Nekoč sem predaval predmet Mednarodna konkurenčnost. Fokus je bil predvsem na to, kako povečati konkurenčnost evropskih držav, kajti države EU so zaostajale v rasti produktivnosti za ZDA. EU je imela nekoč v ta namen različne strategije – Lizbonska strategija (2000), prenovljena Lizbonska strategija (2005), Evropa 2020 (2010), nato pa strategija pametne specializacije, ki pa je padla v dolgo evrsko krizo. V glavnem, fokus Evrope je bil, kako povečati konkurenčnost prek rasti produktivnosti, da bi prenehala zaostajati za ZDA. V obdobju 1995-2009 je Evropa za rastjo produktivnosti ZDA zaostajala povprečno za 0.3 odstotne točke letno (1.3 % proti 1.6 %), po letu 2010 (2010-2022) pa se je zaostajanje Evrope (zaradi evrske krize kot posledice bedaste obsesije z dolgom) povečalo na povprečno 0.5 odstotnih točk letno (1.1 % proti 1.6 %). Evropa je še upočasnila rast produktivnosti, ZDA pa so nadaljevale z isto hitrostjo. No, ta razlika v počasnejši rasti Evrope je v dobrem desetletju (2010-2022) privedla do tega, da so ZDA svojo prednost v razvitosti pred Evropo povečale še za dodatnih 8.3 odstotnih točk.

Z Japonsko pa itak nima smisla izgubljati besed, ZDA so jo uspešno izločile iz igre s prisilo, da podpiše Plaza Accord (1985), ki je Japonsko prisilil v apreciacijo jena proti dolarju, kar je (zaradi pretiranega stimulusa, da bi preprečila recesijo) Japonsko efektivno pognalo v usodno finančno krizo (1991), po kateri se ni več pobrala (poglejte si tukaj, kako so ZDA Japonsko ekonomsko ubile).

No, izkazalo je, da se vsi po vrsti ukvarjamo s starimi damami. Z ostarelimi gospemi, ki se z invalidsko palico v roki sprehajajo po parku. Medtem ko mimo nje švigajo hipertrenirani fit mladci, ki se pripravljajo na maraton. V zgodbo je prišla Kitajska. In pokazala, kam sodijo stare gospe brez resne vizije in politične sposobnosti implementirati strategijo in brez potentnih podjetniških mladcev, ki bi jih lahko poslale v tekmovanje.

Poglejte spodnjo sliko, ki kaže rast produktivnosti (BDP per capita) ostarelih dam na Zahodu v primerjavi s Kitajsko in padli boste na rit. Medtem ko smo se v Evropi ukvarjali z ZDA (do 2010) in nato sami s seboj (evrska kriza), se je v ozadju pripravljala in zagnala v šprint Kitajska in švignila mimo nas. Medtem ko so ZDA v 13 letih povečale produktivnost za 20 % in medtem ko smo se mi sekirali, da so po letu 2010 ZDA še povečale prednost pred Evropo v produktivnosti za dobrih 8 odstotnih točk, je Kitajska v istih 13 letih povečala svojo produktivnost za 105 % (!) in Evropo prehitela po kumulativni rasti razvitosti za 92, ZDA pa za 84 odstotnih točk!

Nadaljujte z branjem→

Morda sem kaj spregledal, vendar: (1) od kdaj je v Evropi spet dovoljeno spodbujanje sovražnega govora in pobijanje ljudi na nacionalni osnovi?, in (2) kdaj je bil v Evropi rasizem spet dovoljen?

Spodaj je zelo dober komentar o tem, ki ga je napisal Robert Bryce. Preprosto ni jasno, kaj žene evropske politike v to destrukcijo evropskih gospodarstev. Od kod ta blaznost in kako, da nihče od njih ne spregleda? Kot da bi gledal kite, ki iz nam neznanega vzroka delajo množične samomore, vendar s to razliko, da kiti uničujejo sebe, evropski politiki pa podjetja, cele panoge in delovna mesta.

The headline on a February 9 Bloomberg article concisely sums up Europe’s unfolding disaster: “Germany’s days as an industrial superpower are coming to an end.” The article says, “Manufacturing output in Europe’s biggest economy has been trending downward since 2017, and the decline is accelerating as competitiveness erodes.”

Germany is once again, the “sick man of Europe.” But it’s not just Germany. All across Europe, industrial capacity is shrinking. Last month, Tata Steel announced it would close its last two blast furnaces in Britain by the end of this year, a move that will result “in the loss of up to 2,800 jobs at its Port Talbot steelworks in Wales.”

In January 2023, Slovalco announced it was permanently closing its aluminum smelters in Slovakia after 70 years of operation. The company, Slovakia’s biggest electricity consumer, said it was shuttering its smelters due to high power costs.

Europe drove itself into the ditch. Bad policy decisions, including net-zero delusions, the headlong rush to alt-energy, aggressive decarbonization mandates, and the strategic blunder of relying on Russian natural gas that’s no longer available, are driving the deindustrialization. How bad is it? Mario Loyola, a research fellow at the Heritage Foundation, wrote a sharp January 28 article in The Hill about Europe’s meltdown. According to European Commission data, industrial output in Europe “plummeted 5.8% in the 12 months ending November 2023,” he wrote. “Capital goods production was down nearly 8.7%. Investment in plants and equipment has plummeted.”

