Bine Kordež

V zadnjih mesecih se v Sloveniji soočamo z vse večjimi pritiski za dvig plač. Temu je botrovala predvsem visoka rast cen, pa tudi nezadovoljstvo posameznih skupin zaposlenih. Dvig eni skupini zaposlenih, tudi če je upravičen, povzroči plaz nezadovoljstva drugih, kar je potem le težko ustaviti. Trenutno imamo zato skoraj občutek, da praktično ni nikogar, ki bi bil zadovoljen z višino prejemkov.

Kot smo lahko nedavno poslušali po televiziji, se seveda vsi strinjamo, kako mizerne so na primer plače pomočnic vzgojiteljic v vrtcih, katere naj bi skrbele za razvoj bodočih generacij. Enako velja tudi za ostala najnižja plačana delovna mesta v javnem sektorju in seveda tudi za delavke in delavce za proizvodnimi stroji. Tudi na drugi strani imamo zelo nezadovoljne, tudi najbolje plačane zdravnike, ki se pač primerjajo s prejemki v zasebnem zdravstvu. Navedeni so bili primeri državnih preiskovalcev ali sodnikov, ki obravnavajo najtežje primere kriminalitete za 2.500 eur neto. Potem pa imamo vmes še ves srednji sloj, za katerega vsi ugotavljajo, da v Sloveniji počasi izginja in da imamo pretežno samo še slabše plačana delovna mesta.

Ob takšnem splošnem nezadovoljstvu z višino plač v vseh segmentih, pa statistični podatki vseeno kažejo drugačno sliko. Tudi če upoštevamo še pričakovano rast cen v letošnjem letu ter dvigovanje povprečnih plač v zadnjem obdobju, so ti podatki precej drugačni. V zadnjih desetih letih je povprečna neto plača porasla za okoli 37 %, minimalna celo za več kot pol. Če odštejemo rast cen bodo povprečne letošnje plače še vedno najmanj desetino nad neto prejemki iz leta 2013, minimalna plača pa za četrtino višja kot takrat. Seveda govorimo o povprečjih, o najnižjih plačah, o statistično izračunani rasti cen, kateri prav preveč ne verjamemo – a drugih podatkov nimamo in prav je, da jim zaupamo.

Leta 2013 naj bi torej v vseh segmentih zaslužili realno kar nekaj manj, a takšnega splošnega nezadovoljstva ni bilo čutiti. Enako velja tudi, če pogledamo še dlje nazaj, v leto 2006 pred veliko gospodarsko krizo. Takrat je bila v državi dokaj pozitivna klima, gospodarstvo je cvetelo (na račun dolga sicer), plače so rasle – a današnji neto prejemki so kar za 20 % realno višji, minimalna plača celo za polovico (takratna neto minimalna plača je znašala 400 eur). Kaj je razlog takšni eskalaciji nezadovoljstva, je zato mogoče bolj sociološko kot ekonomsko vprašanje in nanj ni preprostega odgovora. Vseeno pa lahko nekoliko podrobneje pogledamo, kakšne pa so realne možnosti za spremembe, izboljšave (beri: povečanja plač).

Ob pospešeni rasti plač in še vedno nezadovoljstvu imamo namreč na drugi strani gospodarstvenike, ki svarijo, da ta visoka rast plač povzroča nekonkurenčnost naših podjetij, da ne moremo deliti več kot ustvarimo in da so problem predvsem davki, ki jih pobira država. Po njihovem prepričanju bi gospodarstvo lažje dihalo in bilo še uspešnejše, če bi bili tudi v javnem sektorju bolj racionalni pri svojem delu, če ne bi tam kar povprek zaposlovali (beremo odmevne izjave o 20 tisoč več javnih uslužbencev) ter če bi se država nekoliko omejila pri svojih izdatkih.

Vsekakor so posebej izvozna podjetja največji ustvarjalec dodane vrednosti v državi, katera je predpogoj za kakršnokoli razdelitev. Vseeno pa teze, kako gospodarstvo ustvarja, javni sektor pa troši, ne odražajo dejanskih razmerij. Enako kot tudi, kako so ključne samo neto plače, obdavčitev plač pa je samo potuha za neracionalno trošenje države. Zato najprej nekaj o tem.

