Financial Times je prejšnji teden prenesel alarmantno izjavo nemškega ministra za gospodarstvo Petra Habecka: »To je kot vojna napoved«. Ta izjava se ni nanašala na rusko invazijo na Ukrajino ali na kitajske vojaške vaje okoli Tajvana, pač pa na množico subvencij in davčnih olajšav za proizvajalce, ki so jih uvedle ZDA za privabljanje investicij v industrijo.

Na poslovni konferenci se je Habeck pridušal: “[Američani] želijo imeti polprevodnike, želijo solarno industrijo, želijo industrijo vodika, želijo elektrolizerje”. Jeza ministra Habecka je po eni strani povsem upravičena. Ameriška uvedba subvencij v okviru zakona z zavajujočim imenom (»zakon o znižanju inflacije«) res pomeni napoved trgovinske vojne. Pomeni trgovinsko vojno na subvencijskih steroidih. Tovrstne politike (proizvodne in izvozne subvencije) so bile doslej za članice Svetovne trgovinske organizacije (WTO) eksplicitno prepovedane. Toda ker se je njena najmočnejša članica (ZDA) odločila, da teh dosedanjih pravil ne spoštuje več, tudi WTO temu ne oporeka in tega ne sankcionira.

S tem je bil duh protekcionizma dokončno izpuščen iz steklenice in zdaj niso več dopuščene samo (nekoč prepovedane) trgovinske vojne ZDA proti Kitajski, ki jih je sprožila administracija Donalda Trumpa ter jih na tehnološkem področju močno zaostrila administracija Josepha Bidena, ampak se je zdaj začela globalna trgovinska vojna vseh proti vsem. Zdaj ni več ovir za uvedbo kakršnihkoli carin, prepovedi konkuriranja tujih podjetij, prepovedi izvoza ali uvoza določenih izdelkov ali subvencioniranja proizvodnje. Vračamo se v ničelno točko multilateralnih trgovinskih odnosov, ki jih je svet v takšni obliki videl v 1930-ih letih, po uvedbi ameriškega Smoot-Hawley zakona iz leta 1930), ko je ameriški protekcionizem vodil v totalno eskalacijo trgovinske vojne in kasneje v drugo svetovno vojno.

Če se vrnemo nazaj na ministra Habecka, njegova zaskrbljenost je upravičena. Nemška industrija se po kovidu namreč ni več pobrala. Najbolj na udaru so energetsko intenzivne panoge in avtomobilska industrija. Vendar pa ameriške subvencije niso krive za to. Ključna sta dva dejavnika. Prvi je tehnološko zaostajanje nemške in evropske industrije za kitajsko. Struktura evropske industrije je tehnološko zastarela. Temelji na mehaniki in je nepripravljena na električni oziroma digitalni prehod.

Najbolj plastičen primer je dosedanji biser nemške industrije – avto: nemška podjetja niso sposobna preklopiti iz motorja z notranjim izgorevanjem z 20,000 sestavnimi deli na električni avto s tremi ključnimi komponentami (elektro motor, baterija, digitalni krmilni sistem). Kitajska je na tem področju naredila revolucijo in v času kovida je Kitajska postala ne samo največji izvoznik avtomobilov, pač pa specifično tudi daleč največji izvoznik električnih avtomobilov. Toda kje je proizvodnja izdelkov za energetsko prestrukturiranje (od solarnih panelov, inverterjev, majhnih modularnih reaktorjev, reaktorjev na torij), kje so kvantni računalniki, kje je razvoj na področju umetne inteligence, kje so biotehnologija in robotika? Kot poroča Australian Strategic Policy Institute (ASPI), je kitajska postala vodilna pri 37 izmed 44 kritičnih tehnoloških področjih. V bistvu je Kitajska vodilna povsod, razen (še) pri dizajnu polprevodnikov, superračunalnikih in kvantnih računalnikih, umetni inteligenci in cepivih. Evropa je tukaj povsem zaostala.

Drugi razlog pospešene deindustrializacije so povišane cene energentov zaradi napačnih politik evropskih držav. Evropska tradicionalna industrija je energetsko intenzivna in potrebuje fosilna goriva (zemeljski plin in električno energijo v industriji in naftne derivate za pogon avtomobilov). Evropske vlade pa so večinoma sledile napačni energetski politiki vlade Angele Merkel z lansiranjem Energiewende (spodbujanje obnovljivih virov energije s subvencijami in zapiranje jedrskih elektrarn). Nemška vlada je s tem podvojila cene električne energije in prizadele podjetja, ki jim je slednja glavni energetski vir. Druge evropske vlade nekoliko manj, vendar občutno, kajti obnovljivi viri energije so dražji zaradi višjih sistemskih stroškov in potrebnih subvencij.

Zadnje poročilo Mednarodne agencije za energijo (IEA) kaže, da se je lani poraba električne energije v Evropi zmanjšala, vendar ne zaradi varčevanja, pač pa je dve tretjini zmanjšanja posledica manjše porabe energije v industriji. IEA nazorno prikazuje, kako je povišanje cen elektrike zaradi zmanjšanja proizvodnje oziroma zapiranja obratov vplivalo na zmanjšanje industrijske proizvodnje.

Med energetsko intenzivnimi panogami, ki so leta 2022 močno zmanjšale proizvodnjo zaradi zaustavitev tovarn in omejevanja proizvodnje, so primarni aluminij (-12 %), surovo jeklo (-10 %), papir (-6 %) in kemikalije (-5 %).

Zaradi zmanjšanja domače proizvodnje kemikalij je Evropa leta 2022 postala neto uvoznica kemikalij, saj so ključni akterji v industriji, kot sta BASF in OCI, zmanjšali proizvodnjo v regiji. Industrija gnojil je močno upadla, saj so veliki evropski proizvajalci, kot sta Yara in Grupa Azoty, zmanjšali proizvodnjo amonijaka, sečnine, nitratov in NPK gnojil. Proizvodnja jekla v Evropi se je znatno zmanjšala, saj so podjetja, kot je ArcelorMittal, začasno zaprla peči v Franciji, na Poljskem, v Španiji in Nemčiji. Proizvajalce aluminija so močno prizadele povišane cene električne energije zaradi energetsko intenzivne narave sektorja, pri čemer je več podjetij, kot so Speira GmbH, Alro, Talum in Slovalco, zmanjšalo proizvodnjo.

Gre za tehnološko geopolitično tekmo. Evropa lahko v tej tekmi ostane samo, če bo spodbudila vrhunski tehnološki razvoj in z zagotovitvijo nizkih cen energije vzdrževala proizvodnjo kritičnih materialov za industrije prihodnosti. Ja, brez subvencij in bistvene relaksacije državnih pomoči podjetjem ne bo šlo, prav tako pa ne brez jedrske energije kot garanta nizkih cen energije.

Vendar pa glede na prikazano politično zavest v Evropi in doma prav optimistični ne moremo biti.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku