Če ste brali o “kubanski jedrski krizi” leta 1962, ali gledali film o njej (“13 days”), ste lahko videli, kako militantni so bili takrat ameriški generali za razliko od Kennedyjeve administracije. Oba brata Kennedy sta se nekaj mesecev trudila, da bi našla diplomatsko pot za rešitev krize, medtem ko se generali niso ozirali na možnost jedrske esklalacije. Mimogrede, ena izmed (mnogih) teorij glede atentata na J. F. Kennedyja navaja prav to njegovo “preveliko miroljubnost” glede na siceršnje ameriške vojaške apetite.
No, glede vojne v Ukrajini je situacija danes obrnjena. Vodstvo ameriške vojske je bistveno bolj zaskrbljeno od Bidenove civilne administracije glede možnosti jedrske eskalacije zaradi neposrednega sodelovanja ZDA v vojni v Ukrajini. General Milley je lani novembra najprej zasebno, nato pa tudi javno pozval k začetku mirovnih pogajanj v Ukrajini, rekoč, da je verjetnost, da bi ukrajinska vojska ponovno zavzela zasedena ozemlja in pregnala ruske sile nazaj prek meja “anytime soon” zelo majhna. Takrat so general Milleya militantni civilisti v State departmentu in Svetu za varnost zatrli. In podobna zgodba se dogaja glede Tajvana, kjer je Bidenova civilna administracija iz nič ustvarila politični konflikt med ZDA in Kitajsko in že eno leto izziva vojaško eskalacijo.
Kaj se dogaja v glavah civilistov, da so nenadoma ponoreli in postali tako militantni? So pozabili na krhko ravnotežje v času hladne vojne, ki ga je bilo mogoče vzdrževati le preko jedrskega ravnotežja med obema stranema? Meni se zdi, da je razlog prav v tej časovni distanci in pijanosti zmage po padcu železne zavese leta 1990. Takrat se je svetovna ureditev iz dvopolarnega spremenila v enopolarnega in ZDA so postale edini hegemon. Začele so se obnašati kot svetovni policaj brez kontrole. Triumf zmage ob kolapsu komunizma in sovjetskega bloka jim je dal občutek, da je nad njimi samo še modro nebo. Da si lahko privoščijo vse, da lahko naredijo prevrat v katerikoli državi, da lahko zbombardirajo katerokoli državo, da lahko nadzirajo vse elektronske komunikacije na svetu, da lahko nadzirajo in izsiljujejo tudi njatesnejše politične zaveznike. To tudi pojasni širjenje Nata proti vzhodu (kjer je, kot je lepo povedal profesor Bebler, pogoj za članstvo v EU najprej članstvo v Natu) in forsiranje širjenja Nata na ruske meje (zasedanje Nata leta 2008 v Bukarešti, kjer sta Gruzija in Ukrajina bili uvrščeni med potencialne nove članice).
Zakaj? Ker lahko.
Zato, ker ZDA niso imele nobenega pandana. Nobenega kredibilnega oziroma enako močnega nasprotnika. Ta vojna v Ukrajini je zato prelomna, kajti v njej je Rusija postavila meje ekspanziji ZDA. In enako bo Kitajska naredila v primeru Tajvana. In če vprašate tri četrtine držav na svetu (države izven OECD in nekaj članic OECD), je bil skrajni čas, da nekdo zaustavi brezmejno ameriško hegemonijo. Zato se niso želele priključiti sankcijam proti Rusiji, zato se pridružujejo skupini BRICS+ držav in zato želijo svoje zunanjetrgovinske in finančne tokove nominirati v nedolarskih valutah.
Toda rizik jedrske eskalacije zaradi tega še narašča, kajti ameriški politični establishment ne želi pristati na to, da je konec 30-letne popolne svetovne hegemonije in očitno je čas, da bolj razumni, vojaški del administracije odločneje opozori na to in zaustavi to norijo.
In a recent report about the growing U.S. willingness to cross Russian red lines by supplying Kyiv with ever more escalatory weapons, the Washington Post tells us that “inside the Biden administration, the Pentagon is considered more cautious than the White House or State Department about sending more sophisticated weaponry to Ukraine.”
It’s part of a peculiar trend evident throughout the war in Ukraine, where in a dramatic reversal, U.S. military officials appear more often on the side of restraint than their civilian counterparts.
