilnosti je v gospodarstvu praviloma rezultat kakšnih razvojih prebojev ali novih inovativnih produktov. Banke v zadnjih letih seveda niso naredile kakšnih posebnih preskokov v inovativnosti, le centralne banke so s ciljem znižanja inflacije, dvignile nivo obrestnih mer in s tem tudi prihodke bančnega sistema.

Čeprav imamo v Sloveniji kar precej bank, bi njihovo delovanje lahko ocenili kot oligopolno. Zaradi ugodnih tržnih razmer banke namreč niso šle v kak konkurenčni boj, da bi si s zniževanjem posojilnih ali višanjem depozitnih obrestnih mer prevzemale kliente, temveč so preprosto same pobrale učinke zvišanja obrestnih mer. Če je bila pred  tremi leti donosnost bančnega kapitala še okoli 10-odstotna, bo letos okoli 17 %. In to kljub dodatnemu davku za poplavno obnovo in višjim plačilom davka na dobiček, sicer bi banke dosegle 20-odsotno dobičkonosnost kapitala.

Nadaljujte z branjem→