V Sobotni prilogi Dela je dr. Igor Lengar, vodja skupine Fuzijska nevtronika na Institutu Jožef Stefan in predavatelj na Fakulteti za energetiko Univerze v Mariboru, objavil izjemno dober članek o optimalni poti v brezogljično družbo iz vidika zahtev zanesljivosti oskrbe in stabilnosti elektroenergetskega sistema. Nazorno je pokazal, da iz tehničnega vidika z obnovljivimi viri vetra in sonca ni mogoče zagotoviti stabilnosti elektroenergetskega sistema, saj ta vira v sistem vnašata ogromno nestabilnost. Te nestabilnosti pa ni mogoče učinkovito izravnavati s shranjevanjem morebitnih viškov elektrike iz sonca in vetra, saj tako velikega hranilnika ni mogoče izgraditi. To nestabilnost, ki jo v sistem vnašata elketrika iz sonca in vetra, je mogoče izravnavati zgolj z izdatnimi fleksibilnimi viri, kot so termoelektrarne (na premog in plin) in kar počne Nemčija. Vendar pa na tak način ni mogoče razogljičiti proizvodnje električne energije, kar je cilj politik neto ničelnih izpustov do leta 2050.

Lengar izjemno dobro ilustrira to, kar energetiki zelo dobro vedo, vendar so zaradi agresivnosti vladajoče politike, ki tega ne razume, prisiljeni molčati. Lengarjev članek posredno potrjuje absolutno pravilnost našega alternativnega NEPN (SAZU-GZS, 2022 in 2024), ki smo ga naredili z energetiki na podlagi urnih bilanc proizvodnje in porabe električne energije.

Ta članek bi morali vsak večer pred spanjem namesto pravljice zvočno predvajati predsedniku slovenske vlade, ministrom in sestavljalcem NEPN, ki zanikajo energetsko stroko. Resnično je težko verjeti, da je lahko ideologija tako močno povozila stroko pri sicer tako eksaktni zadevi, kot je energetika.

Spodaj je nekaj odlomkov, ki se nanašajo na analizo različnih evropskih elektroenergetskih modelov.

Nadaljujte z branjem→

Še ena dobra, zelo kvalificirana, in tokrat ameriška analiza o vojni med Izraealom in Iranom, ki je ni bilo in kako je ta “izmenjava raket” spremenila geopolitična razmerja v regiji.

This is undoubtedly the best analysis I’ve heard to date of the Iran strike on Israel. It’s long-ish but absolutely worth listening to. The man speaking is Chas Freeman, former Assistant Secretary of Defense and, very relevant to the topic, former US Ambassador to Saudi Arabia. He’s interviewed by @PLottaz, an Associate Professor at Kyoto University in Japan.

What Freeman argues is that Iran’s strike “changes all the rules of the game in the Middle-East”. The biggest deal for him is that “the Saudis, the Emiratis and others informed the United States that they would not permit American operations against Iran from their territory and Iran warned those states that if they did, they would become targets. So in a sense, Iran has achieved the neutralization of American forces in the Persian gulf that it long sought. So from a tactical military point of view it was a ‘nothing burger’ – nobody was killed, nobody was damaged – […] but from a strategic point of view, from a soft power point of view, it was a huge success. Iran accomplished its objective and it left Israel with an intolerable dilemma. Israel cannot continue to behave as though it can act with impunity.”

Temo, kot je potencialna vojna med Izraelom in Iranom, lahko v diskusiji z istimi gosti obdelaš strokovno in profesionalno (Diesen & Mercouris z Marandijem) ali pa površno in manipulativno (Morgan z Marandijem (in drugimi gosti)). Poglejte obe diskusiji in primerjajte.

Sama po sebi pa je zanimiva trditev Marandija (na osnovi zahodnih ocen), da so Izraelci in Američani za sestrelitev iranskih poceni dronov in zastarelih raket v skupni vrednosti 2 mio dolarjev porabili za 1.35 milijard dolarjev raket, nakar je izraelski obrambni ščit povsem odpovedal, ko so Iranci poslali sodobne rakete nad obe izraelski vojaški bazi.

.

Če ne bi bilo res, bi človek pomislil, da se nahaja v orwelijanski fikciji sveta:

New York Times editors issued a memo to staffers that warned against the use of “inflammatory language and incendiary accusations on all sides”—but the instructions offered by the memo, which was leaked to the Intercept (4/15/24), seemed designed to dampen criticism of Israel’s actions in Gaza and to reinforce the Israeli narrative of the conflict.

Among the terms the memo tells Times reporters to avoid: “Palestine” (“except in very rare cases”), “occupied territories” (say “Gaza, the West Bank, etc.”) and “refugee camps” (“refer to them as neighborhoods, or areas”).

These are all standard terms: “Palestine” is the name of a state recognized by the United Nations and 140 of its 193 members. The “occupied territories” are the way Gaza and the West Bank are referred to by the UN as well as the United States. “Refugee camps” are what they are called by the UN agency that administers the eight camps in Gaza.