Last November — only two weeks after a blizzard of hawkish attacks from media pundits and politicians led progressives in Congress to retract and disavow their letter calling for stepped-up diplomatic efforts — saw Gen. Mark Milley, the chairman of the Joint Chiefs of Staff and the highest ranking U.S. military officer, publicly urge Ukraine to “seize the moment” and move to the negotiating table before winter set in.
According to reporting from CNN and the New York Times, his speech reflected his private advice to President Joe Biden, advice that received pushback from top White House advisors who believed Kyiv should keep fighting — including national security advisor Jake Sullivan and Secretary of State Antony Blinken, who is Washington’s senior diplomat.
“[M]ost of the top diplomatic and national security officials are wary of giving Russian President Vladimir Putin any sort of leverage at the negotiating table,” CNN reported at the time, with one official relaying that the State department, meant to be the driving engine of U.S. diplomacy, was “on the opposite side of the pole from Milley.”
Biden’s National Security Council — comprised mostly of former speechwriters, presidential aides, lawyers, State Department officials, and others with non-military backgrounds — was “the most resistant to the idea of talks,” Politico reported, while Milley’s more dovish remarks “echoed a broad sense inside the Defense Department that the coming winter provides a chance to discuss reaching a political settlement to end the war,” with senior military officials doubtful Kyiv would force Russian forces from the territory they had seized.
In a separate report, an official close to Milley explained the four-star general was motivated by worries about the war escalating. When Sullivan publicly contradicted Milley and assured the public Kyiv would not seek to negotiate, former U.S. Ambassador to Ukraine Bill Taylor, now at the U.S. Institute of Peace, called it “very welcome.”
All of this was only two months after what we now know, thanks to the Discord leaks of classified Pentagon documents, was a dangerously close call between Russian and British aircraft, which could have sparked a direct Russia-NATO conflict had it not been for a fortuitously timed malfunction.
This appears to remain the case. As recently as this past February, Milley reiterated that the war will end at the negotiating table, insisting that there was “a rolling window” for diplomacy and “opportunities at any moment in time.” By contrast, just last week Blinken gave a speech denigrating a growing global push for ceasefire, arguing it would “legitimize Russia’s land grab” and “reward the aggressor and punish the victim.”
This stance isn’t limited to Milley. Only a few weeks before the political firestorm that engulfed Congressional progressives’ letter, retired Adm. Mike Mullen, himself the former chairman of the Joint Chiefs of Staff, spoke about the need for diplomacy.
Calling Russian president Vladimir Putin a “dangerous” and “cornered animal” in light of Ukraine’s bombing of the Kerch Bridge in Crimea, Mullen said his nuclear threats should be taken seriously, and that it all pointed to the need to negotiate, warning that Washington needed to “do everything we possibly can to try to get to the table to resolve this thing.”
Insisting that all wars end in negotiations — “the sooner the better, as far as I’m concerned” — Mullen suggested the four eastern Ukrainian provinces Putin had illegally annexed a month earlier could form part of an “off-ramp” for him.
This stood in stark contrast to the rhetoric of both civilian officials and media commentators, with many of the latter insisting to this day on a policy of total military defeat for Russia, and even inducing the country’s break-up. At the time and since, there was widespread insistence that Putin’s nuclear threats were a mere bluff to be safely dismissed, that negotiation is akin to surrender, and that Ukraine should fight until it had regained all of its lost territory.
Just months earlier, Sullivan had said the administration’s goal was ensuring the invasion was a “strategic failure” for Putin, which would see “Russia pay a longer-term price in terms of the elements of its national power.” A few months before that, when the war had virtually just begun, historian Niall Ferguson reported that a senior administration official had been overheard saying that “the only end game now” was “the end of the Putin regime,” words echoed by Biden’s own off-the-cuff remark the same month that Putin “cannot remain in power.”
At the same time that many in the West cheered the destruction of the Kerch Bridge in Crimea, it was senior intelligence and military officers who raised the alarm to Newsweek’s William Arkin. “The very conditions that Putin has told us might justify nuclear escalation are emerging,” warned one. “What would drive him to use nuclear weapons, not what would satisfy some Washington pundit, is the question we should be seized with,” said another.
The task now, a third official said, was “to craft an out for him,” because “the good of the planet at this point is more important than the defeat and humiliation of a single nuclear madman.”