Začnimo s poenostavljenim, a zelo realnim primerom. Gostinstvo naj bi bila ena od gospodarskih dejavnosti, ki ustvarja, zdravstvo pa ta ustvarjen denar troši. Po analogiji torej gostinec pred kliničnim centrom s prodajo kave ustvarja dodano vrednost v družbi, katero zdravnik, ki nadstropje višje operira koleno, to potroši. In za operacije lahko namenjamo samo toliko denarja, kolikor bodo tudi ti gostinci zaslužili s prodajo svojih storitev. Mar res? Dejansko s svojim delom oba ustvarjata novo vrednost, razlika je samo v tem, da gostincu potrošniki to storitev plačajo neposredno. Zdravnik pa dobi svojo storitev plačano iz zdravstvenega zavarovanja, torej jo poravnamo z vplačilom prispevkov od plače.

Zaradi takšnega toka denarja bi težje zaključili, da lahko potrošimo za zdravstvo samo toliko, kolikor gospodarstvo ustvari. Za zdravstvo lahko damo tudi 10 % svojih celotnih prejemkov, če ocenimo, da nam je ta storitev bolj nujna kot neka druga, na primer potovanja ali avto. Zgrešeno je torej, če tolmačimo, da so javne storitve odvisne od ustvarjenega v »gospodarstvu«. Tudi jave storitve, kot so zdravstvo, šolstvo, vrtci itd. so gospodarstvo, le da v Evropi te storitve organiziramo kot javne in jih plačujemo prek davkov, v mnogih neevropskih državah pa so organizirane kot komercialne storitve in jih uporabniki plačujejo neposredno iz svojega žepa.

Obseg teh storitev ali sredstva, ki jih iz svojega dohodka namenjamo zanje so pač predmet družbenega konsenza ali osebne odločitve, katera storitev nam je bolj pomembna in zanjo namenimo več denarja, neposredno iz denarnice ali preko plačila davščin. Ne glede na način plačila pa tako gostinec kot zdravnik ustvarjata dodano vrednost, obseg sredstev, ki jih namenjamo za zdravstvene storitve so ena od oblik trošenja, prav tako kot gostinske storitve, pač odvisno od prioritet.

Tudi prispevki in davki od plač se običajno tolmačijo v nasprotju z dejstvi. Vse davščine, ki jih zaposleni plačajo poleg neto prejemka so v bistvu plačilo zaposlenemu za čas ko ne dela ali ne more delati. Država ta zbrana sredstva namenja za pokojnine, bolniške in zdravstvo nasploh, za otroške dodatke in subvencije vrtcev ali za čas brezposelnosti celo več kot zbere (razlika gre iz drugih davkov). Davki na plače so torej prav tako plačilo zaposlenim in pritiski na znižanje tega dela bruto izdatkov za zaposlene je pritisk na znižanje prejemkov v času ko ne delamo. Glede tega pogosto beremo, kako je v Sloveniji višja obremenitev plač in glede tega so možni različni izračuni. A najbolj relevanten pokazatelj je delež BDP, ki ga razvitejše države zberejo z obremenitvami plač. Pri njih je ta delež nesporno precej višji kot v Sloveniji. In posledično zato tudi lahko namenjajo več za socialne politike, vključno s pokojninami in zdravstvom.

Seveda pa so vsa izplačila prebivalstvu skupaj (plače, pokojnine, posredno zdravstvo in ostali socialni prejemki) najprej odvisna od ustvarjenega dohodka, dodane vrednosti v neki družbi. Drug korak pa je nato v tem, kako so ta sredstva razdeljena med posameznike. V nekem krajšem obdobju sicer lahko razdelimo tudi nekaj več kot ustvarimo in to je bilo na primer značilno za zadnji dve leti ter tudi letos. A to so lahko samo začasne politike, na daljši rok pa smo pri delitvi omejeni z ustvarjenim, saj država ne more v nedogled povečevati svojih dolgov.

