Pridiga tedna.

Dominique De Villepin is a French politician who served as Prime Minister of France from 31 May 2005 to 17 May 2007 under President Jacques Chirac. … He came into the international spotlight as Minister of Foreign Affairs with his opposition to the 2003 invasion of Iraq, one year after his appointment to the office, which culminated with a speech to the United Nations. (Wikipedia)

V legendarnem filmu Dead on arrival (1988) Dennis Quaid pride na policijsko postajo prijavit svojo smrt. Ima še 36 ur življenja. Nekako tako je izgledalo ta ponedeljek, ko je Mario Draghi predstavil poročilo o evropski konkurenčnosti. Prijavil je smrt evropskega socialnega in gospodarskega modela in razloga za obstoj EU … če se EU korenito ne spremeni.

Na predstavitev Draghijevega poročila o evropski (ne)konkurenčnosti smo čakali tri mesece. Namesto junija so ga zaradi pohitrenega postopka formiranja vodstva nove Evropske komisije zaradi presenečenj na evropskih volitvah in domnevne ogroženosti dosedanje in nove predsednice Evropske komisije s strani Maria Draghija prestavili na jesen.

Draghijevo poročilo sicer ni nič posebnega. Gre za analizo evropskega zaostajanja v konkurenčnosti in za predloge ukrepov za reindustrializacijo Evrope. Takšnih analiz s priporočili smo v zadnjih desetletjih videli na desetine. Izstopa zgolj bolj jasen jezik in brutalno priznanje, da bo EU »izgubila razlog za obstoj«, če se korenito ne spremeni. Če EU kot zveza držav ni sposobna zagotavljati svojim ljudem blaginje in drugih ključnih vrednot, dobesedno, ni razloga, da bi obstajala.

Nadaljujte z branjem→

Vsak narod ima svoje mite in iracionalne travme, ki ga definirajo v vsakodnevnem življenju. In ki jih tujci ne morejo razumeti. Vsaj ne z racionalno analizo. Ena izmed nemških iracionalnosti je “racionalnost švabske gospodinje”. V času evrske krize jo je lepo razložila že tedanja kanclerka Angela Merkel, in sicer: Vsaka švabska gospodinja ve, da je treba v času krize šparati, enako racionalno mora ravnati tudi vlada. Zato je nemška vlada v času evrske krize ves čas varčevala, ker ji je bilo bolj mar za proračunsko “schwarze Null” kot za vlaganja v infrastrukturo, ki bi – ob posodobljeni infrastrukturi – poganjala nemško rast BDP in se prelivali tudi v ostale trgovinsko povezane države in poganjale tudi njihovo rast. In Nemčija je isto – varčevanje v času krize, že leta 2010, zahtevala tudi od ostalih članic evro območja prek instalacije Fiskalnega pakta, ki se je nato prelevil v nacionalna fiskalna pravila. V fiskalne prisilne jopiče. Zaradi česar do leta 2015 v evro območju (razen v Nemčiji) praktično ni bilo rasti.

Problem koncepta švabske gospodinje je v nečem, čemur rečemo “fallacy of composition“, torej napačno sklepanje o lastnosti splošnega na podlagi lastnosti posameznih delov. V konkretnem primeru to pomeni, da če se vsi subjekti v dani situaciji (kriza) racionalno obnašajo in varčujejo, to vodi v vedno globljo krizo, ker nihče ne troši. Torej čeprav se vsak izmed posameznikov zase racionalno obnaša z varčevanjem v krizi, pa to na makro nivoju države vodi v ogromno makro neracionalnost (poglobljeno krizo). Kajti nobeden izmed teh racionalnih posameznikov z na osebni ravni povsem racionalnim obnašanjem se ne zaveda njiihove medsebojne prepletenosti, torej da je moja potrošnja tvoj dohodek in obratno. Zato “paradoks švabske gospodinje“. In zato kadar nobeden od racionalnih potrošnikov v času krize noče trošiti in raje varčuje, mora takrat vstopiti država s povečanim trošenjem in na na ta način spodbuditi gospodarsko rast.

No, nemške vlade tega niso nikoli razumele. Tega niso razumele v času evrske krize, niso razumele v času Covida in tega ne razumejo zdaj. Zato je sedanji finančni minister Lindner zavrnil Draghijev predlog skupnih evroobveznic za financiranje tehnološke reindustrializacije EU. In enako je naredil najverjetnejši bodoči kancler Friedrich Merz (CDU).

V spodnjem podcastu vam bo paradoks švabske gospodinje na tem primeru plastično razložila Isabella Weber, do lani najbolj osovražena ženska med ekonomisti.

