Bine Kordež

V prejšnjih člankih na temo razmer na področju cen elektrike smo ugotavljali, da se stroški proizvodnje elektrike v domačih elektrarnah v zadnjih letih niso pretirano povečali, vseeno pa smo na prodajnem trgu beležili visok skok cene električne energije. Do leta 2021 so se veleprodajne cene na mednarodnih trgih in tudi doma gibale okoli 50 ali 60 eur/MWh, v letu 2022 pa so borzne cene v Evropi dosegle tudi nivo 1.000 eur/MWh, kar je bila predvsem posledica nervoze in negotovosti glede oskrbe z elektriko in ne povečanih stroškov proizvodnje. To je na drugi strani seveda omogočilo ogromne zaslužke posrednikom v trgovanju z elektriko. Zato je zanimivo pogledati učinke teh sprememb na rezultate elektrogospodarstva v Sloveniji.

Na prvi sliki so podatki o povprečnih proizvodnih cenah elektrike v večjih državnih elektrarnah ter povprečnih uvoznih cenah elektrike po kvartalih (prekinjene črte). Proizvodnja cena v domačih elektrarnah se je do leta 2020 ves čas gibala okoli 40 eur/MWh. Do porasta je prišlo v letih 2022 in 2023 zaradi višjih cen elektrike iz TEŠ (dražji emisijski kuponi ter nižja proizvodnja ob celo še višjih stroških), v letu 2022 pa dodatno še zaradi manjše proizvodnje v hidroelektrarnah. Ker so bile hidrološke razmere lani ugodnejše, je bila cenejša tudi proizvodnja v hidroelektrarnah, kar je znižalo povprečno proizvodno ceno na okoli 60 eur/MWh.

S pikčasto modro črto pa so prikazane povprečne uvozne cene elektrike po kvartalih. Izračun temelji na podatkih SURS-a o skupni količini uvoza v MWh po energetski bilanci ter vrednosti uvoza električne energije. Tudi v uvozu so bile cene do leta 2021 dokaj stabilne na enakem nivoju okoli 40 eur, tako da nihanje v uvozni odvisnosti ni imelo večjega vpliva na povprečno ceno elektrike na pragu. Konec leta 2021 pa so cene uvožene elektrike močno poskočile in v povprečju presegale tudi 200 eur/MWh, posamezni nakupu najbrž še veliko dražji. To je v letu 2022 tudi precej dvignilo povprečno ceno zagotavljanja elektrike v Sloveniji, posebno še zaradi visoke uvozne odvisnosti pri oskrbi z elektriko tem letu. Lani, leta 2023 so se na nabavni strani razmere že precej umirile.

V drugem grafu pa smo k tej povprečni ceni zagotavljanja elektrike dodali povprečno prodajno ceno in sicer za negospodinjske odjemalce (gospodarstvo in ostali odjemalci razen gospodinjstev), kot jo spremlja statistika. Za gospodinjstva vemo, da je bila zgornja cena zamejena, cene elektrike za ostale večje porabnike pa so bile predmet pogodbenih odnosov med distributerji in posameznimi porabniki. Prodajne cene za posameznega porabnika so bile zaradi tega precej različne, a na sliki smo upoštevali povprečne cene kot jih zbira statistika in katere razumemo, da so korekten odraz gibanja cen.

Iz slike je lepo razvidno, da so bile v preteklosti proizvodne cene elektrike v prodaji negospodinjskim odjemalcem nadgrajene z okoli dodatnih 40 eur/MWh za stroške prodaje in distribucije ter zaslužke elektrogospodarstva. Konec leta 2021, ko so proizvodne in uvozne cene pričele naraščati, istočasno beležimo tudi porast prodajnih cen za negospodinjske odjemalce, a v povprečju več kot so porasli stroški. Razlika med prodajnimi in oskrbnimi cenami elektrike se je tako v letu 2022 celo povečala, še večje odstopanje pa je bilo v letu 2023. Takrat so stroški domače proizvodnje upadli, prav tako uvozne cene, znižal pa se je tudi delež uvoza. Vseeno pa statistika kaže, da so prodajne cene lani ostale na približno enakem nivoju, verjetno kot posledica podpisanih dolgoročnih pogodb o nakupu elektrike iz leta 2021 in 2022. Razlika med stroški oskrbe z elektriko iz domačih elektrarn in uvoza do prodajnih cen se je tako povečala s 40 eur v letih 2018-2021 na okoli 140 eur/MWh, kar seveda pomeni večji zaslužek pri prodaji elektrike.

Vir: Za domačo proizvodnjo so osnove bilančni podatki vseh večjih elektrarn v Sloveniji (AJPES) na letnem nivoju, uvozne cene na osnovi podatkov o blagovni menjavi in uvozu (SURS) in sicer kvartalni podatki.

Vir: Proizvodne cene na osnovi virov iz prejšnje slike, prodajne cene pa na osnovi statističnih podatkov o povprečnih prodajnih cenah negospodinjskih odjemalcev.

