Rusije sankcije očitno ne bolijo. Glejte spodnjo sliko, narejeno na podlagi podatkov in napovedi IMF v World Economic Outlook (iz oktobra 2022, 2023 in 2024). Le leta 2022 (prvo leto vojne v Ukrajini) je ruski BDP upadel za 2.1 % (nekateri so napovedovali tudi do 15 % upad, IMF je še oktobra 2022 Rusiji napovedoval upad BDP za 3.4 %). Oktobra 2022 je IMF Rusiji napovedoval upad BDP tudi za leto 2023, in sicer za 2.3 %. Toda v resnici je rusko gospodarstvo v 2023 zraslo za 3.6 % (torej napaka v napovedi za skoraj 6 odstotnih točk). Še oktobra 2023 je IMF Rusiji napovedoval rast v 2023 zgolj za 2.2 % (dejanska rast pa je bila 3.6 %) in zgolj za 1.1 % v 2024. Toda leto dni kasneje, oktobra 2024, je IMF Rusiji za leto 2024 napovedal rast 3.6 %. Za leto 2025 pa spet upad rasti na le 1.3 %. Torej sankcije niso imele negativnega učinka na rusko gospodarstvo, čeprav ga IMF vztrajno napoveduje.

Prav tako sankcije niso negativno vplivale na trajektorije rasti Kitajske in ZDA, katerih trendi rasti so ostali nespremenjeni. Sankcije proti Rusiji so obema zgolj koristile – ZDA pri izvozu energentov v Evropo po izjemno visokih cenah, Kitajski pa pri nadomeščanju evropskega izvoza v Rusijo (Kitajska je na mesečni ravni povečala izvoz v Rusijo iz 4 na 11 milijard dolarjev). So pa sankcije škodile evropskim državam, predvsem pa Nemčiji. Kot lahko vidite spodaj, je nemško gospodarstvo že drugo leto v recesiji. In nič boljše ne bo v 2025, čeprav ji IMF zaenkrat še optimistično napoveduje rast za 0.8 %.

Iz zgornjega zapisa ste najbrž razbrali, da se je IMF v svojih napovedih glede rasti ruskega BDP sistematično motil. Ves čas je sistematično podcenjeval prihodnjo rusko rast. Toda problem je še hujši – če pogledate napovedi za nazaj, boste ugotovili sistematično pristranskost napovedi IMF glede bodoče rasti BDP. In sicer IMF sistematično podcenjuje bodočo rast “manj simpatičnim” državam, kot sta Kitajska in Rusija, in sistematično precenjuje rast “naših”, “simpatičnih”, torej zahodnih držav.

Spodaj prikazujem to sistematično pristranskost na dveh primerih – na primerih Rusije in Nemčije. Vendar ta sistematična pristranskost velja tudi za ostale države. Kot lahko vidite v spodnji sliki, je IMF v vsakem izmed zadnjih treh let Rusiji napovedal mnogo nižjo rast (in to še oktobra za isto koledarsko leto), kot se je nato dejansko zgodila. Po napovedih IMF bi naj Rusija “samo što nije” zašla v recesijo ali upočsnila gospodarsko rast. Kar pa se ni in ni zgodilo.

Nasprotno pa je IMF, kot lahko vidite v spodnji sliki, vsako leto (razen oktobra 2022) Nemčiji sistematično precenjeval njeno bodočo rast. Nemčija bi “samo što nije” morala začeti rasti. Vendar se to ni in ni zgodilo. Nemčija je ostala ujeta v stagnaciji (recesiji) zaradi visokih cen energije in zmanjšanja izvoza v Rusijo in Kitajsko.

Ta sistematična pristranskost napovedi IMF nam torej pove, da njegovim napovedim ne moremo zaupati. Pač pa moramo pogledati druge napovedi ali pa lastnoročno korigirati napovedi IMF v nasprotno smer od njegove pristranskosti.

Žalostno, da prihaja do takšne politizacije tudi pri napovedih rasti, ki bi morale biti objektivne in politično neodvisne.