Glejte spodnjo sliko, dramatičnost situacije je bistveno večja kot ob hipnem in kratkotrajnem upadu industrijske proizvodnje ob izbruhu Covid-19. Tokrat gre za dolgoročni negativni trend deindustrializacije držav evro območja po začetku vojne v Ukrajini. Gre za trend, ki mu ni videti konca:

• Trendno upadanje proizvodnje po začetku energetske krize zaradi vojne v Ukrajini
• Upadanje se nadaljuje tudi po 2.5 letih od začetka vojne in kljub stabilizaciji cen energentov (na precej višji ravni)
• V Nemčiji kolapsiranje industrije že od sredine 2018, dramatična pospešitev po začetku vojne v Ukrajini
• Deindustrializaciji Nemčije ni videti konca

Glede Nemčije je presunljvo, kako splošen je trend deindustrializacije. Med pandemijo in po njej je šlo predvsem za vmesne proizvode in investicijske dobrine. Zdaj se je katastrofa poglobila v vseh sektorjih, tudi v proizvodnji potrošnih dobrin in energetiki.

Presunljivo je, da evropski politiki ne naredijo ničesar za zaustavitev te katastrofe. Nasprotno,

(1) še naprej spodbujajo nadaljevanje vojne v Ukrajini in celo eskalacijo vojne v smeri ruskih napadov na cilje v Evropi (z dovoljenjem ukrajinskim oblastem, da z raketami dolgega dometa ciljajo cilje globoko v Rusiji, s čimer postanejo evropske vojaške kapacitete legitimne ruske tarče), in

(2) še naprej poganjajo mantro kvazi-zelenega prehoda prek instalacije sončnih in vetrnih elektrarn, ki ne znižujejo bistveno CO2 emisij, pač pa vodijo k še večji odvisnosti od (ruskega in ameriškega) plina ter k še višjim cenam električne energije in plina.

(za “zelene” zanesenjake: nestanovitna vira sonca in vetra zahtevata fleksibilne plinske elektrarne (plus baterije) za zapolnjevanje manjka energije v dnevnih špicah povpraševanja (zvečer in ponoči) in za proizvodnjo nadomestne elektrike, ko sonce in veter ne delujeta (velika večina časa v letu), to pa pomeni podvojitev vrednosti investicij (v OVE vire, nadomestne plinske elektrarne in v ojačanje distribucijskega in prenosnega omrežja) glede na alternativo, da bi vlagali v hidro in jedrske elektrarne (pri slednjih ni potrebe po vlaganjih v distribucijsko omrežje, vrednost potrebnih investicij je nižja zaradi 2 do 5-krat (ali več) daljše življenjske dobe hidro in jedrskih elektrarn, potrebne so manjše strateške rezervne kapacitete), in s tem seveda vodijo v podvojitev cen elektrike glede na alternativo. Hkrati povečano povpraševanje po plinu vpliva na dvig cen plina, kar draži tako elektriko kot industrijsko proizvodnjo).

Vir slik: Daniel Kral

Eden izmed najbolj zanimivih grafov v Draghijevem poročilu o (ne)konkurenčnosti evropske industrije:

• že pred vojno v Ukrajini so bile cene elektrike v EU za 2-krat višje kot v ZDA in za 60 % višje kot v Kitajsk,
• v času UKR vojne so cene EE v EU 2.5-krat višje kot v ZDA in Kitajski.
• pred vojno v UKR so bile cene plina v EU 2-krat višje kot v ZDA in za tretjino nižje kot v Kitajski
• v času UKR vojne so cene plina v EU za 3- do 5-krat višje kot v ZDA in za 50 % do 100 % višje kot v Kitajski.

Visoke cene energije v primerjavi s konkurenti so eden izmed ključnih dejavnikov industrijskega zatona Evrope, ki se je z vojno v Ukrajini še dodatno okrepil.

Vir: Draghijevo poročilo, The future of European competitiveness – A competitiveness strategy for Europe

Dobra niti profesorja Tomaža Žagarja o nemški kvazi-zeleni poti v pogubo:

Nemška energetska politika »Grüner Masterplan« in njeni rezultati.
▶️Število zanesljivih, stalno razpoložljivih tradicionalnih elektrarn se manjša. Nekdaj preko 100 GWe, sedaj že manj kot 70 GWe. Zakaj je to problem? 🧵1/n

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump je katastrofa v vseh pogledih – kot človek, kot biznismen, kot politik … in kot govornik. Tudi včeraj je bil katastrofa. Še večja katastrofa je, da je sploh pristal na soočenje s Kamalo Harris. Toda največja katastrofa je bilo soočenje z Joejem Bidnom. V soočenju je sicer zmagal z knock-outom, toda zaradi katastrofalnega Bidnovega nastopa so slednjega, ki je močno zaostajal za Trumpom v anketah javnega mnenja, zamenjali z manj slabo kandidatko. S kandidatko, ki kljub popolni vsebinski praznini, na soočenju izpade mnogo bolj simpatično od okornega, neartikuliranega in lažnivega Trumpa.

