Spodaj je, kot običajno zelo dober, komentar iz Moon of Alabama o odločitvi Zelenskega, da Ukrajina začne pospešeno graditi obrambne linije. To bi morala narediti pred enim letom, ko je imela še dovolj orožja in dovolj za boj sposobnih mož. Danes nima nič več od tega. Gradnja 1000-kilometrske obrambne linije proti Rusiji na vzhodu in 1000-kilometrske obrambne linije proti Belorusiji na severu, tudi če bi bila gradnja uspešna, nič ne pomaga, ker Ukrajina nima dovolj vojakov in dovolj orožja, da bi 2000-kilometrsko obrambno linijo lahko uspešno branila. Za preboj obrambnih linij mora nasprotnik imeti premoč v artileriji, premoč v zraku, premoč v oklepnih enotah in dovolj številčno vojsko. Vse to Rusija ima. In medtem ko mora Ukrajina braniti celotno 2000-kilometrsko obrambno linijo, je za Rusijo dovolj, da sile za preboj koncentrira na eno, dve ali tri točke. In dovolj je, da obrambno linijo prebije na enem mestu in pride za hrbet nasprotniku, nakar se celotna obramba Ukrajine sesuje. Kot Hitlerjev 1670-kilometrski obrambni Atlantski zid leta 1944 po izkrcanju zaveznikov v Normandiji.

Škoda časa o tem sploh razpravljati, kaj šele – glede na preostale resurse Ukrajine – v to investirati. Če je ostalo še kaj razuma v Ukrajini (in ta naj bi, kot piše Seymour Hersh, vseeno še prevladoval pri poveljniku ukrajinske vojske Zalužniju), se mora ukrajinsko vodstvo čim prej izpogajati o miru, preden jim ruske sile pridejo pred Kijev. In seveda Zelenskega poslati na Karibe.

_______________

After wasting ten-thousands of men in hopeless battles the Ukrainian comedian has finally acknowledged that his army’s performative ‘counter-attacks’ and hold-to-the-last-man defenses have made no sense.

Politco’s Dreamer of the year finally calls for building defensive lines:

Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy called for a faster buildup of major defensive lines amid Kyiv’s stalled counteroffensive and concerns that Russia could attempt to take more territory.

Zelenskiy urged greater speed and efficiency in building defenses in a video statement on Telegram after a meeting with key military and security officials Tuesday evening. He encouraged local communities to pitch in and pledged to make money available for the effort.

“Our country will definitely have enough mines and concrete,” he said. He didn’t provide details on where the fortifications would be built or how extensive they might be.

Nadaljujte z branjem→

Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh, na osnovi pogovorov z dvema ameriškima viroma, poroča, da so mirovna pogajanja med Ukrajino in Rusijo v polnem teku. Vendar ne na politični ravni, pač pa na ravni poveljnikov obeh vojsk – Gerasimova in Zalužnija. Pogovore naj bi iniciral Zalužni, in sicer kljub nasprotovanju najvišjega ukrajinskega in ameriškega vodstva. Zelenskemu naj bi bilo rečeno, da bodo pogovori potekali, če bo “on zraven ali ne”. Prolog v pogovore naj bi bil premišljen Zalužnijev intervju v The Economistu izpred meseca dni, kjer je z oceno, da je vojna zašla v pat pozicijo, kjer nobena stran ne more bistveno napredovati, tlakoval pot k spremembi maksimalističnega javnega mnenja v Ukrajini, da je pot do miru le prek popolnega poraza in umika ruske vojske.

Cena miru, kot poroča Hersh, naj bi bila, (1) da bo Krim ostal pripojen Rusiji, v vseh štirih okupiranih regijah pa naj bi izvedli volitve pod mednarodnim nadzorom, in (2) Rusija naj bi pristala, da se preostali del Ukrajine vključi v Nato, vendar pod pogojem, da tam ne bodo stacionirane enote Nata in da Ukrajina ne bo dobila ofenzivnega orožja. Razlog za ruski pristanek na slednje, naj bi bila ugotovitev, da je Rusija utrpela velike žrtve in da ni sposobna hitro zavzeti preostanka Ukrajine.