This was all back in October 2022. Since then, under Biden and his civilian advisors’ leadership, U.S. involvement in the war has only deepened, with Washington sending weapons like tanks and fighter jets that it had earlier considered far too escalatory to provide, giving Kyiv the green light to attack within Russian borders, and officially okaying Ukrainian attacks on Crimea even as the administration acknowledges this is could trigger the use of a nuclear weapon.
This isn’t the very first time this century that top military officials have pushed back against civilian leaders’ war plans. Adm. William J. Fallon, then the commander of U.S. Central Command, resigned in 2008 after resisting what he called the Bush administration’s “drumbeat of conflict” with Iran in favor of diplomatic engagement.
And it’s not as if Pentagon officials have all suddenly turned into doves. Kyiv’s attacks inside Russia received the tacit endorsement of the U.S. military, for instance.
But the fact that these same military officials are more favorable to diplomacy and concerned about escalation than their civilian counterparts suggests just how radically the political center of gravity has shifted on matters of war and peace under the Biden administration. As the New York Times informed us in a September 2022 report, the president “often reminds his aides” that “we’re trying to avoid World War III.”
Sixty years on from Kennedy’s tussle with his military brass, it seems it’s no longer civilian leadership who are the voices of restraint, but rather the ones who need restraining.
Vir: Branko Marcetič, Responsible Statecraft
DAMIJAN blog 
Kako pa o tem razmišljajo na drugi strani: … zanimivo branje … SERGEJ KARAGANOV: “RUSIJA LAHKO Z UPORABO JEDRSKEGA OROŽJA REŠI ČLOVEŠTVO PRED GLOBALNO KATASTROFO“
(Prevedel: prof. dr. dr. B.M. Zupančič)
“Težka, a nujna odločitev bi verjetno prisilila Zahod, da se umakne, kar bi omogočilo hitrejši konec ukrajinske krize in preprečilo njeno širitev na druge države“
Profesor Sergej Karaganov, častni predsednik ruskega Sveta za zunanjo in obrambno politiko ter akademski vodja na Visoki šoli za mednarodno ekonomijo in zunanje zadeve v Moskvi
“Naša država in njeno vodstvo sta, kot se mi zdi, pred težko izbiro. Vedno bolj je jasno, da se naš spopad z Zahodom ne bo končal, tudi če bomo v Ukrajini dosegli delno – kaj šele uničujočo – zmago.
Tudi če popolnoma osvobodimo regije Doneck, Lugansk, Zaporožje in Herson, bo to zgolj minimalna zmaga. Nekoliko večji uspeh bi bil, če bi v letu ali dveh osvobodili celotno vzhodno in južno Ukrajino. Vendar pa bi del države še vedno ostal s še bolj zagrenjenim ultranacionalističnim prebivalstvom, polnim orožja – krvaveča rana, ki grozi z neizogibnimi zapleti, kot je nova vojna.
Položaj bi bil lahko še slabši, če bi za ceno pošastnih žrtev osvobodili celotno Ukrajino, a bi nam ostale ruševine in prebivalstvo, ki nas večinoma sovraži. Za njihovo “prevzgojo” bi potrebovali več kot desetletje.
Vsaka od teh možnosti, zlasti zadnja, bo Rusijo odvrnila od prepotrebnega premika njenega duhovnega, gospodarskega, vojaškega in političnega središča na vzhod Evrazije. Ostali bomo pri nepotrebnem osredotočanju na Zahod. Ozemlja današnje Ukrajine, zlasti osrednja in zahodna, pa bodo pritegnila resurse – tako človeške kot finančne. Te regije so bile močno subvencionirane že v času Sovjetske zveze.
Medtem se bo sovražnost Zahoda nadaljevala; podpiral bo počasi tlečo gverilsko državljansko vojno.
Privlačnejša možnost je osvoboditev in ponovna združitev vzhoda in juga ter uvedba kapitulacije za ostanke Ukrajine s popolno demilitarizacijo, s čimer se ustvari puferska, prijateljska država. Vendar bi bil takšen izid mogoč le, če bi nam uspelo zlomiti voljo Zahoda, da podpre kijevsko hunto, in jo uporabi proti nam ter blok pod vodstvom ZDA prisiliti v strateški umik.
In tu pridem do ključnega vprašanja, o katerem se skorajda ne razpravlja. Temeljni vzrok – in dejansko glavni razlog – ukrajinske krize, pa tudi številnih drugih konfliktov v svetu in splošnega povečanja vojaških groženj je vse večji propad sodobnih zahodnih vladajočih elit.
