Jasmina Držanič & Nejc Jarm (Grant Thornton)

In ima tako manjše možnosti za pridobitev nepovratnih sredstev EU

V EU poudarjamo, da so hrbtenica gospodarstva majhna in srednja podjetja (MSP), saj predstavljajo 99% vseh podjetij v EU. Iz tega logično sledi, da so največkrat nepovratna sredstva (in še posebej kohezijska) namenjena temu, da bi se majhna in sredne velika podjetja lažje razvijala in tehnološko napredovala. Pri tem se nam je zdelo, da je samorazumljivo, kaj spada pod majhna in srednje velika podjetja, ker smo vsi že kdaj iskali kriterije (število zaposlenih, višina prihodkov, velikost aktive). In ker vsako gospodarsko družbo tudi AJPES opremi s podatki, kakšne velikosti je, se nam je zdelo, da tu ne more biti nič novega.

Vendar smo prezrli dejstvo, da v kontekstu EU pravil temu ni čisto tako.

EU je leta  2003 (torej eno leto pred tem, ko se je uniji pridružilo 10 novih članic) sprejela priporočila o  velikosti podjetji. Dokumenta v slovenščini ni, v angleščini pa sliši na: Recommendation of 6 May 2003 concerning the definition of micro, small and medium-sized enterprises. Res je, da je Evropska komisija leta 2020 izdala Smernice za opredelitev MSP (na voljo v vseh jezikih EU), pa to le uporabniški priročnik za opredelitev le-teh, ne pa prepotrebna posodobitev pravil. Na ta priporočila se referirajo tudi kasnejše smernice in uredbe, ki zadevajo pomoč majhnim in srednje velikim podjetjem. Ključni kriterij za razlikovanje med velikimi in malimi ter srednje velikimi podjetji je v 3. členu, ki govori o tem, ali so podjetja avtonomna ali pa imajo večjo obvladujočo družbo – »mati«. To je še razumljivo, ker ima vsak večji sistem kakšne manjše družbe in če bi taka družba konkurirala za nepovratna sredstva, ki bi jih lahko zagotovila matična družba, potem dejanski SMP ne bi dobili sredstev. EU nadalje definira partnersko družbo, kjer je kapitalski delež partnerja 25% in več. Kar je do neke mere razumljivo, tudi preko manjšinskega deleža se da narediti kak obvod, da bi MSP dobila nepovratna sredstva in to je EU želela preprečiti. Nato gre EU še dlje in v smiselno enak koš kot partnersko družbo meče tudi družbe, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti. Izjema so samo tiste gospodarske družbe, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti, v katerih živi manj kot 5.000 prebivalcev, proračun lokalne skupnosti pa ne presega 10 milijonov EUR.

Torej, če je gospodarsko družbo ustanovila občina, ki ima več kot 5.000 prebivalcev in letni proračun več kot 10 milijonov EUR, ter je delež občine v takem podjetju več kot 25%, po priporočilih EU, ta družba ne spada med MSP. Ta prag se upošteva tudi v uredbah in smernicah, ki opredeljujejo državno pomoč za MSP.

EU je takšen prag postavila zaradi predpostavke leta 2003, da imajo družbe z glavnim ustanoviteljem v obliki lokalne samouprave, zaradi javne narave svojega lastnika, več možnosti za pridobivanje sredstev. Verjetno so med taka podjetja večinoma šteli podjetja, ki jim pri nas pravimo javne gospodarske družbe, drugih primerov pa očitno niso upoštevali. Leta 2003 je imela EU 15 članic, poslovno okolje EU 15 pa je bilo drugačno in precej bolj razvito od poslovnih okolij članic, ki so se pridružile leto kasneje.

Kaj taka utemeljitev pomeni za slovensko poslovno okolje?

V tem stoletju so občine kar množično ustanavljale podjetniške inkubatorje, ki so imeli (imajo) nalogo spodbuditi gospodarski razvoj. Marsikje je več občin ustanovilo en inkubator, s tem da je večinoma največja občina imela tudi največji ustanovitveni delež. Čeprav so takšni podjetniški inkubatorji po bilančni velikosti razvrščeni kot mikro ali majhna podjetja, bi lahko zaradi omejitve lastniškega deleža občin izgubili možnost dostopa do določenih oblik državne pomoči za MSP, ki so sicer na voljo drugim podjetjem. V primeru, da je občina ustanoviteljica takšnega podjetja in ima lastniški delež večji kot 25%, bi bilo zato smiselno, da se preveri, ali bi bila lahko ta omejitev vplivala na poslovanje in razvoj inkubatorja v prihodnosti.