V spodnji sliki je shematično prikazan skupen obseg ustvarjene dodane vrednosti v Sloveniji sorazmerno z višino neto prejemkov vseh zaposlenih pri pravnih osebah (v podjetjih in tudi javnem sektorju). Rdeče obrobljeno polje predstavlja to ustvarjeno vrednost, ki se najprej razdeli na del za zaposlene (za vloženo delo – zeleno polje) ter na del za nadomestilo za vloženi kapital (dobički – modro polje). V Sloveniji namenjamo kapitalu približno četrtino ustvarjene vrednosti, tri četrtine pa dobijo ljudje za svoje sedanje ali nekdanje vloženo delo. Na dolgi rok se ta struktura ne spreminja veliko in je tudi podobna kot v drugih razvitih državah. Zanimivo je, da je bila podobna struktura delitve tudi že v prejšnjem družbenem sistemu (socializmu), saj se delež ustvarjene vrednosti za kapital praviloma namenja za nadaljnji razvoj, za vlaganja v širitve in nova delovna mesta in je takšna delitev nujna. Je pa seveda res, da ima za razliko od nekdaj ta kapital in ti prejemki iz kapitala danes svojega titularja in to povzroča veliko nezadovoljstva. Predvsem zato, ker ti dobički ne gredo samo v razvoj, temveč tudi v izplačila lastnikom (v vsakem primeru pa pomenijo povečanje premoženja teh lastnikov).

V delitvi ustvarjene dodane vrednosti moramo torej del namenjati kapitalu. Na eni strani zato, da so lastniki kapitala zainteresirani za vlaganja ter še bolj zaradi rasti, novih naložb in povečevanja produktivnosti v ekonomiji, ki je predpogoj za rast dodane vrednosti in posledično tudi prejemkov ljudi. Avstrijske plače so nominalno dvakrat višje, ker pač ustvarijo dvakrat višjo dodano vrednost na zaposlenega na osnovi bolj produktivnega gospodarstva. Zaradi teh razlogov ne moremo imeti kaj bistveno drugačne strukture delitve dodane vrednosti med dobičke in prejemke ljudi, kot je danes in kot jo na sliki prikazuje temno modra debelejša črta. To seveda potem tudi opredeljuje velikost zelenega polja, ki je na razpolago za delitev med zaposlene.

Obseg izplačil za prejemke zaposlenih je torej omejen z zeleno označeno skupno maso sredstev v okviru katere imamo možnost različne distribucije teh sredstev med posameznike. Z debelejšo modro črto je prikazana približna delitev v preteklem letu med posamezne zaposlene. Začne se s 1.150 eur neto na mesec kot je bil povprečni najnižji prejemek na osnovi določene minimalne plače. Le-ta je lani sicer znašala 778 eur neto, a k temu moramo dodati še ostale zakonsko zahtevane prejemke zaposlenih (regres, prehrana, prevoz), ki so povprečno znašali okoli 370 eur mesečno. Od najnižje plače pa imamo potem v Sloveniji distribucijo plač kot kaže slika z višino neto prejemka na levi osi ter kumulativnim deležem števila zaposlenih pri pravnih osebah na spodnji osi. Slika lepo pokaže koliko imamo manevrskega prostora za spremembe ali drugačna izplačila – na žalost relativno zelo malo.

Seveda vsak dan poslušamo o tem kako so potrebne reforme, kako bomo z drugačno obdavčitvijo dela oblikovali boljši, pravičnejši sistem. Tudi kako bomo vzpostavili nov plačni sistem zaposlenih v javnem sektorju. A na koncu se bomo srečali s tem, kako premikati to modro črto ob omejitvi, da je obseg zelenega polja več ali manj določen s trenutno stopnjo produktivnosti našega gospodarstva. Kaj hitro namreč vidimo, da bi dvig v kakem delu plač zahteval znižanje v drugem segmentu. A katerem? Pogosto se omenja najvišje plače, a masa vseh plač nad 3.000 eur neto mesečno znaša približno 2 % vseh izplačanih neto plač. To pomeni, da tudi če bi omejili neto prejemke na 3 tisoč eur, bi iz tega preostanka vse plače lahko dvignili le za ta dva odstotka. To je samo hipotetičen prikaz, kaj te visoke (večkrat izpostavljene) plače pomenijo, pri čemer seveda niti slučajno teh izplačil ne smemo omejiti. Ti najvišji prejemki so že danes tako močno obdavčeni (200 eur davščin za vsakih dodatnih 100 eur neto izplačila), da si jih izplačujejo samo tisti, ki drugih davčno ugodnejših alternativ nimajo.