To krizo spremlja izjemno hiter premik ravnotežja moči v svetu v korist svetovne večine, ki jo gospodarsko vodi Kitajska in delno Indija, vojaško in strateško sidro pa je Rusija. To slabljenje ne vznemirja le imperialno-kosmopolitskih elit (predsednik ZDA Joe Biden in njemu podobni), temveč tudi plaši imperialno-nacionalne elite (kot je bil njegov predhodnik Donald Trump). Zahod izgublja prednost, ki jo je imel pet stoleij, da je z vsiljevanjem svojega političnega in gospodarskega reda ter vzpostavljanjem kulturne prevlade, predvsem z grobo silo, posesal bogastvo vsega sveta. Zato ni hitrega konca obrambnega, a agresivnega soočenja, ki ga je sprožil Zahod.
Ta moralni, politični in gospodarski zlom se pripravlja že od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja, prekinil ga je razpad ZSSR, a se je z novo močjo nadaljeval v letu 2000 (mejniki so bili porazi Američanov in njihovih zaveznikov v Iraku in Afganistanu ter kriza zahodnega gospodarskega modela leta 2008).
Da bi ta seizmični premik upočasnili, se je Zahod začasno konsolidiral. ZDA so Ukrajino spremenile v boksarsko vrečo, da bi zvezale roke Rusiji, politično-vojaški oporni točki nezahodnega sveta, osvobojenega okovov neokolonializma. V idealnem primeru bi seveda Američani radi preprosto uničili našo državo in tako korenito oslabili nastajajočo alternativno velesilo, Kitajsko. Ker se nismo zavedali neizogibnost spopada ali pa smo zbirali svojo moč, smo bili počasni pri preventivnem ukrepanju. Poleg tega smo v skladu s sodobnim, predvsem zahodnim poliWčnim in vojaškim razmišljanjem nepremišljeno dvignili prag za uporabo jedrskega orožja, nenatančno ocenili razmere v Ukrajini in nismo bili povsem uspešni pri izvajanju sedanje vojaške operacije.
Z notranjimi neuspehi so zahodne elite dejavno gojile plevel, ki se je ukoreninil v tleh 70 let blaginje, nasičenosti in miru. Ta obsega protičloveške ideologije: zanikanje družine, domovine, zgodovine, ljubezni med moškimi in ženskami, vere, služenja višjim idealom, vsega, kar je človeško. Njihova filozofija je izločiti tiste, ki se zoperstavljajo. Cilj je kastracija ljudi, da bi zmanjšali njihovo zmožnost upiranja sodobnemu “globalističnemu” kapitalizmu, ki postaja vse bolj očitno nespravljiv in škodljiv za človeka in človeštvo.
Medtem oslabljene ZDA uničujejo Zahodno Evropo in druge od njih odvisne države ter jih skušajo potisniti v spopad, ki bo sledil Ukrajini. Elite v večini teh držav so izgubile občutek in v paniki zaradi krize lastnega položaja doma in v tujini svoje države ubogljivo vodijo v zakol. Hkrati je zaradi večjega neuspeha, občutka nemoči, stoletne rusofobije, intelektualne degradacije in izgube strateške kulture njihovo sovraštvo skorajda močnejše od sovraštva do ZDA.
Zato pot večine zahodnih držav jasno kaže na nov fašizem, ki bi ga lahko imenovali “liberalni” totalitarizem.
V prihodnost, in to je najpomembnejše, bo samo še slabše. Premirja so mogoča, sprava pa ne. Jeza in obup bosta še naprej naraščala v valovih in valovih. Ta smer gibanja Zahoda je jasen znak drsenja proti izbruhu tretje svetovne vojne. Ta se je že začela in bi lahko izbruhnila v popoln ogenj bodisi po naključju bodisi zaradi vse večje nesposobnosti in neodgovornosti vladajočih krogov na Zahodu.
Uvedba umetne inteligence in robotizacija vojne povečujeta nevarnost nenačrtovane eskalacije. Stroji lahko delujejo zunaj nadzora zmedenih elit.
Razmere poslabšuje “strateški parazitizem” – v 75 letih relativnega miru so ljudje pozabili na vojne grozote in se nehali spraševati celo o jedrskem orožju. Povsod, zlasti pa na Zahodu, je nagon za samoohranitev oslabel.