Lahko verjamemo v to zgodbo? Moj občutek pravi, da gre za wishful thinking dela ameriškega vodstva, ki bi se rad častno umaknil iz nesrečne ukrajinske morije, pri čemer kot časten umik vidijo sprejem okrnjene Ukrajine v Nato. Drugič, Rusija je v Ukrajini sicer že dosegla večino proklamiranih ciljev iz začetka “specialne vojaške operacije”, to je zasedba večinsko rusko govorečih regij, manjka pa ji še popolna “denacifikacija” Ukrajine. Odstranila je sicer večino nacističnih enot ukrajinske vojske, pri čemer pa je nacistični klan okrog Zelenskega še vedno na oblasti (vsaj tako to, se zdi, vidijo v Rusiji). Slednje se sicer lahko hitro spremeni, če bi Zalužnijeva frakcija z vojaškim prevratom zasedla oblast. Tretjič, Rusiji se v Ukrajini nikamor ne mudi, lahko si privošči, da počasi melje ukrajinske obrambne sile, ki so ostale brez pomembne tuje vojaške podpore in se bodo v določenem trenutku sesule kot hišica iz kart. Takrat se bo Rusiji odprla pot do Kijeva in do tega, da doseže zastavljen cilj popolne “denacifikacije”. In četrtič, za Putina je predstavljen mirovni dosežek v Seymourjevem zapisu absolutno premajhen, saj vse to že ima in ne pridobi ničesar novega.

Mir v Ukrajini bo takrat, ko se bosta o njem dogovorili Rusija in ZDA, pri čemer bo Rusija v zameno za mir (ob že doseženem) dobila še de facto nevtralno Ukrajino in odpravo vseh sankcij proti Rusiji. Do takrat pa lahko mine še ogromno časa. Najmanj do izida ameriških predsedniških volitev in inavguracije novega predsednika (začetek leta 2025). Mudi se vsem naokrog (Ukrajini, ZDA, EU), da bi se vojna v Ukrajini čim prej končala (ker jim škoduje tako politično kot gospodarsko), razen Rusiji. Rusija čas ima. In tudi dovolj sredstev, da si to lahko privošči. To je kruta realnost ukrajinske situacije danes.

It’s been a rough couple of months for President Joe Biden and his feckless foreign policy team. Israel is going its own way in its war against Hamas, with renewed bombing in Gaza, and the American public is bitterly divided, all of which is reflected in polls that continue to be unfavorable to the White House.  

Meanwhile, the president and his foreign policy aides have also been left on the outside as serious peace talks between Russia and Ukraine have rapidly gained momentum.

“Everyone in Europe is talking about this”—the peace talks—an American businessman who spent years dealing with high-level Ukrainian diplomatic and military issues in the government told me earlier this week. “But there are lots of questions between a ceasefire and a settlement.” The veteran journalist Anataol Lieven wrote this week that the battlefield situation in Ukraine and thus “a ceasefire and negotiations for a peace settlement are becoming more and more necessary for Ukraine.” He said that it was “exceptionally difficult” for the Ukrainian government headed by Volodymyr Zelensky to agree to talks, given its repeated refusal to negotiate with Russian President Vladimir Putin.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Samo z davki na goriva letno zberemo več kot namenjamo za vse plače javnih uslužbencev ali vse investicije proračuna, vključno z vlaganji v železnice in subvencijami železniškemu prevozu. Če prenehamo uporabljati vozila na fosilna goriva, kdo bo potem vplačeval poldrugo milijardo evrov davščin na goriva in na primer zagotovil dodatne pol milijarde za podvojitev vlaganj v železnice? Bodo to poldrugo milijardo evrov potem plačali vozniki električnih avtomobilov, ki jih seveda danes še močno subvencioniramo?

Kadar v Sloveniji nanese beseda na transport ali promet, bi se najbrž večina sogovornikov strinjala s splošno sprejeto oceno, da smo v preteklosti investirali predvsem v cestno omrežje, vlaganja v železnice pa močno zanemarili. To naj bi bil tudi razlog, da tako malo ljudi koristi železniški prevoz in da je naše cestno omrežje vse bolj zatrpano s pločevino.

Pa so takšnim razmeram res kriva napačna vlaganja? Smo res denar usmerjali predvsem v gradnjo cest? Na žalost takšne posplošene ocene praviloma ne temeljijo na številkah, temveč na zaznavanju ljudi in ponavljanju slišanega. Seveda drži, da je delež železniškega prevoza v Sloveniji dokaj nizek in da bi morali narediti še več, da povečamo delež prevoza po železnici. Tako zaradi okoljskih kot tudi logističnih razlogov. Vseeno pa vpogled v številke pokaže popolnoma drugačno sliko kot izhaja iz omenjene splošno sprejete trditve.

Nadaljujte z branjem→