Bine Kordež

* Izvorno objavljeno 4.6.2024

Poglejmo še TEŠ, ki danes še vedno zagotavlja približno petino potrebno elektrike v Sloveniji, podobno kot NEK. TEŠ je  v zavesti skoraj vsakega Slovenca razumljen kot najbolj zgrešena, koruptivna in sporna naložba v zgodovini in pisati o njem kako drugače je skoraj narodno izdajstvo. A vseeno nekaj konkretnih številk iz malo drugačnega zornega kota.

V zadnjih mesecih beremo odmevne članke, kako bomo imeli s termoelektrarno tudi 2 milijardi eur izgube. Ter tudi predloge, da bi TEŠ zaradi predrage proizvodnje in ekološke škode zaprli že čez dve leti in ne šele leta 2033, kot je trenutno še načrtovano. Ne bi se spuščali v razpravo ali je bila odločitev za to naložbo ustrezna, niti kaj vse je bilo pri njeni izvedbi narobe, ker je to stvar drugih postopkov. Kot umen gospodar pa se moramo danes, ne glede na zgodovino, odločati, kakšna opcija je najbolj optimalno. Pri tem pa predvsem pogledati razlike med stroški nadaljevanja obratovanja in stroški, ki jih bomo imeli tudi če TEŠ predčasno zapremo in prenehamo z odkopom premoga.

Prenehanje delovanja te elektrarne in zapiranje rudnika bo nedvomno drago, a ti stroški naš čakajo, če s proizvodnjo prenehamo danes ali čez deset let. V sliki je nekaj ključnih podatkov za TEŠ za leto 2019, ko je deloval še s polno kapaciteto, ter zadnji razpoložljivi podatki za leto 2022. Pri tem nas zanimajo podatki za TEŠ in družbo Premogovnik Velenje skupaj, ker sta neločljivo povezana in interna cena premoga na skupni rezultat nima vpliva. Zaradi drage proizvodnje in manjšega izkopa premoga, je TEŠ v 2022 proizvedel kar 30 % manj električne energije, vseeno pa imel 24 % več stroškov. V zadnjih dveh stolpcih so stroški preračunani na eno megavatno uro, kjer vidimo porast skupnih stroškov iz 88 na 143 eur v teh treh letih, prikazana pa je tudi struktura stroškov.

Vir: AJPES, SURS, lastni izračuni

Na vrhu prikaza stroškov so najprej realni stroški vložka v ta objekt, skupaj z obrestmi. Ob 20 letni obratovalni dobi in načrtovani letni proizvodnji 3,5 TWh, bi bila letni strošek vlaganj blizu 100 milijonov eur ali 27 eur/MWh. Vendar ti stroški in te izgube za današnje odločitve niso pomembni, ker jih imamo, ne glede na to ali TEŠ dela ali ne. Na dnu stolpca so stroški porabljenega materiala v vseh družbah, vezanih na delovanje elektrarne (v TEŠ, rudniku in vseh drugih družbah, ki skrbijo za tekoče poslovanje). Vidimo precejšnje povečanje teh stroškov kljub zmanjšanemu obratovanju. Te stroške, ki so v 2022 narasli na 37 eur/MWh, lahko razumemo kot dejanski strošek delovanja elektrarne, katerih v primeru zaustavitve ne bo več (še tri leta pred tem so bili le 19 eur/MWh). Nato pa imamo še stroške vseh zaposlenih, povezanih s TEŠ (rdeče polje), ki so za elektrarno sicer strošek, a ker večino teh ljudi v kratkem roku ne moremo zaposliti nekje drugje, bodo za  državo strošek še naprej, kar ima pri odločitvi pomemben vpliv.

Ostaja še četrti ključni strošek in sicer plačevanje emisijskih kuponov, nekakšna taksa (kazen) za onesnaževanje okolja z izpusti CO2. Ob zaprtju TEŠ tega stroška ne bo več in kot takšen ima pomemben vpliv na skupno ceno elektrike iz TEŠ-a. A ta denar država posredno prejema nazaj kot vplačila v Podnebni sklad, ki je pomemben vir države za kritje stroškov energetskega prehoda. Glede na principe plačevanja emisijskih kuponov dogovorjenih v EU, je Slovenija zaenkrat upravičena do te kvote (tudi če TEŠ jutri zapremo), a kvoto smo dobili na osnovi izpustov iz TEŠ in po letu 2030 je še odprto, do kakšne kvote bo Slovenija upravičena. Vsekakor je teh 40 eur/MWh strošek proizvodnje v TEŠ, a ta denar dobimo nazaj v Podnebni sklad in z vidika države kot celote, lahko ta strošek gledamo tudi drugače.