Več let sem preučeval zgodovino jedrske strategije in prišel do nedvoumnega, čeprav neznanstvenega zaključka. Pojav jedrskega orožja je posledica posredovanja Vsemogočnega, ki je zgrožen, ker je človeštvo v eni generaciji sprožilo dve svetovni vojni, ki sta terjali na desetine milijonov življenj, nam je dal orožje Armagedona, da bi tistim, ki so izgubili strah pred peklom, pokazal, da ta obstaja. Na tem strahu je temeljil relativni mir v zadnjih treh četrtinah stoletja.
Zdaj pa strahu ni več. Zgodilo se je nekaj nepredstavljivega v smislu prejšnjih predstav o jedrskem odvračanju – skupina vladajočih elit je v napadu obupnega besa sprožila obsežno vojno v spodnjem delu jedrske velesile.
Ponovno je treba vzbuditi strah pred atomsko zaostritvijo. V nasprotnem primeru je človeštvo obsojeno na propad.
Na ukrajinskih poljih se prav zdaj ne odloča samo in niti ne toliko o tem, kakšen bo prihodnji svetovni red. Pač pa o tem, ali se bo svet, ki smo ga vajeni, sploh ohranil ali pa bodo ostale le radioakWvne ruševine, ki bodo zastrupljale ostanke človeštva.
Z zlomom volje Zahoda pri vsiljevanju njegove agresije ne bomo rešili le sebe in dokončno osvobodili svet izpod petstoletnega zahodnega jarma, temveč bomo rešili tudi celotno človeštvo. S tem ko bomo Zahod prisilili h katarzi in opustitvi hegemonije njegovih elit, ga bomo prisilili, da se umakne pred globalno katastrofo. Človeštvo bo dobilo novo priložnost za razvoj.
Predlagana rešitev
Seveda je pred nami težak boj. Rešiti je treba tudi lastne notranje težave – dokončno se znebiti miselnosti zahodocentrizma in zahodnjakov v vodstvenem razredu. Zlasti kompradorjev in njihovega posebnega načina razmišljanja. Seveda nam na tem področju nevede pomaga Natov blok.
Naše 300-letno romanje po Evropi nam je dalo veliko koristnih lekcij in nam pomagalo oblikovaW našo veliko kulturo. Negujmo našo evropsko dediščino. Vendar je čas, da se vrnemo domov, k sebi. Začnimo z nabrano prtljago živeti po svoje. Naši prijatelji na zunanjem ministrstvu so pred kratkim naredili pravi preboj, ko so v svojem konceptu zunanje politike Rusijo označili za civilizacijsko državo. Jaz bi dodal – civilizacija civilizacij, ki je odprta tako za sever kot za jug, za zahod kot za vzhod. Zdaj je glavna smer razvoja na jugu, severu in predvsem na vzhodu.
Soočenje z Zahodom v Ukrajini, ne glede na to, kako se bo končalo, nas ne sme odvrniti od strateškega notranjega gibanja – duhovnega, kulturnega, gospodarskega, političnega, vojaškega in političnega – proti Uralu, Sibiriji in Tihemu oceanu. Potrebna je nova uralskosibirska strategija, ki bo vključevala več močnih projektov za duhovni vzpon, med njimi seveda tudi ustanovitev tretje prestolnice v Sibiriji. To gibanje bi moralo postaW del prepotrebne formulacije “ruskih sanj” – podobe Rusije in sveta, h katerima se stremi.
Pogosto sem že zapisal, in pri tem nisem osamljen, da velike države brez velike ideje prenehajo biti take ali preprosto izginejo v prazno. Zgodovina je polna grobov sil, ki so izgubile svojo pot. To idejo je treba ustvariti od zgoraj in se ne zanašati na to, kar prihaja od spodaj, kot to počnejo bedaki ali lenuhi. Ustrezati mora najglobljim vrednotam in težnjam ljudi, predvsem pa nas mora vse popeljati naprej. Za njeno oblikovanje pa sta odgovorna elita in vodstvo države. Zamuda pri oblikovanju takšne vizije je nesprejemljivo dolga.
Da pa bi se prihodnost uresničila, je treba premagati odpor sil iz preteklosti, tj. zahoda. Če tega ne bo mogoče doseči, bo skoraj zagotovo prišlo do svetovne vojne v polnem obsegu. Ta bo verjetno zadnja te vrste.
