Stanko Štrajn

Na naslednjih povezavah si lahko bralci preberejo razpisne pogoje (tukaj in tukaj) javnega razpisa za krepitev aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij na tem področju. Javni razpis omogoča razdelitev 10.645.000,00 evrov.

Hvalevredno je, da si Slovenija prizadeva spodbujati uveljavljanje državljanskih pravic in omogočiti državljanom in njihovim nevladnim organizacijam sodelovati v procesih odločanja o pomembnih družbenih vprašanjih in preprečevanju zlorab oblasti.

Nedvomno je nevladna organizacija GLAS LJUDSTVA, ki si prizadeva zavarovati javno zdravstvo in zagotoviti državljanom dostopnost zdravstvenih storitev in zdravstvenega zavarovanja, pomembno prispevala k razjasnitvi, kaj in kako naj oblast ukrepa, da bo zdravstven sistem v Sloveniji prišel iz spirale propadanja in kako zagotoviti ustrezne zdravstvene storitve vsem državljanom. GLAS LJUDSTVA je pripravil že dva zakonska predloga in na Vlado naslovil množico pozivov in javno zahteval odpravo konkretno navedenih razlogov, ki povzročajo razpadanje javnega zdravstva. Priprava zakonskih predlogov je gotovo projekt, ki lahko prispeva k krepitvi aktivnih državljanskih pravic, a prepričan sem, da GLAS LJUDSTVA ni bil deležen sredstev po predmetnem razpisu in ni prejel niti centa za svoje delovanje v korist vseh državljanov. Vlada in resorno ministrstvo uveljavljanje aktivnih državljanskih pravic GLASA LJUDSTVA aktivno ignorirata in mirno vodita zdravstveno politiko, ki položaja pacientov ne izboljšuje, ali pa ga celo poslabšuje.

V preteklem tednu je po zaslugi medijev v javnosti eksplodiralo vsesplošno zgražanje in razburjanje zaradi suma, da je Ministrstvo za javno upravo sredstva iz predmetnega razpisa razdelilo netransparentno, klientelistično, ali celo koruptivno. Mediji in politika množično pozivajo pristojne neodvisne institucije od KPK, Računskega sodišča do organov pregona in pravosodja, naj raziščejo in ugotovijo ali je kdorkoli zlorabil oblast in v škodo davkoplačevalcev razdelil več kot 10 milijonov proračunskega denarja. Z veliko mero verjetnosti lahko predvidevamo, da se tako kot v primeru afere MAKETA, ki je pred leti sprovocirala odstop graditelja žiletnih in panelnih ograj na meji s Hrvaško tedanjega predsednika Vlade Mira Cerarja po začetnem viharju ne bo kaj prida zgodilo, ker se verjetno sploh ne bo nič zgodilo. Ne bo dokazano, da je bilo v postopku predmetnega razpisa kaj narobe, še manj, da je kdo za kaj odgovoren, sploh pa ne, da bi kdor koli moral kakšen javni denar vrniti v proračun, ki bi ga lahko na primer porabil za pomoč oškodovancev v avgustovski h katastrofalnih poplavah. Česar ne bodo storili neodvisni kriminalisti, ker jim ne bo nihče ukazal, naj izkoristijo njihova pooblastila in raziščejo sum zlorabe oblasti, gotovo ne moremo storiti tudi aktivni državljani, saj nimamo pooblastil, da bi lahko zbirali dokaze, preverjali sume in sprožali preiskave in kazenske postopke pred pristojnimi sodišči. Ker ne bo tožnika, tudi ne bo sodnika.

Ni mogoče zahtevati, da bi aktiven državljan storil, nekaj kar ne more storiti, ker ne more biti policist, tožilec in sodnik. Lahko pa pričakujemo, da aktivni državljani preberejo zgoraj navedene razpisne pogoje in presodijo, ali je takšen način delitve proračunskega denarja razlog, ki narekuje ničnost vseh odločitev in nemara že sklenjenih pogodb po pogojih, ki omogočajo negospodarno razdeljevanje proračunskega denarja v škodo vseh državljanov Slovenije.

Predmetni razpisni pogoji dejansko sploh niso pogoji, temveč nekakšen poziv k oddaji formalne prijave, ki izraža pripravljenost prevzeti določeno vsoto javnega denarja za formalno izpolnjevanje predpisanih obrazcev. Razpisni pogoji so tako zelo nedorečeni, pavšalni in jih ni mogoče objektivno preverjati, ker je vse vrednotenje prepuščeno subjektivnim ocenam ocenjevalcev projekta ali programa.

Vsebino projektov ali programov, za katere bo Slovenija porabila 10.645.000,00 evrov mora prijavitelj obrazložiti na največ ½ tipkane strani. Kako je to mogoče in kako iz pol tipkane strani lahko strokovna komisija ugotovi, koliko je prijavljen projekt smiseln, kako bo okrepil državljanske pravice in koliko bo prispeval k opolnomočenju nevladnih organizacij, karkoli že vse to je, ni mogoče ugotoviti. Predvsem ni mogoče na ½ tipkane strani projekt ali program prijavitelja obrazložiti tako, da bi lahko ocenjevalci razločili med nezadostnim, zadostnim, dobrim, zelo dobrim in odličnim elementom predloga. Zato je gradacija prijav povsem nedoločljiva in ti razpisni pogoji, ki pravzaprav to niso, čeprav se tako imenujejo ne dosegajo najosnovnejših standardov javnega naročanja.