Bomo videli, koliko škode si je Trump naredil z včerajšnjim soočenjem. Nate Silver, ki poganja najbolj zanesljive modele za napovedovanje ameriških volilnih izidov, bo čez 2 tedna na podlagi razlilčnih anket najbolje ocenil, ali se je Kamali Harris uspelo odlepiti od Trumpa. Zaenkrat Harrisova vodi za skoraj tri točke, vendar ji Silverjev model kaže, da bo kljub večjemu deležu glasov volilcev izgubila zaradi specifične porazdelitve elektorskih glasov po zveznih državah. Ključnih je 7 držav in tam Trump (še vedno) večinoma vodi.

Jaz sicer menim, da Trump z včerajšnjim neprepričljivim nastopom na soočenju ni izgubil volitev. Trump je bil katastrofa tudi na soočenjih s Hillary Clinton leta 2016, pa je kljub vsemu zmagal. Preprosto zaradi Trumpovega paradoksa. Karkoli Trump pove ali naredi, mu ne škodi. Kot je nekoč sam rekel: Lahko bi koga ustrelil na ulici, pa se mi ne bi nič zgodilo.  Die hard republikanski volilci bodo še vedno volili zanj, ker sovražijo demokrate. In republikanski donatorji bodo še vedno prispevali stotine milijonov njegovi kampanji, ker računajo, da bodo z njim obogateli bolj kot bi z demokratom / demokratko na čelu ZDA. In to je vse, kar jih zanima, ne pa kar Trump blebeta. Trenutno jih zanima predvsem, kako bo Trump sklestil zdravstveno zavarovalno shemo za revne in izdatke za Ukrajino in tako “privarčeval”, da bi lahko še dodatno znižal davke.

Trump je ameriški Superhik. Jemlje revnim, da bi dajal bogatim. In revni republikanci kljub temu volijo zanj. Paradoks, ki je težko razumljiv v teh krajih.

Ker je te cifre (4.5 % BDP dodatnih investicij na leto !) v praksi nemogoče doseči in glede na nezmožnost dogovora o skupnem financiranju (evro obveznice), glede na fiskalno pravilo ter glede na nezmožnost dogovora o prioritetnih sektorjih in odpravi regulacije državne pomoči (dovoljenje, da neka država z večjo finančno sposobnostjo subvencionira in s tem koncentrira bodoče tehnološke blue chipe in posledično gospodarsko moč), se gospodarskemu in socialnemu zatonu Evrope ni mogoče izogniti.

Seveda si lahko delamo utvare, da temu ni tako, da bomo nekako dosegli nek dogovor, da še imamo čas itd. Toda dejstva so kruta. Prvič, Evropa je zamudila tehnološki razvoj glede na Kitajsko vsaj za 15 let in danes zanjo nezaustavljivo zaostaja na vseh kritičnih tehnoloških področjih (od umetne inteligence, prek kvantnih računalnikov, čipov, do baterij). Za ZDA pa vsaj za 10 let. In drugič, Evropa nima implementacijske kapacitete za hitro in odločno reagiranje ter implementranje še tako dobrih programov. Kitajska je sposobna z enim centralnim ukrepom podjetja (s subvencijami in olajšavami) hitro usmeriti v investicije v nek sektor. Tudi ZDA so z Inflation Reduction Act (IRA), ki je v bistvu program subvencioniranja itehnološke ndustrializacije, pokazale, da so sposobne v enem letu in z enim centralnim ukrepom hitro usmeriti podjetja, da investirajo v željene sektorje (ciljni datum dokončanja investicij se sicer odmika, vendar so se investicije začele). EU te implementacijske sposobnosti zaradi konfederativne narave nima. Posamezne članice EU bi imele več tovrstne sposobnosti, če bi bile samostojne (če ne bi bile članice EU), toda – kot izpostavlja Draghijevo poročilo – prav članstvo v EU zaradi hiperregulacije posameznim članicam omejuje hitro in odločno ukrepanje v smeri spodbujanja tehnološkega preboja in tehnološke re-industrializacije.

We are doomed. Zato Draghijevo poročilo ne bo nič spremenilo. Šlo bo v zgodovino kot še en evropski dokument (po Sapirjevem poročilu, Lizbonski agendi, Evropi 2020, Strategiji pametne specializacije, Načrtu za okrevanje in odpornost), ki bodisi ni bil implementiran oziroma ni prinesel sprememb na tehnološkem in gospodarskem področju.