Pri odločanju o zaprtju TEŠ imamo seveda lahko pred očmi vse te velike milijarde evrov izgub, z dohodkovnega vidika pa moramo gledati predvsem, koliko imamo kot država z obratovanjem več stroškov, kot če TEŠ ustavimo. Neposreden strošek je omenjenih 37 eur na proizvedeno MWh stroškov porabljenega materiala. Stroški vseh zaposlenih bodo tudi na srednji rok še ostali, plačilu kuponov pa se izognemo na kratki rok, na dolgi rok pa to niti ni strošek, ker ga država dobiva nazaj. Dejansko nas nadaljevanje obratovanja TEŠ stane kakih 80 eur/MWh v primerjavi, če proizvodnjo prekinemo ne glede na vse milijardne izgube, ki se bodo kazale v bilancah in ta številka je bolj relevantna glede ocene stroškov proizvodnje elektrike v TEŠ.

Mejni stroški proizvodnje elektrike v TEŠ so torej vseeno relativno nizki, a to je samo en vidik odločitve o (predčasnem) zapiranju. Osnovni razlog so vsekakor evropske usmeritve v zeleni prehod in razogljičenje za omilitev ekološke škode. Čeprav takšno pisanje ni zaželeno, bi vseeno ob tem dodali, da na področju bivše skupne države trenutno obratuje primerjalno 17 TEŠ-ev z bistveno slabšimi karakteristikami glede izpustov. Preračunano pa v Nemčiji in na Poljskem obratuje skoraj za 100 TEŠ-ev elektrarn na premog. Kljub ogromnim vlaganjem Nemcev v obnovljive vire morajo pozimi skoraj polovico elektrike proizvesti iz fosilnih virov, premoga in plina, Poljska energetika pa je 60 % odvisna na premoga. Ko se bomo kljub povečani proizvodnji in sončnih panelov in zaprtju TEŠ pozimi oskrbovali z elektriko iz premoga, kupljeno v Bosni ali Nemčiji, se s tem seveda ne bomo obremenjevali, pač ni na našem dvorišču – a na podnebne spremembe imajo najbrž enak vpliv.

Povprečna proizvodna cena elektrike

Če torej povzamemo, se cena elektrike, proizvedene v obstoječi jedrski in hidro elektrarnah giblje med 30 in 50 eur/MWh, kar je pomembno nižje od trenutne tržne cene. Elektrika iz nove jedrske elektrarne bo dražja od proizvodnje v teh starih elektrarnah, a vseeno še vedno nižja od cen, ki so danes na trgu. To seveda le, če bomo znali zagotoviti ustrezen način financiranja in se ne bomo prepustili tujim finančnim posrednikom. Najdražja je proizvodnja v TEŠ, ki pa ima pomembno prednost, da jo lahko zaganjamo glede na potrebe po elektriki in lahko igra tudi vlogo nekakšnega hranilnika elektrike. Predvsem pa je njene stroške potrebno gledati, koliko nas ta proizvodnja stane v primerjavi s stroški, če stoji ali če jo zapremo. Z vidika države je dejansko to strošek te elektrike. Vse bolj pomemben vir bo še elektrika iz sončnih elektrarn, katere proizvodna cena je sicer relativno nižja, a zahteva velika vlaganja v omrežje, zaradi česar na koncu ni tako ugodna, a zaradi ekoloških razlogov najbrž nujna.

Vsi navedeni viri so sposobni zagotoviti pretežni del potrebne elektrike v Sloveniji in to po stroškovni ceni okoli 70 eur/MWh, kar ni pretirano obremenjujoče za porabnike Seveda, če se v oblikovanje končne cene zopet ne vključijo razni posredniki in špekulantje, ki so nam pred časom cene dvignili tudi preko 400 eur/MWh – ne zaradi stroškov proizvodnje, temveč zaradi njihovih zaslužkov.