Nadalje razpisni pogoji ne vsebujejo objektivno merljivih kriterijev za ocenjevanje projektov in programov po tem razpisu in je zato povsem nemogoče ugotoviti, kako je razpisna komisija lahko ugotovila, da so prijavljeni programi in projekti kvalitetni, potrebni in bodo za krepitev aktivnih državljanskih pravic koristni. Primerjava razpisnih pogojev ARIS za financiranje raziskovalnih projektov in programov na področju znanosti, ali razpisnih pogojev evropskega sklada za štipendije Marie Curie z razpisnimi pogoji javnega razpisa za krepitev aktivnih državljanskih pravic nam pokaže, da razpisnih pogojev po tem razpisu pravzaprav sploh ni, saj se lahko prijavi vsaka nevladna organizacija iz 2. čl. Zakona o nevladnih organizacijah, za kakršen koli projekt ali program, pa naj bo še tako nesmiseln. Ker vsebine prijave ni mogoče razumno ovrednotiti, je tako možno, da uspe pridobiti financiranje tudi prijavitelj za povsem nesmiseln projekt ali program. Za prijavo mu ni treba izkazati kakršnih koli referenc, saj določba, da mora izkazovati prihodke v višini 20.000 evrov v preteklih dveh letih, ne pove ničesar o njegovi usposobljenosti za izvedbo projekta ali programa. Prijavitelju ni treba dokazati, ali razpolaga s potrebno opremo, prostori in kadri, kar vse je potrebno za izpeljavo nekega projekta ali programa.

Očitno Ministrstvo za javno upravo z predmetnim razpisom ni zasledovalo cilj pridobiti resne in koristne projekte in programe, ni želelo podpirati krepitev državljanskih aktivnosti, pač pa je zasledovalo cilj, kako razdeliti denar prijaviteljem, ki so s svojo prijavo izrazili pripravljenost sodelovati pri trošenju proračunskih sredstev. Vse to je transparentno razvidno iz vzorca pogodb, ki so jih ali jih bodo izbrani prijavitelji podpisali. Pogodbe namreč ne vsebujejo predvidenih in določljivih kriterijev za črpanje proračunskega denarja na podlagi dodeljenih projektov in programov, pač pa ima ministrstvo po teh pogodbah določeno prosto presojo izpolnjevanja pogojev za plačilo odobrenih sredstev financiranja. Že po pogodbah je možno ugotoviti, da vsebinskega preverjanja o kvaliteti izpolnitve projekta in vsebini izpolnjevanja programa ne bo nikakršnega nadzora, saj ni kriterijev po katerih bi lahko presodili, ali je nek izdelek izpolnil pričakovanja naročnika. Ministrstvo bi moralo ugotoviti, ali je nek projekt ali program dosegel v prijavi projekta ali programa navedene cilje. Povedano drugače, moralo bi biti objektivno preverljivo, ali je prijavitelj s svojim izdelkom prispeval k krepitvi aktivnih državljanskih pravic in opolnomočenj nevladnih organizacij na tem področju, karkoli že to je ali ni. Ker ni mogoče ničesar objektivno preveriti, je gotovo možno pogodbeno dogovorjene zneske prijaviteljem plačati ne glede na to, koliko so njihovi izdelki vredni in ne glede na to, koliko je te izdelke sploh možno kakor koli uporabiti. Upravičeno lahko domnevamo, da bo na podlagi tega razpisa Ministrstvo za javno upravo pridobilo množico povsem nesmiselnega leporečenja, ki bo po vsebini prazno in brezpredmetno.

Že dejstvo, da je ministrica za javno upravo Sanja Ajanovič Hojnik dovolila, da je ministrstvo objavilo tako nesmiseln razpis bi moralo zadoščati, da jo državni zbor razreši, ne glede nato, ali jo predsednik vlade, kot sam razglaša, podpira ali ne. Objava predmetnega javnega razpisa gotovo pomeni kršitev določb Zakona o javnih financah ZJF, ki v 2. členu jasno določa, da je možno proračunska sredstva uporabljati le gospodarno in v javno gospodarsko korist, nikakor pa ne tako, da jih razdeljujemo prijaviteljem za izvedbo nesmiselnih projektov in programov. Prav tako predmetni razpisni pogoji ne vsebujejo vseh elementov iz 106 i čl. ZJF in so pravno gledani ob upoštevanju določb ZJF in Zakona o javnih naročilih nični in bi jih bilo možno pred sodiščem izpodbijati.

 Ministrstvo za javno upravo je z izvedbo predmetnega javnega razpisa dokazalo, da je v okviru njegovih pristojnosti zlorabilo oblast, ker je v nasprotju z ZJF omogočilo trošenje proračunskih sredstev s tem, da je omogočilo razdeljevanje javnega denarja, pri čemer ni mogoče preveriti gospodarnosti takšne proračunske porabe. Za takšno ravnanje ministrstva za javno upravo je ministrica Sanja Ajanovič Hojnik objektivno odgovorna ne glede na to, ali bodo pristojne institucije ugotovile njeno odgovornost ali ne, in bi jo moral državni zbor na predlog predsednika vlade ali tudi zoper njegovo voljo razrešiti, če ne bo že prej sama dokazala, da ni oropana občutka sramu in bo sama odstopila.