Glede na razlike v nabavnih (proizvodnih) stroških elektrike ter prodajnih cenah nas zato seveda zanima, kako se je to odrazilo v bilančnih podatkih elektrogospodarstva. Na zadnjih dveh slikah je nekaj okvirnih izračunov, ki so deloma hipotetični, a pač temeljijo na podatkih iz bilanc in gibanja cen kot jih spremlja in prikazuje statistika.

Na prvi sliki je prikazana vrednost prodane elektrike za negospodinjske odjemalce glede na količino nakupa ter omenjene prodajne vrednosti. Nato pa so izračunani tudi stroški proizvodnje te elektrike v elektrarnah in uvoza na osnovi česar lahko izračunamo razliko za pokrivanje vseh stroškov prodaje in distribucije ter tudi zaslužkov v elektrogospodarstvu. Ta razlika se je v vseh letih do 2021 gibala okoli 400 mio eur pri negospodinjskih odjemalcih, v letu 2022 je kljub porastu stroškov proizvodnje in uvoza porasla na 600 mio eur, ker so prodajne cene v povprečju zrasle še več. Lani pa so bile prodajne cene celo še nekaj višje, znižale pa so se domače proizvodne cen, uvozne še bolj in razlika se je povečala kar na 1,3 mio eur. Toliko sredstev naj bi torej ostalo v elektrogospodarstvu za pokrivanje vseh stroškov ter njihov dobiček.

Vir: Podatki o  cenah iz prejšnjih dveh slik in količine porabe elektrike po podatkih SURS ter bilančni podatki za elektrogospodarstvo (AJPES)

V zadnji sliki pa je prikazana še primerjava omenjene razlike z dobički oz. izgubo dveh ključnih podjetij elektrogospodarstva, ki imata v lasti vse večje elektrarne (HSE in GEN Energija). Ti dve podjetji sta v letih 2018 – 2021 izkazovali okoli 100 milijonov eur dobička letno, kar pomeni, da je bilo za stroške distribucije elektrike negospodinjskim odjemalcem potrebnih dokaj stabilnih 300 mio eur. Močno pa odstopajo podatki za zadnji dve leti. Kljub temu, da bi glede na objavljene povprečne prodajne cene morali v teh dveh podjetjih pri prodaji negospodinjskim odjemalcem v letu 2022 realizirati kakih 600 mio eur razlike oz. okoli 300 mio eur dobička po pokritju stroškov – sta omenjeni dve podjetji izkazali 319 mio eur izgube. Lani sta ti podjetji izkazali bistveno boljše rezultate in sicer 644 mio eur dobička, a glede na omenjeno razliko med cenami vseeno kakih 300 mio eur manj kot bi sicer lahko pričakovali.

Kot omenjeno, so ti izračuni okvirni, lahko rečemo tudi hipotetični na osnovi vseh podatkov o povprečni proizvodni, uvozni in prodajni ceni, a vseeno kažejo, da bi morali v teh dveh podjetjih, lastnicah pretežnega dela slovenske proizvodnje elektrike izkazovati zadnji dve leti boljše rezultate. Odstopanja najbrž izhajajo iz dolgoročnih pogodb o nakupih in prodajah elektrike, ki precej zameglijo sliko o učinkih gibanja cen. A če uradni statistični podatki o prodajnih cenah odražajo dejansko povprečno ceno, ki so jo plačevali negospodinjski odjemalci, potem so bile razmere pač takšna kot kaže slika.

Po teh podatkih lahko zaključimo, da HSE in GEN nista izkoristila vseh učinkov bistveno višjih prodajnih cen, ki so jih plačevali porabniki elektrike letih 2022 in 2023. V teh izračunih ni upoštevana prodaja gospodinjstvom, prav tako pa ne rezultati poslovanja vseh ostalih družb v elektrogospodarstvu. A pri njih nihanja niso bila tako visoka in nimajo večjega vpliva na omenjene izračune. Cene za gospodinjstva so približno sledile  povprečnih proizvodnim in nabavnim cenam, vsa ostala podjetja v panogi elektrogospodarstva pa so vsa omenjena leta izkazovala okoli 150 mio eur letnega dobička, torej brez večjih nihanj kot jih beležimo pri cenah ali rezultatih HSE in GEN Energije.

Predvsem  gospodarstvo se je torej v letih 2022 in 2023 soočalo z izredno visokimi stroški nakupa elektrike (veliko njih še tudi v letošnjem letu). Ti niso temeljili na nekih višjih stroških proizvodnje elektrike, temveč samo na tržnih gibanjih. Del razlike se je lani sicer pokazal v boljših rezultatih poslovanja dveh ključnih državnih energetskih podjetij, preostalo pa na žalost predvsem v zaslužkih tujih trgovcev in posrednikov. To tudi pomeni, da ugodni rezultati elektrogospodarstva v preteklem letu niso rezultat nekih novih produktov, višje produktivnosti ali inovacij, temveč preprosto rezultati visokih tržnih cen. In tu se potem upravičeno postavlja vprašanje ali je takšen način določanja cen za tako strateški vir funkcioniranja celotne države, ustrezen.