V podjetniških inkubatorjih, ki so mentalno prerasli dejavnost oddajanja poslovnih prostorov in skupnih računovodskih storitev za najemnike, so hitro ugotovili, da je njihova vloga v povezovanju različnih zamisli, pomoči, da se posamezne poslovne ideje uresničijo in da za take poslovne ideje pridobivajo tudi različne vire financiranja. Tako so v marsikaterem inkubatorju registrirali tudi raziskovalno enoto, za to, da so lahko v nadaljevanju dobili sredstva za aplikativni razvoj. S prihodom Slovenije v EU leta 2004 in objavo prvih razpisov Evropskega sklada za regionalni razvoj so se podjetniški inkubatorji začeli usmerjati v konkuriranje na razpisih za nepovratna sredstva. Vendar pa so v skladu s pravili EU naši podjetniški (ponekod so jih preimenovali v razvojne inkubatorje) inkubatorji interpretirani kot velika podjetja, kar pomeni, da so na razpisih upravičeni do nižjega odstotka nepovratnih sredstev. Ti razpisi nagovarjajo majhna in srednje velika podjetja (in inkubatorji so po AJPES mikro ali pa majhna podjetja), ker jim na razpisnih kriterijih pripada večji delež nepovratnih sredstev. Verjetno se vsak spomni, da je vsaj enkrat slišal, da je treba v državo in občine pripeljati več nepovratnih sredstev. Pa tudi to, da je treba v manj razvitih regijah dodatno spodbujati razvoj gospodarstva, da se bo zaostanek zmanjšal. In kako se bo lokalni inkubator prijavil na kak razpis in tudi dobil nepovratna sredstva. Vendar, če gremo striktno po pravilih EU, slednja naše podjetniške in razvojne inkubatorje interpretirajo kot velika podjetja. Kot velika podjetja pa so na razpisih upravičeni do nižjega odstotka nepovratnih sredstev.

Kaj to pomeni v številkah?

V Sloveniji je 66 občin, kjer je bilo na 1.1.2022 več kot 5 tisoč prebivalcev in kjer so prihodki v proračun v letu 2021 čez 10 mio EUR (kot lahko razberemo iz podatkov Sursa in MF). Nadalje se jih 37 nahaja v Vzhodni kohezijski regiji ter 29 v Zahodni kohezijski regiji. In med temi 66 občinami je tudi 19 občin s problemskih in obmejnih območij. 13 občin s problemskih in obmejnih območij spada v Vzhodno kohezijsko regijo, 6 pa jih je v Zahodni kohezijski regiji. V teh 66 občinah živi nekaj več kot 1.120.000 prebivalcev, od tega jih je več kot 518.000 iz Vzhodne kohezijske regije. Seveda so v tej skupini tudi vse mestne občine, ki so vse po vrsti večinske ustanoviteljice podjetniških inkubatorjev, skupaj s sosednjimi manjšimi občinami z manjšinskimi deleži.

Poleg tega je še dodatnih 6 občin imelo na dan 1.1.2022 več kot 5 tisoč prebivalcev in je bilo po prihodkih v letu 2021 blizu 10 mio EUR. To pomeni, da so skoraj zagotovo zaradi dviga povprečnine pri naslednji proračunih (v letu 2022 in 2023) najverjetneje prebili mejo 10 mio EUR. V teh občinah je 1. 1. 2022 živelo več kot 44.000 prebivalcev.

Torej, če podjetniški/razvojni inkubatorji želijo konkurirati bodisi za kohezijska sredstva, bodisi za katerikoli druga nepovratna sredstva, jih bodo pravila EU o državni pomoči interpretirala kot velika podjetja. To pomeni, da bodo pri nekaterih sklopih pravil upravičena do nižjega odstotka nepovratnih sredstev, kot bi bila, če bi se jih obravnavalo zgolj po bilančni vsoti. Sedaj pa to dejstvo povežite z napori, da bi več nepovratnih sredstev plasirali v Vzhodno kohezijsko regijo, kjer so podjetniški in razvojni inkubatorji glavni poganjali za nove zamisli. No, kako se to poveže? Bolj slabo.

EU je leta 2020 objavila posebno zloženko, kjer je navedeno, kako veliko je sploh podjetje. V zloženki so povzeta pravila iz 2003. Kaj je EU spodbudilo k temu, da so 17 let po sprejemu pravil dodatno razlago, kako se ta pravila uporabljajo? So odkrili, da se je pri dodelitvi sredstev prejemnike interpretiralo kot majhna in srednje velika, po pravilih EU so bila pa velika, čeprav so imela v bilančni vsoti nekje blizu 1 milijona EUR? Če so 2020 izdali zloženko, je to jasen signal razpisnim komisijam in ocenjevalcem, da naj sedaj »bolj pazijo« na velikost prosilcev za nepovratna sredstva.

Vsekakor pa je zanimivo, zakaj različne ekipe, ki so v Sloveniji oblikovale kohezijsko politiko nikoli niso problematizirale osnovnih pravil iz 2003? Pa če se razume, da se je Slovenija učila tehnik nepovratnih sredstev prvih 10 let članstva, za naslednjih 10 let molka ni čisto nobenega dobrega razloga. Trenutna pravila o velikosti podjetij definitivno niso kompatibilna s poslovnim okoljem v Sloveniji, ker zavirajo razvoj v manj razviti regijah in problemskih območjih – torej učinkujejo v nasprotju z intencami pomoči manj razvitim regijam. Slovenija bo morala najti način, da se ta pravila spremenijo.