Nadaljujte z branjem→

A U.S. promise to Taiwan has quietly imploded after the dramatic collapse of Germany’s industrial sector.

Researchers at the Brookings think tank said Taiwan’s economy would survive the shock of war in the same way that Germany’s industrial economy would survive the shock of losing its gas pipeline from Russia.

But it’s now clear that the German economy hasn’t survived the loss at all.

Germany’s industrial output figures fell for seven months in a row, and a Bloomberg headline this week summed up the situation: “Germany’s Days as an Industrial Superpower Are Coming to an End”.

So Taiwan’s economy, too, would be doomed.

Nadaljujte z branjem→

Nekajkrat sem že napisal, da sta evropska cilja 100-odstotnega razogljičenja proizvodnje električne energije in hkrati 100-odstotne proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov sonca, vetra in biomase med seboj konfliktna in neizvedljiva. (Zadnjič me je kolega Luka Snoj iz Inštituta Jožef Štefan sicer opomnil, da vseeno obstaja ena možna rešitev tega konflikta: ugasnimo vse jedrske, plinske in premogovne elektrarne in kurimo drva za ogrevanje in proizvodnjo elektrike (ker drva so biomasa in se torej štejejo med obnovljive vire) in bomo šli nazaj v kameno dobo. Zmanjšamo obseg razpoložljive energije in kurimo obnovljiv vir. No, jaz vseeno mislim, da bi s kurjenjem drv močno zasmradili hipernaogljičili ozračje in da je zgornji konflikt med obema ciljema nerešljiv).

Kolikor poznam, do sedaj še nikomur ni uspelo dokazati, da bi evropska energetska paradigma z obema konfliktnima ciljema lahko delovala v praksi. Torej da v Evropi naš energetski sistem v celoti preobrazimo v smeri 100-odstotne proizvodnje elektrike iz OVE virov sonca, vetra in biomase in da ob tem spravimo emisije CO2 na ničlo. Zappa, Junginger & Van Den Broek so leta 2019 objavili raziskavo v znanstveni reviji Applied energy, v kateri so poskušali ugotoviti, ali je to možno in koliko bi to stalo. Dve njihovi ključni ugotoviti sta: (1) tudi če bi lahko tehnično optimizirali tak idealen energetski sistem, bi bil tak sistem zelo drag (za 30 % dražji od sistema z nizkoogljičnimi viri, kot sta jedrska in vodna energija), in (2) 100-odstotno OVE energetski sistem ne bi zagotovil ravni zmanjšanja emisij, ki je potrebna za dosego evropskih podnebnih ciljev do leta 2050, saj bodo negativne emisije iz biomase z zajemanjem in shranjevanjem ogljika še vedno potrebne za izravnavo povečanja posrednih emisij.

Nadaljujte z branjem→

Da ne pozabimo, je spodaj dobra animacija poteka 2. svetovne vojne, ki nazorno pokaže, kako so nacizem in fašizem v Evropi premagale tri sile: ruske (sovjetske) z vzhoda, zavezniške (ameriške) z juga in zahoda ter jugoslovanske na jugozahodnem Balkanu.

Naj kdo to pokaže Melonijevi, našim in ukrajinskim podpornikom fašizma/nacizma in Nemcem, če so morda pozabili, kdo je bil na pravi in kdo na napačni strani zgodovine.

Komentarji po medijskem spektaklu začetka leta, intervjuju Tuckerja Carlsona z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, so podobni vicu o lisici in kislem grozdju. Komentarji so v razponu od tega, da Tucker sploh ni pravi novinar, da Putin ni povedal nič novega, da je potvarjal zgodovinska dejstva, da je užalil nekatere “demokracije” in do tega, da je izvažal rusko propagando.

Ja, kar se mene tiče, nisem v 2-urnem intervjuju izvedel nič, kar v zadnjih dveh letih že ne bi izvedel prek drugih virov. In ja, Tucker Carlson ni in ni bil niti slučajno dorasel izpraševalec ali sogovornik Putinu, ki se je izkazal kot izjemno podkovan v zgodovini, diplomatskih veščinah in podatkih ter kot uglajen vendar odločen državnik.

Vendar poanta intervjuja z Vladimirjem Putinom ni bila v tem. Poanta je bila v spektaklu, v najbolj pričakovanem intervjuju leta, na katerega so vsi nestrpno čakali. Poanta intervjuja je bila v tem, da so si ljudje v ZDA v prime timu rezervirali 2 uri časa za gledanje intervjuja z ruskim predsednikom ali da so v Evropi čakali do polnoči, da so lahko gledali intervju z ruskim predsednikom. Intervju je do tega trenutka samo na omrežju X gledalo 185 milijonov ljudi, k čemur je treba dodati še desetine milijonov gledalcev na spletni strani Tuckerja Carlsona in na youtubeu. Ni ga politika sodobne dobe, ki bi doživel takšno gledanost. Le finala svetovnega prvenstva v nogometu in Lige prvakov presežejo to gledanost. In v tem je bila poanta intervjuja – prebil je zahodno medijsko blokado v mainstream medijih.

Nadaljujte z branjem→

V filmih bi sicer uporabili bolj svoboden jezik za isto zadevo (denimo, kdo ima v pesti čigava jajca ipd.). Nekdanji Kohlov svetovalcev Werner Weidenfeld to pove na bolj diplomatski način: