Vsak narod ima svoje mite in iracionalne travme, ki ga definirajo v vsakodnevnem življenju. In ki jih tujci ne morejo razumeti. Vsaj ne z racionalno analizo. Ena izmed nemških iracionalnosti je “racionalnost švabske gospodinje”. V času evrske krize jo je lepo razložila že tedanja kanclerka Angela Merkel, in sicer: Vsaka švabska gospodinja ve, da je treba v času krize šparati, enako racionalno mora ravnati tudi vlada. Zato je nemška vlada v času evrske krize ves čas varčevala, ker ji je bilo bolj mar za proračunsko “schwarze Null” kot za vlaganja v infrastrukturo, ki bi – ob posodobljeni infrastrukturi – poganjala nemško rast BDP in se prelivali tudi v ostale trgovinsko povezane države in poganjale tudi njihovo rast. In Nemčija je isto – varčevanje v času krize, že leta 2010, zahtevala tudi od ostalih članic evro območja prek instalacije Fiskalnega pakta, ki se je nato prelevil v nacionalna fiskalna pravila. V fiskalne prisilne jopiče. Zaradi česar do leta 2015 v evro območju (razen v Nemčiji) praktično ni bilo rasti.
Problem koncepta švabske gospodinje je v nečem, čemur rečemo “fallacy of composition“, torej napačno sklepanje o lastnosti splošnega na podlagi lastnosti posameznih delov. V konkretnem primeru to pomeni, da če se vsi subjekti v dani situaciji (kriza) racionalno obnašajo in varčujejo, to vodi v vedno globljo krizo, ker nihče ne troši. Torej čeprav se vsak izmed posameznikov zase racionalno obnaša z varčevanjem v krizi, pa to na makro nivoju države vodi v ogromno makro neracionalnost (poglobljeno krizo). Kajti nobeden izmed teh racionalnih posameznikov z na osebni ravni povsem racionalnim obnašanjem se ne zaveda njiihove medsebojne prepletenosti, torej da je moja potrošnja tvoj dohodek in obratno. Zato “paradoks švabske gospodinje“. In zato kadar nobeden od racionalnih potrošnikov v času krize noče trošiti in raje varčuje, mora takrat vstopiti država s povečanim trošenjem in na na ta način spodbuditi gospodarsko rast.
No, nemške vlade tega niso nikoli razumele. Tega niso razumele v času evrske krize, niso razumele v času Covida in tega ne razumejo zdaj. Zato je sedanji finančni minister Lindner zavrnil Draghijev predlog skupnih evroobveznic za financiranje tehnološke reindustrializacije EU. In enako je naredil najverjetnejši bodoči kancler Friedrich Merz (CDU).
V spodnjem podcastu vam bo paradoks švabske gospodinje na tem primeru plastično razložila Isabella Weber, do lani najbolj osovražena ženska med ekonomisti.
DAMIJAN blog 
O teh dilema sem pisal že leta 2009, ko je bilo takšno razmišljanje še bolj redko. V nadaljevanju dva kratka izvlečka iz takratnih tekstov, ki potrjujeta zgornje ugotovitve.
FINANČNA IN GOSPODARSKA KRIZA (marec 2009)
…Ta kriza pa je nasprotje dosedanjega razmišljanja in delovanja, brez da bi se konceptualno sploh kaj spremenilo. Preprosto smo postali pesimisti, bojimo se prihodnosti, nadaljnjega padca cen, bojimo se za službo, za višino plače in zato manj trošimo, hranimo denar (ki ga v Sloveniji kot potrošniki zaenkrat niti nimamo manj, saj je obseg plač in pokojnin še vedno v naraščanju) in to seveda pomeni manj potreb po proizvodnji, storitvenih dejavnostih in ekonomska aktivnost usiha. V takšnih razmerah je zaradi manjše prihodkovne ravni logična reakcija v smeri varčevanja, a na žalost se na drugi strani s tem zapiramo možnosti prodaje, proizvodnje in zaslužkov. Ujeli smo se v past, ki jo z odrekanjem potrošnji in investicijam samo še poglabljamo. Kakor je sicer individualno in podjetniško logično, si na žalost s stiskanjem pasu v prispodobi pravzaprav zategujemo vrv za vrat. Ukrepanje države v smeri davčnih olajšav in pomoči je sicer dobrodošlo in nujno, a do premika bo prišlo samo s ponovno večjo potrošnjo in investicijsko aktivnostjo. Zato bi morala država pospešiti aktivnosti predvsem v tej smeri, kajti edino država v teh razmerah lahko preseže to ujetost v varčevanje.
PREPROSTO O VARČEVANJU DRŽAVE IN DVIGU DDV (maj 2013)
…A država vseeno funkcionira drugače kot gospodinjstvo, zaradi česar so tudi ukrepi in posledice drugačne. O tem lahko seveda prebiramo razne razprave in strokovno podkrepljene analize, včasih pa ni odveč na problem pogledati tudi z drugega, bolj preprostega vidika – ki je mogoče še bolj nazoren, točen ter razumljiv.
Denimo, da v družini možu (javnemu uslužbencu, upokojencu ali zaposlenemu v privatnem podjetju) znižajo mesečne prejemke za 5 odstotkov ali 50 evrov. Razumljiva reakcija v družini je, da bo ta izpad prihodkov pač potrebno nekje privarčevati, se nečemu odreči, da bo družinski proračun ostal »vzdržen«. In po pregledu mesečni izdatkov se v družini odločijo, da se bodo odpovedali večerji, na katero so hodili vsak mesec že dolga leta. Namesto izdatka v višini 60 evrov, bodo večerjo pripravili v družinskem krogu, potrošili sicer za 10 evrov materiala ter seveda privarčevali omenjenih 50 evrov. Večer je kljub temu lahko še bolj prijeten in ob njem se lahko razvije tudi družinska razprava, zakaj ne zna tako odreagirati tudi država pri svojih izdatkih, ne pa da dodatno obremenjuje ljudstvo.
Seveda pa ima takšna odločitev posledice za gostilničarja v sosednjem lokalu, ki mu je izpadlo teh vsakomesečnih 50 evrov zaslužka po pokritju porabljenega materiala. Tudi on je pred dilemo, kako sedaj zapreti svoje finance. Pregleda izdatke in oceni, da mogoče ni nujno, da gostom nudi serviete in prte iz blaga, katerih pranje in kemično čiščenje ga stane 50 evrov več kot če ima na mizah papirnate prtičke. Slučajno pa ima žena iz preje omenjene družine kemično čistilnico in pralnico in zaradi takšne odločitve gostinca tudi ona izgubi 50 evrov mesečnega zaslužka zaradi izpada tega naročila. In družinskemu proračunu ponovno zmanjka 50 evrov, kar zahteva dodatno krčenje izdatkov in zgodba se ponovi. Seveda na še nižjem nivoju…
Bine
Všeč mi jeVšeč mi je