In tu sem prišel do najtežjega dela tega članka. Lahko se borimo še leto ali dve ali celo tri, pri tem pa žrtvujemo na tisoče in tisoče naših najboljših mož in zmeljemo še na stotisoče tistih, ki so se nesrečno ujeli v tragično zgodovinsko past tega, kar se zdaj imenuje Ukrajina. Toda ta vojaška operacija se ne more končati z odločilno zmago, ne da bi Zahod prisilili v strateški umik ali celo kapitulacijo. Zahod moramo prisiliti, da opusti poskuse vračanja zgodovine nazaj, da opusti poskuse globalne prevlade in ga prisiliti, da se spopade z lastnimi težavami, da obvlada svojo sedanjo večplastno krizo. Grobo rečeno, Zahod mora preprosto “odiW” in prenehati s svojim vmešavanjem v delovanje Rusije in preostalega sveta.
Da pa bi se to zgodilo, morajo zahodne elite ponovno odkriti svoj izgubljeni čut za samoobrambo in razumeti, da so poskusi izčrpavanja Rusije z igranjem Ukrajincev proti njej kontraproduktivni za sam Zahod.
Verodostojnost jedrskega ustrahovanja je treba obnoviti z znižanjem nesprejemljivo visokega praga za uporabo atomskega orožja in s previdnim, a hitrim napredovanjem po lestvici zastraševanja in stopnjevanja. Prvi koraki so že bili storjeni z izjavami predsednika in drugih voditeljev v ta namen, z začetkom nameščanja jedrskega orožja in njegovih nosilcev v Belorusiji ter s povečanjem bojne učinkovitosti strateških sil za prestrezanje. Na tej lestvici je še kar nekaj korakov. Naštel sem jih približno dva ducata. Lahko bi šli celo tako daleč, da bi naše rojake in vse ljudi dobre volje opozorili, da morajo zapustiti svoje domove v bližini objektov morebitnih jedrskih napadov v državah, ki neposredno podpirajo režim v Kijevu. Sovražnik mora vedeti, da smo pripravljeni izvesti preventivni povračilni udarec kot odgovor na njegovo sedanjo in preteklo agresijo, da bi preprečili zdrs v globalno termonuklearno vojno.
Pogosto sem dejal in zapisal, da je s pravo strategijo odvračanja in celo uporabe mogoče zmanjšati tveganje “povračilnega” jedrskega ali drugega napada na naše ozemlje. Le če je v Beli hiši norec, ki sovraži tudi svojo državo, se bodo ZDA odločile za napad v “obrambo” Evropejcev in povabile k povračilnemu ukrepu, tako da bodo žrtvovale hipotetični Boston za hipotetični Poznan. Američani in Zahodnoevropejci se tega dobro zavedajo, le da o tem raje ne razmišljajo. Tudi mi smo s svojimi miroljubnimi izjavami prispevali k tej nepremišljenosti.
Po preučevanju zgodovine ameriške jedrske strategije vem, da Washington po tem, ko je
ZSSR pridobila verodostojno jedrsko povračilno kapaciteto, ni nikoli resno razmišljal o uporabi jedrskega orožja na sovjetskem ozemlju, čeprav je javno blefiral. Ko je razmišljal o uporabi jedrskega orožja, je bilo to le proti “napredujočim” sovjetskim silam v Zahodni Evropi. Vem, da sta pokojna kanclerja Helmut Kohl in Helmut Schmidt pobegnila v svoje bunkerje takoj, ko se je na vajah pojavilo vprašanje takšne uporabe.
Premik po lestvici omejevanja in stopnjevanja bi moral biti dokaj hiter. Glede na trenutno usmeritev Zahoda – in degradacijo večine njegovih elit – je vsaka njegova naslednja odločitev bolj nekompetentna in ideološko zakrita kot prejšnja. In trenutno ne moremo pričakovati, da bodo te elite zamenjale odgovornejše in razumnejše. To se bo zgodilo šele po katarzah, ki bodo privedle do opustitve številnih ambicij.
Ne moremo ponoviti “ukrajinskega scenarija”. Četrt stoletja nas niso poslušali, ko smo opozarjali, da bo širitev Nata privedla do vojne; poskušali smo odlašati, se “pogajati”. Zaradi tega smo se znašli v resnem oboroženem spopadu. Zdaj je cena neodločnosti za red velikosti višja, kot bi bila prej.
