Bine Kordež

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Ti procesi prodaj podjetij so se nadaljevali tudi naprej, sicer manj intenzivno, manj odmevno, a mogoče nič manj zaskrbljujoče. V zadnjih letih se za prodajo namreč odločajo tudi domači lastniki dobro stoječih podjetij, medtem ko obratnih procesov, nakupov Slovencev v drugih državah, skoraj ni. Ker gre za prodaje podjetij npr. tudi v panogi živilstva, ki prehajajo v tuje roke, je zaskrbljenost razumljivo še nekaj večja.

Razloge za te prodaje se sicer še vedno nekoliko išče v “tajkunizaciji” (nekdanjih privatizacijskih procesih) Slovenije, čeprav vedno redkeje. Načeloma gredo komentarji v smer nezadovoljstva z vse bolj prevladujočim tujim lastništvom in kot alternativa se vsaj v prehrambni verigi izpostavlja nujnost vsaj večje vloge države – a seveda brez kakega konkretnega predloga, kako bi bilo to možno izvesti. Preberemo kake ideje in pobude za notranje lastništvo, ki je za medijsko sceno (pa tudi politiko in ljudi) tudi še sprejemljiva varianta, potem pa pravzaprav idej, kako zadržati ključne dejavnosti v slovenskih rokah, ni več – če seveda izhajamo iz postopno zopet malo bolj prevladujoče ocene, da pretežno tuje lastništvo v ključnih panogah za Slovenijo vseeno ni najboljša izbira.

V teh komentarjih lastniških sprememb manjka eno ključno vprašanje, ki pa si ga kar ne upamo zastavljati. S tem bi nekako negirali vse dosedanje prevladujoče razmišljanje, kako je bil naš koncept privatizacije zgrešen, kako je ožji krog ljudi prišel do enormnega premoženja na račun ljudi in koliko se je ob tem pokradlo. Gre za vprašanje, da – če je bilo temu res tako – zakaj potem danes močni podjetniki iz tujine kupujejo slovenska podjetja eno za drugim, obratnih aktivnosti pa praktično ni? Kaj so v drugih državah delali drugače, da so danes cele panoge v Sloveniji pristale v rokah hrvaških, madžarskih, čeških, tudi ukrajinskih in ruskih podjetnikov, v rokah ljudi, ki pred 30 leti praviloma niso imeli nič, danes pa so ugledni in vplivni podjetniki s stomilijonskimi premoženji? Zakaj v Sloveniji nimamo močnih podjetnikov, ki bi po teh državah kupovali podjetja in panoge in krojili usodo njihovih gospodarstev?

Verjetno si takšna vprašanja, vsaj glede prevzemanja slovenskih podjetij s strani hrvaških in madžarskih podjetnikov, zastavlja kar veliko ljudi, a odgovorov nanje seveda ni. Priznati bi si namreč morali, da so v privatizacijskih procesih drugih držav oblikovali nekaj zelo močnih domačih podjetnikov (tajkunov?), ki so z leti okrepili premoženja in so danes sposobni širiti svoje gospodarske konglomerate še preko meja, tudi v Sloveniji. V Sloveniji pa smo bili ves čas zelo zadržani do oblikovanja takšnih podjetniških skupin. Vsako veliko premoženje, ki je nastalo iz privatizacije, je bilo obravnavano kot nekaj spornega, nepoštenega (kar načeloma pravzaprav drži) – a posledice so sedaj tu. Sedaj imamo banko in naftno družbo, ki drži velik del te panoge naše države, v rokah madžarskih posameznikov, prevladujoče hrvaško in srbsko lastništvo v nekaterih drugih panogah in še bi lahko naštevali. Kakor smo bili sicer “zadovoljni” (zaradi spornosti in seveda tudi zavisti), ker neki privatizacijski konglomerati v Sloveniji niso nastali, bomo sedaj delali za podjetnike iz sosednjih držav, ki so to znali ustvariti iz nič, s svojo sposobnostjo in najbrž tudi podporo svojih držav. Držav, ki so mogoče vseeno zaznale priložnost za oblikovanje domače podjetniške elite, ki bo igrala pomembno vlogo v srednjeevropskem prostoru.

Najbrž ni dvoma, da bodo svojo uspešnost nadgrajevali tudi v Sloveniji. Da se bodo ta podjetja uspešno razvijala ter zagotavljala dobra delovna mesta in rast slovenskega BDP. A dolgoročno za Slovenijo brez močnih domačih lastnikov to vseeno ni najboljše – a kakšnega pametnega recepta kot alternativa temu nimamo. Edina alternativa je večja vloga države, ki pa se ne kaže kot dobra izbira. Poglejmo samo turizem, kako že deset let ne vemo kaj s ključnimi podjetji v državni lasti, ko te družbe niso zgradile niti enega novega hotela na turističnih lokacijah, zasebni hrvaški turistični konglomerati pa vlagajo stotine milijonov v novo ponudbo.

Dodatno zaskrbljujoč je še en zgoraj omenjen trend. Za prodaje se odločajo tudi uspešni domači podjetniki, ki se enostavno želijo umakniti iz poslovanja. V precej primerih kar zmanjka podjetniškega duha, ki je, kot lahko sklepamo vsaj iz nekaj primerov, pri Hrvatih bolj prisoten. Iz marsikaterih razgovorov je nekako zaznati, da se ljudje ne želijo izpostavljati, biti obravnavani kot eksponenti “izkoriščevalskega kapitala” in lastništvo  raje zamenjajo za anonimno gotovino in druge manj vidne naložbe. Ne gre sicer za nek vsesplošen trend – a postopno umikanje domačih podjetnikov iz lastništva je vseeno kar pogost pojav in zato tudi zaskrbljujoč trend. Nedvomno je temu razlog tudi splošna klima in medijske obravnave.

Zanimiv je primer Panvite (družina Polanič). Javno objavljeni podatki o kupnini (10 mio eur plačila in 40 mio eur dokapitalizacije) kažejo, da so obstoječo Panvito kupci ocenili na okoli 60 mio eur. Ta vrednost je glede na dostopne rezultate poslovanje zelo visoka, a kupci že vedo, zakaj toliko plačujejo. Lahko si samo predstavljamo reakcijo, če bi naša država posredno preko kakih skladov vstopila po tej vrednosti v Panvito. Iz izkušenj lahko zaključimo, da med državnimi upravljavci ni nikogar, ki bi si kaj takega upal izpeljati, saj bi bil tako obdolžen neracionalnega trošenja državnega denarja.

In potem v državnih družbah stopicamo na mestu, uspešna domača podjetja pa postopno prehajajo v tuje roke. Zaključek je potem edino, da to ni dobro, da postajamo strateško vse bolj odvisni. Kaj pa je razlog tega, pa si ne upamo odkrito priznati. Ter še manj ukrepati.

Kot alternativa se občasno pojavi še delavsko lastništvo, da bi zaposleni prevzeli podjetja v svoje roke in nadaljevali s poslovanjem brez prodaje tujim lastnikom. Takšne aktivnosti so vsekakor dobrodošle in prav je, da jih država spodbudi – vendar pa imajo omejen domet. Možno je  manjše solastništvo zaposlenih v večjih družbah ter mogoče kak prevzem družinskega podjetja. Kakšnih posebnih vplivov na lastniške strukture v Sloveniji pa te oblike “privatizacije” ne morejo imeti. Temeljijo namreč lahko samo na odkupu s strani družbe same, iz njenega denarnega toka, kjer pa so možnosti zelo omejene.