Proizvodnja po urah

In na koncu še en pomemben vidik proizvodnje elektrike. Kot omenjeno, elektrike na znamo shranjevati in je še dolgo ne bomo, zaradi česar se mora proizvodnja prilagajati urni porabi. Na zadnji  sliki je prikaz podatkov o prevzemu (porabi) elektrike po podatkih sistemskega operaterja Slovenije, družbe ELES, ki skrbi za uravnavanje proizvodnje in porabe elektrike v državi. S sivo odebeljeno črto je skupna poraba po urah in sicer kot dnevno povprečje delovnih dni v preteklem letu. Ta se giblje med 75 in 120 % povprečne dnevne porabe. Nuklearna elektrarna posluje “v pasu”, torej vsako uro enako količino, za uravnavanje proizvodnje s porabo zaganjamo in ustavljamo hidro in termoelektrarne, razliko pa pokrivamo z uvozom ali tudi izvozom morebitnih presežkov. Tako TEŠ kot hidroelektrarne so torej pomemben člen v oskrbi z elektriko in z njima zagotavljamo stabilnost delovanja elektro-energetskega sistema.

In kako je s proizvodnjo perspektivnih sončnih elektrarn? Te seveda proizvajajo samo ob sončnih dnevih in še takrat z velikimi urnimi nihanji. Sredi dneva proizvodnja naraste tudi na trikratnik povprečne proizvodnje sončnega dne in seveda na nič ponoči (zaradi bolj nazornega prikaza, na sliki špice niso prikazane). Ker te močno odstopa od gibanja porabe, sistem to danes uravnava s prilagajanjem TEŠ in hidroelektrarn, a to je seveda izvedljivo samo ob visokih proizvodnih kapacitetah iz teh dveh virov. Ponoči in pozimi je na voljo sicer tudi uvoz, a kot rečeno, takrat pač morajo tudi v Evropi zagnati termoelektrarne na plin in premog, pri katerih lahko proizvodnjo prilagajamo porabi. In nakopan lignit v Šoštanju je pravzaprav rezerva sistema na našem dvorišču, ki ga lahko uporabimo glede na potrebe.

Vir: ELES, lastni izračuni

Razprave ali zgraditi JEK2 ali ne, najbrž torej niso pravilno zastavljene. Prvo ključno vprašanje je pravzaprav, kako bomo perspektivno zagotavljali prepotrebno električno energijo v zimskem času in kakšne imamo alternative. Zaenkrat, na osnovi vseh informacij in znanih tehnoloških možnosti, je alternativa JEK2 samo uvoz in izjemno visoka energetska odvisnost od tujine (si strateško to lahko privoščimo?) ali  močno znižanje porabe, spremembe navad ljudi in opuščanje vseh energetsko potratnih obratov. Ob spremljanju premikov državljanov v zadnjih prazničnih dneh, lahko močno dvomimo, da so ljudje na to pripravljeni, kljub načelnemu zavedanju o podnebnih spremembah. Zanimivi pa so tudi okvirni podatki o stroških proizvodnje elektrike iz posameznih vrst pridobivanja. Stroški iz JEK2 ob učinkoviti finančno izvedbi dejansko cenejši kot iz sončnih elektrarn, upoštevaje vse stroške. Pa tudi dodatni stroški nadaljevanja obratovanja TEŠ niso previsoki v primerjavi s stroški, ki jih bomo imeli tudi, če TEŠ ustavimo. Ob tem pa nam ta elektrarna zagotavlja še možnost prilagajanja proizvodnje porabi, kar bo s časom dobivalo vse večji pomen (ko bomo pričeli tudi z vsemi dodatnimi stroške sončnih elektrarn obremenjevati predvsem slednje). Seveda takšni zaključki odstopajo od standardnih in okoljsko želenih pogledov na problematiko energetike, a prav je, da damo na mizo vse dejanske stroške. In ne, da se prepričujemo, kako so nove tehnologije vse cenejše kot stari, umazani, ekološko sporni energenti – istočasno pa plačujemo vse dražjo elektriko.