Kaj pa, če sedanji zahodni voditelji nočejo popustiti? Morda so izgubili občutek za lastno varnost? Potem bomo morali zadeti skupino tarč v več državah, da bi tiste, ki so izgubili razsodnost, spravili k pameti.
To je moralno zastrašujoča izbira – uporabili bi Božje orožje in se obsodili na veliko duhovno izgubo. Toda če tega ne storimo, ne bo propadla le Rusija, ampak najverjetneje tudi celotna človeška civilizacija.
To izbiro bomo morali sprejeti sami. Tudi prijatelji in simpatizerji je sprva ne bodo podprli. Če bi bil na kitajskem mestu, si ne bi želel nenadnega in dokončnega konca spopada, saj bo ta odvrnil ameriške sile in jim omogočil, da zberejo sile za odločilno bitko – bodisi neposredno bodisi, v najboljši tradiciji Sun Tzuja, tako da sovražnika prisilijo, da se umakne brez boja. Kot Kitajec bi tudi nasprotoval uporabi jedrskega orožja, saj prenos spopada na jedrsko raven pomeni premik na področje, kjer je njegova država še vedno šibka.
Poleg tega odločno ukrepanje ni v skladu s kitajsko filozofijo zunanje politike, ki poudarja gospodarske dejavnike (ob kopičenju vojaške moči) in se izogiba neposrednemu spopadu. Zaveznika bi podprl tako, da bi mu zagotovil kritje v zaledju, vendar bi mu stal za hrbtom in ne bi vstopil v spopad. (V tem primeru morda ne razumem dovolj dobro te filozofije in svojim kitajskim prijateljem pripisujem motive, ki niso njihovi.) Če bi Rusija uporabila jedrsko orožje, bi Peking to obsodil. Toda kitajska srca bi se razveselila tudi ob zavedanju, da je bil ugledu in položaju ZDA zadan hud udarec.
Kako bi se odzvali, če bi (bog ne daj!) Pakistan napadel Indijo ali obratno? Bili bi zgroženi. Razburjeni, ker je bil jedrski tabu prelomljen. Potem pomagajmo žrtvam in ustrezno spremenimo svojo jedrsko doktrino.
Za Indijo in druge države svetovne večine, vključno z državami z jedrskim orožjem (Pakistan, Izrael), je uporaba jedrskega orožja nesprejemljiva tako iz moralnih kot geostrateških razlogov. Če bo njihova uporaba “uspešna”, bo jedrski tabu – prepričanje, da se takšno orožje ne sme nikoli uporabiti in da je njegova uporaba neposredna pot do jedrskega armagedona – razvrednoten. Verjetno ne bomo hitro pridobili podpore, čeprav bi mnogi na globalnem jugu občuWli zadovoljstvo ob porazu svojih nekdanjih tlačiteljev, ki so jih ropali, izvajali genocide in jim vsiljevali tujo kulturo.
Toda na koncu zmagovalci niso deležni sodbe. Rešiteljem se zahvaljujejo. Zahodnoevropska politična kultura se ne spominja, preostali svet pa se spominja (in to s hvaležnostjo), kako smo pomagali Kitajcem, da so se osvobodili brutalne japonske okupacije, in številnim zahodnim kolonijam, da so se znebile kolonialnega jarma.
Seveda, če nas sprva ne bodo razumeli, bodo imeli toliko večjo spodbudo, da se poučijo. Kljub temu je zelo verjetno, da lahko zmagamo in pozornost sovražnih držav usmerimo brez skrajnih ukrepov ter jih prisilimo k umiku. Po nekaj letih pa bomo prevzeli funkcijo kitajskega zaledja, ki jo zdaj opravlja za nas in jo podpira v njenem boju z ZDA. Potem se bo mogoče temu boju izogniti brez velike vojne. In zmagali bomo skupaj v dobro vseh, tudi prebivalcev zahodnih držav.
Na tej stopnji bosta Rusija in preostalo človeštvo skozi vse trpine in travme prešla v prihodnost, ki je po mojem mnenju svetla – večpolarna, večkulturna, večbarvna – in daje državam in narodom možnost, da poleg skupne usode, ki bi morala združevati ves svet, gradijo tudi svojo lastno.”
Všeč mi jeVšeč mi je