Drago Babič

V predhodnem članku, objavljenem na tem blogu 28.3. letos, sem opisal probleme, ki jih bo prinesel sistem »net meteringa« za male proizvajalce, v kolikor bo njegov obseg zrasel preko sprejemljivih mej za obstoječi elektroenergetski sistem. Ta meja je že dosežena, podrobneje jo bomo prepoznali letos pomladi in poleti, ko se bomo srečevali s sistematičnimi poletnimi dnevnimi presežki električne energije v našem EE sistemu in posledično z zelo nizkimi cenami te presežne energije na kratkoročnem trgu.

Še bolj izrazito se bodo pojavljali taki presežki v naslednjih letih, ko bo pri nas in širše v Evropi zgrajenih še bistveno več foto napetostnih elektrarn. Vsaj taki so načrti. Ker je bil ta sistem oskrbe malih potrošnikov intenzivno spodbujan s strani državnih organov s subvencijami in učinkovito reklamo, bi pričakovali, da bo država s spremljajočimi ukrepi poskrbela, da se bo ta način proizvodnje elektrike brez pretresov čim bolj gladko vključil v celotni elektroenergetski sistem. Najmanj bi morali zagotoviti čim cenejšo kratkoročno hrambo dnevnih viškov elektrike, da bi jih lahko koristili v nočnem času, ko proizvodnje iz sonca ni.

Vendar na žalost temu ni tako.

Edini ukrep je, da država sedaj ponuja velike subvencije (do 80% vrednosti) za postavitev baterijskih hranilnikov, predvsem tistim, ki male sončne elektrarne že imajo. Že to je neke vrste komercialna potegavščina. Najprej ti ponudijo ugoden nakup elektrarne, ko si jo postavil, pa ti povedo, da za normalno delovanje potrebuješ dodatno opremo v obliki hranilnika. Ob tem, da glavnega problema net meteringa, to je nadomestne zimske proizvodnje, ko sonca ne bo in sončna elektrarna ne bo dala elektrike, niti ne omenjajo na glas. Posredno naj bi to reševali z novim tarifnim sistemom vključno z omrežnino, ki bistveno draži zimske dobave elektrike za vse potrošnike, slej ko prej tudi tiste, ki so že vključeni v sistem net meteringa.

Postavlja se vprašanje, zakaj take kolobocije? Kolobocije, ki preveč spominjajo na različne prevarantske Ponzijeve sheme, v kateri te dobavitelj po začetnem vabljivem vstopu v shemo z obljubami o nizkih cenah stalno molze s ponujanjem nekih dodatnih storitev in proizvodov, brez katerih v bistvu ne moreš zadovoljivo koristiti osnovnega proizvoda, ob tem, da je v začetku zamolčal vse te dodatne stroške, ki te bodo bremenili. Odgovor, kdo ima od tega največ koristi, si lahko poiščete sami tako, da pogledate, kdo in v kakšni navezi vam te proizvode in storitve ponuja. Običajno vaš trgovec z elektriko.

Vendar to na državni ravni še ni tako težko obvladljiv problem, dodatne stroške net meteringa (kot sem navedel v prejšnjem članku, znašajo okoli 140 mio letno) bi celotni sistem oskrbe z električno energijo že nekako prenesel. Veliko večji problem in finančno luknjo nam bo prinesel novi Nacionalni energetsko podnebni načrt, ki se pripravlja in ki naj bi ga vlada sprejela konec junija letos. V njem je naveden kot eden izmed scenarijev oskrbe z energijo t. i. 100% OVE scenarij, ki temelji izključno na obnovljivih virih energije in v katerem ima največji delež sončna energija v obliki foto napetostnih elektrarn. Po tem scenariju naj bi proizvodnja elektrike iz sonca skokovito naraščala od sedanjih okoli 1,8 TWh letno na 3,8 TWh leta 2030, do leta 2040 na 9 TWh in do leta 2050 na 13,7 TWh letno. Če imamo že sedaj probleme s poletnimi viški ob proizvodnji 1.8 TWh letno, si lahko predstavljate, kakšni bodo ti problemi ob celo osemkrat večji proizvodnji elektrike iz sonca.

Poglejmo te probleme malo podrobneje.

Leta 2050 bi po predvidevanjih NEPN poleti porabili dnevno okoli 50 GWh, pozimi okoli 60 GWh, Spomladi in poleti bomo s sončnimi elektrarnami dnevno proizvedli do 60 GWh elektrike, v jesensko zimskem času povprečno 20 GWh, v osrednjih zimskih mesecih, ko bo poraba elektrike zaradi ogrevanja s toplotnimi črpalkami najvišja, največ 10 GWh, pa še to le v sončnem vremenu. Hidroelektrarne in drugi OVE viri bodo dodali skozi celo leto okoli 15 GWh dnevno, torej bomo imeli spomladi in poleti dnevno za 25 GWH viškov, pozimi pa 35 GWh primanjkljaja elektrike. Poleti teh viškov ne bomo mogli porabiti, zato jih bomo prisiljeni izvažati, vendar po zanemarljivi ceni, ali pa bomo zaradi negativnih cen morali elektrarne celo zaustavljati. Pozimi bomo morali primanjkljaje pokrivati iz dodatne proizvodnje v termoelektrarnah ali uvažati, vendar po zimskih cenah, ki bodo bistveno višje od poletnih.

Če te izvoze in uvoze ovrednotimo po pričakovanih tržnih cenah (brez upoštevanja inflacije), ki bodo poleti od 0 do največ 50 eur/MWh, pozimi pa okoli 150 eur/MWh, bomo skupno letno iztržili za izvoženo elektriko okoli 112,5 mio eur, za uvoženo (ali doma proizvedeno iz termoelektrarn) pa plačali 945 mio eur.

Torej bomo s takim konceptom »net meteringa« na državni ravni po načrtih NEPN pridelali letno za 832,5 mio eur dodatnih stroškov, ki jih bodo pokrili domači porabniki elektrike preko višjih cen, ki bo samo zaradi razlik med izvoznimi in uvoznimi stroški dražja za 42 eur/MWh.

Vendar to ni vse. Tem stroškom je potrebno dodati še investicijske/amortizacijske stroške celotnega elektroenergetskega sistema, ki bo v primeru 100% OVE scenarija precej dražji od tistega z jedrsko elektrarno, kar podajamo v posebnem članku.