Ukrajinski “prostovoljec” za New York Times:
A volunteer helping to evacuate people near Pokrovsk, an eastern town that Russian troops are closing in on, said the West just wanted to weaken Russia, not help Ukraine win.
“Soon, there may be no one left even to use the weapons they give us,” said the volunteer, Yevhen Tuzov, “because all our Western partners want is for us to fight until the last Ukrainian.”
Zahodna strategija “vojne do zadnjega Ukrajinca”, ki jo je namesto ameriških vladnih predstavnikov javno izpostavil zloglasni senator Lindsey Graham:
… je prišla do svojega bridkega konca. Ukrajini je zmanjkalo vojakov. Zadnje rezerve (elitne brigade) je ukrajinsko vodstvo poslalo v samomorilsko invazijo v ruski Kursk. Več kot 20,000 naj bi jih tam že umrlo. Preostanek njih na to še čaka.
Do bridkega konca je prišla tudi zahodna pomoč Ukrajini. Zadnjih 50 milijard evrov, ki naj bi jih Ukrajini odobrile države EU, so le še v obliki posojila. In kot piše New York Times, “načrta za zmago” Zelenskega nihče na Zahodu ni vzel resno, niti nobeden od zahodnih voditeljev ni podprl ideje sprejema Ukrajine v Nato, dokler traja vojna.
For weeks, President Volodymyr Zelensky of Ukraine has pushed Western leaders to support his so-called victory plan, which he claims will end the country’s war with Russia next year. But Mr. Zelensky has received only lukewarm rhetorical support.
No country has agreed to allow Ukraine to fire Western long-range missiles at military targets deep inside Russia. Nor has any major power publicly endorsed inviting Ukraine into NATO while the war is raging.
By those measures, Mr. Zelensky’s lobbying tour of the United States and Europe over the past six weeks could be seen as a failure.
But the real audience for the plan might be at home, some military analysts and diplomats say. Mr. Zelensky can use his hard sell — including a recent address to Parliament — to show Ukrainians that he has done all he can, prepare them for the possibility that Ukraine might have to make a deal and give Ukrainians a convenient scapegoat: the West.
With waning Western support, losses along the eastern front and in the Kursk region of Russia, and a looming U.S. election that could mean a drastically different policy toward Ukraine, Mr. Zelensky might have few other options.
“He has to go cap in hand to push the plan, sort of carve out a position and then say at home, having asked, that this is now what we have to do,” said Michael John Williams, a professor of international relations at Syracuse University and a former adviser to the North Atlantic Treaty Organization. He added: “At least he can say he’s tried. He’s exhausted the possibilities.”
Vir: New York Times
Da se bo to zgodilo, da bodo Ukrajino pitali z orožjem, dokler ji ne zmanjka za orožje sposobnih moških in jo nato zavrgli, smo vedeli že pred dvema letoma in pol. Pa vendar se je večina politikov in javnosti sprenevedala. Če bi Ukrajini takrat, marca 2022, dovolili, da podpiše parafiran mirovni sporazum, bi ostala celovita (sicer brez Krima), z enim milijonom več živih mladih moških in z 20 milijonov več prebivalcev na ozemlju Ukrajine. Ukrajina ne bi bila v Natu, bi pa že drugo leto zapored imela gospodarsko rast in imela bi pred seboj perspektivo za prosperiteto. Danes te perspektive nima več. Ni več ljudi, ki bi jo lahko uresničili.
Se je splačalo?
Ko bo Zelenski spet dovolil povratek demokracije (volitve) in medijsko svobodo, bo to prvo vprašanje, na katerega bo moral odgovoriti svojemu ljudstvu. In najbrž tudi zadnje.
DAMIJAN blog 
Ukrajina je lep učni primer za vse ostale predvsem vzhodnoevropske potencialne “koristne idiote”.
“Support as long as needed”, se pravilno bere : “Support as long as we have interest”.
Kaj pa naš interes? Kateri interes je prvi, primarni? Naš nacionalni ali evropske(globalne) elite?
Gruzijci (večina njih) so končno prišli k pameti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Pitali?
Po drobtinicah. Počasi, malo po malo. Komaj zadostno. Pa še to z raznimi omejitvami nad uporabo, kot npr za rakete srednjega in dolgega dosega.
Po drugi strani pa nič sankcij nad uvozom Ruskega LNG v Eu. Torej tudi te ‘drakonske’ sankcije Rusije so tako temeljite, kot je pitanje Ukrajine… očitno sta tako Ameriški, kot Ruski lobija premočna, da bi se eno z drugim zadostovalo.
Tile razni analitiki in diplomati, ki napovedujejo zlom Ukrajine, umik zahoda in stabilnost Rusije pa sploh niso vredni zaupanja. Tipe isti ljudje so nekoč trdili, da Rusija ne bo nikoli napadla Ukrajine, čes da bi jo to preveč stalo. Nato so trdili, da bo Ruska armada povozla Ukrajino do prezpogojne predaje v roku tednov ali pa vsaj mesecov. Ti isti ljudje so trdili da bodi sankcije delovale nemudoma, da bo eni ali drugi starni vsak čaz zmnjakalo streliva ali opreme etc etc etc…. še slepa kura prej zrno najde.
Nalijmo si raje čistega vina. Ukrajinci bodo potegni ta najslabšo.
Naši realni problemi pa so dosti starejši, in segajo v našo odločitev da smo slepo zaverovano se vsedli na Nemški zeleni vlak, ki se vozi na prilično poceni Ruski plin.
Všeč mi jeVšeč mi je
Nejc,
Zahod je Ukrajini dal kar je mogel, do točke, ko bi sledil ruski (jedrski) udar na zahodno vojaško infrastrukturo. In ta je neprimerno bolj občutljiva kot ruska.
Eee,.. to pa se v kalkulacijah ne izide. Risk adjusted return on investment je premajhen.
Kar se plina tiče, Zahod ni imel izbire. Še tako ali tako je Evropa preživela samo tako, da je zmanjšala (uničila) svoje energetsko zahtevne sektorje in zmanjšala industrijsko proizvodnjo za 6% v lanskem letu. In s tem, da je zamižala na obe očesi, ko je uvažala rusko nafto preko Indije etc. Ker bi drugače sledil popolen zlom njene industrije.
Kako je že rekel bivši švicarski generalštabni oficir Andrej Rajevski (Saker blog):
“Rusi se vojne bojijo, vendar so nanjo pripravljeni, Zahod se vojne ne boji, vendar nanjo ni pripravljen.”
Všeč mi jeVšeč mi je
Če je Zahod res dal kar je zmogel, predno so ga četrtletne RoI računice ponovno kastrirare do kakršnekoli proaktivnosti v smeri dolgoročne strategije, je tako pomenljivo dejstvo o Zahodni družbi in kulturi, da še dolgo ne bo boljših časov. Sam ne se jokat in se čudit kak nas bo še usoda tepla.
Plehko in zavajujoče se mi zdi zvračat in krivit naš ekonomski razkroj na Ukr.-Rus. vojno. Slaba tolažba za zadnjih 20-30 let, ko smo delali kaj?
Kaj če bi raje najprej počistli pred lastnim pragom, preden gremo Ruse prosjačit za ‘poceni’ plin?
Všeč mi jeVšeč mi je