The memo discourages the use of the terms “genocide” (“We should…set a high bar for allowing others to use it as an accusation”) and “ethnic cleansing” (“another historically charged term”).

Nadaljujte z branjem→

Parodija

Drago Babič

V predhodnem članku, objavljenem na tem blogu 28.3. letos, sem opisal probleme, ki jih bo prinesel sistem »net meteringa« za male proizvajalce, v kolikor bo njegov obseg zrasel preko sprejemljivih mej za obstoječi elektroenergetski sistem. Ta meja je že dosežena, podrobneje jo bomo prepoznali letos pomladi in poleti, ko se bomo srečevali s sistematičnimi poletnimi dnevnimi presežki električne energije v našem EE sistemu in posledično z zelo nizkimi cenami te presežne energije na kratkoročnem trgu.

Še bolj izrazito se bodo pojavljali taki presežki v naslednjih letih, ko bo pri nas in širše v Evropi zgrajenih še bistveno več foto napetostnih elektrarn. Vsaj taki so načrti. Ker je bil ta sistem oskrbe malih potrošnikov intenzivno spodbujan s strani državnih organov s subvencijami in učinkovito reklamo, bi pričakovali, da bo država s spremljajočimi ukrepi poskrbela, da se bo ta način proizvodnje elektrike brez pretresov čim bolj gladko vključil v celotni elektroenergetski sistem. Najmanj bi morali zagotoviti čim cenejšo kratkoročno hrambo dnevnih viškov elektrike, da bi jih lahko koristili v nočnem času, ko proizvodnje iz sonca ni.

Vendar na žalost temu ni tako.

Nadaljujte z branjem→

Kot kažejo zadnji podatki IMF je Nemčija v recesiji, evrsko gospodarstvo pa na robu recesije, v letošnjem letu pa bo rast v evrskem gospodarstvu mizerna, če sploh bo.

Dva glavna dejavnika, ki vplivata na depresijo v evrskem območju, sta energetska kriza in restriktivna monetarna politika (visoke obrestne mere, ki negativno vplivajo na zasebno potrošnjo trajnih dobrin in na poslovne investicije). Kljub temu, da so cene energije po vrhu iz leta 2022, ko se je začela vojna v Ukrajini, spet padle, pa so cene energentov v Evropi precej višje kot v glavnih konkurentih – ZDA in Kitajski. Kot ugotavlja zadnje poročilo Mednarodne agencije za energijo (IEA), je konkurenčnost evrskega gospodarstva močno ogrožena zaradi višjih cen električne energije. Denimo lani so bile cene elektrike za velike industrijske odjemalce v Evropi za skoraj dvakrat višje kot v ZDA (110 proti 60 USD/MWh) in za 60 % višje kot v Kitajski.

Nadaljujte z branjem→

Kratka prezentacija glede optimalnega energetskega koncepta za trajnosti energetski prehod, ki izpolnjuje vse kriterije glede potrebnega obsega energije, zanesljivosti oskrbe, energetske avtonomije, optimalne stroškov investicij, konkurenčne cene energije in razogljičenja proizvodnje električne energije do leta 2050.

Še predstavitev na Znanstvenem posvetu AZTRS:

Mario Draghi dela na posebni nalogi, ki mu je bila zaupana s strani Evropske komisije – da pripravi poročilo o evropski konkurenčnosti. Poročilo naj bi bilo predstavljeno junija, je pa Draghi včeraj javno spregovoril o ključnih ugotovitvah in priporočilih. Kot je razvidno, je ugotovil očitno: da je Evropa obstala, da se namesto proti ostalemu svetu države gospodarsko borijo med seboj, da druge države (ZDA, Kitajska) ne igrajo po pravilih in da EU potrebuje radikalne spremembe glede industrijske politike. Sicer bodo ključne industrije in podjetja zaprla štacuno in preselila proizvodnjo v bolj prijazne regije (z boljšim poslovnim okoljem, več subvencijami in manj administriranja).

Draghi ima seveda prav, vendar je pred 21 leti enako ugotovilo že Sappirjevo poročilo (“An Agenda for Growing Europe”, s podnaslovom “Making the EU Economic System Deliver”), takrat sicer Kitajska še ni bila na vizirju in se je Evropa otepala zgolj zaostajanja za ZDA. Po Sappirjevem poročilu, ki je predlagalo radikalno spremembo evropskega proračuna (manj za kmetijstvo in bistveno več za spodbujanje raziskav in razvoja in tehnološkega razvoja). Vendar se po tem poročilu ni zgodilo nič. Članice EU so zavrnile možnost radikalne spremembe proračuna in potrebnih politik, Italijan Romano Prodi (“Professor”) pa ni več dobil priložnosti za vodenje Komisije.

Naivno bi bilo pričakovati, da bo tokrat kaj drugače. Evropa je (gospodarsko in politično) klinično mrtva.

Spodaj je govor Maria Draghija. Za anale.

Nadaljujte z branjem→