Po trenutku priznanja resnice v Vilni, ob katerem so se (vsaj na slikah) vsi objemali in smejali, razen Zelenskega, je očitno nastopil čas za tiho diplomacijo. … In za mehčanje sankcij proti Rusiji. Prvi korak je ponovna vzpostavitev SWIFT povezave za podružnico ruske Rosselkhozbank (kmetijske banke), prek katere potekajo plačila za ruski izvoz žita in umetnih gnojil (ki nista pod embargom), in sicer v zameno, da Rusija podaljša dogovor o prevozu ukrajinskega žita prek Črnega morja.

Morda se bo kak pravičnik zgražal, vendar to je realnost. Vojna v Ukrajini se bo prejkoslej končala in v “trgovini” za mirovni sporazum bo Rusija trgovala z ukrajinskimi ozemlji, zahodne države pa z opuščanjem sankcij. Problem pa je, da so te sankcije bile bistveno bolj škodljive za zahodne, predvsem evropske države. Kot kaže spodnja slika,se je ruski uvoz po začetku sankcij na mesečni ravni zmanjšal le za okrog 2 do 3 milijarde dolarjev in je približno na ravni iz leta 2021 (vendar so podatki samo za 38 držav in ne zajemajo mnogih “proxy držav izvoznic” od Turkmenistana do Azerbejdžana, prek katerih poteka velik del nadomestnega uvoza zahodnih izdelkov v Rusijo).

Vir: Bruegel

Vendar pa se je v tem času močno zmanjšal izvoz 27 EU držav, ki se je več kot prepolovil in je v agregatu na mesečni ravni padel iz okrog 9 na zgolj okrog 4 milijarde evrov.

Vir: Bruegel

Toda kot nelateri analitiki že ves čas dokazujejo, sankcije niso prizadele ruske zunanje trgovine. Pri izvozu itak ne zaradi specifične strukture (nafta, plin, umetna gnojila, žito, kritične surovine in materiali). Pri uvozu pa so zahodne proizvode zamenjali proizvodi iz Kitajske – kitajski izvoz v Rusijo na mesečni ravni se je glede na obdobje pred sankcijami povečal iz okrog 5 na 9+ milijard dolarjev.

Kitajska je torej nadomestila izpadli evropski izvoz v Rusijo. Rusija danes sicer kupuje tudi evropske izdelke, denimo luksuzne mercedese in bmw-je, vendar posredno prek Turčije, Kazahstana, Turlkmenistana in predvsem Kitajske. In cene za luksuzne dobrine naj bi bile nižje kot pred sankcijami (ker ni več prej standardne “premije” za izvoz v Rusijo). Na EBRD so pred kratkim naredili analizo tega posrednega izvoza prek proxy držav, pa tudi analizo izogibanja sankcij prek deklariranja izdelkov v druge šifre zunanjetrgovinske klasifikacije.

Poanta cele zgodbe je, da sankcije niso bistveno prizadele sankcionirane države, pač pa predvsem države, ki so sankcije uvedle. Zato bo v pogajanjih o mirovnem sporazumu Rusija imela “upper hand”, saj zahodne države z odpravo sankcij pridobijo več kot Rusija. Vprašanje pa je tudi, ali si bodo po izgubi ruskega trga evropske države sploh lahko še povrnile prejšnje tržne deleže in ali jih kitajska konkurenca ni že odločilno izrinila.

Tukaj je seveda govora o uvozu, pri ruskem izvozu pa je situacija itak v korist Rusije, ker evropske države potrebujejo poceni ruski plin, če nočejo deindustrializacije svojega gospodarstva. Na 5-krat dražjem ameriškem LNG plibu pač ni mogoče graditi konkurenčne idustrije.