In kaj v tem kontekstu pomeni predlagani dvig minimalne plače? Po sklepu vlade se je s 1. januarjem letos povečala za 12 odstotkov. Vendar pri tem ne smemo spregledati, da je trenutna povprečna plača okoli 7 % višja kot lani v tem času. Predlagani dvig minimalne plače bo torej pokril dosedanjo rast realnih plač, dodatno pa se bodo najnižji stroški dela dvignili še za kake 4 odstotne točke. Ta sprememba bo povzročila tudi dvig ostalih nižjih plač, kot je na sliki prikazano z rdečo prekinjeno črto. Seveda pa se zaradi tega v januarju ne bodo dvignile vse ostale plače. Te bodo naraščale postopno kot letos, predlagana sprememba pa bo povzročila samo še nekaj večjo zgostitev na spodnji strani lestvice prejemkov. Kot rečeno, je bila v zadnjih letih rast minimalne plače nekaj višja od splošne rasti plač in brez teh uskladitev bi bila danes distribucija plač v spodnjem delu približno takšna, kot kaže modra prekinjena črta.

Minimalne bruto plače se bodo s tem dvigom letos vrtele okoli 57 % povprečne plače, kar je skoraj največ med državami EU in več kot pred desetimi leti ko je znašala polovico povprečne plače, pred tem pa le dobrih 40 %. Če pogledamo minimalne neto plače, se bodo povprečni približale že na 65 %, skupaj z dodatki pa celo na preko 70 %. Je to prav ali ne? S stališča višine prejemkov in pogojev življenja se bomo seveda vsi strinjali, da je ta dvig nujen, seveda pa se s tem ne moremo izogniti zgostitve na spodnji strani plačne lestvice. Skupna masa plač je več ali manj opredeljena in je ob današnji stopnji razvitosti našega gospodarstva ne moremo pomembneje povečati (na primer za 10 odstotkov), pri srednjih in višjih plačah pa praktično tudi ni rezerv.

Čeprav bomo v naslednjih mesecih in letih ponovno poslušali ideje in predloge, komu vse bi morali zvišati plače in kako bomo oblikovali bolj pravično družbeno delitev dela, tudi z novo davčno reformo, bomo ostali nekakšni ujetniki zgornje slike. Slike, ki kaže, da si pri današnji stopnji razvitosti in ustvarjene dodane vrednosti vsi skupaj ne moremo privoščiti kakšnega večjega povečanja mase za izplačilo prejemkov ljudi (zeleno polje). Pri distribuciji teh prejemkov pa smo verjetno tudi dosegli zgornji nivo socialne vzdržnosti, če na drugi strani želimo zadržati tudi določene razlike v prejemkih ljudi. Že danes namreč vemo, da so koeficienti neenakosti v Sloveniji praktično najnižji v svetu. Če bi dodatno upoštevali še vse ostale fiksne in neobdavčene dodatke, ki jih drugje večinoma nimajo, bi bil Gini koeficient še nižji. Z dvigovanjem minimalne plače smo se tako približali povprečju, da bi nadaljevanje tega trenda vodilo v preveliko uravnilovko. Tudi na zgornjem delu lestvice prejemkov namreč prav veliko prostora nimamo, če želimo tudi na tej strani vsaj loviti korak s svetom.

Naj obračamo kakorkoli, brez zviševanja produktivnosti in skupnega obsega dodane vrednosti, realno kakšne dodatne rasti prejemkov ljudi niso izvedljive. Povečanje plačila enemu segmentu prebivalstva (plačne skupine, sektorji) se lahko v danih razmerah odrazi na koncu samo v realnem znižanju prejemkov drugega segmenta. V času hitrejše rasti cen in tudi plač, so takšna prerazporejanja sicer lažja saj se to odraža le v manjši ali večji rasti, a učinek je približno podoben. To moramo imeti pred očmi tudi, ko bomo razpravljali o davčni reformi, ki prav tako pomeni samo prerazporejanje in tudi takrat moramo predvsem odkrito povedati, koga bomo obremenili več, če bomo nekoga manj. Pri tem sicer veliko stavimo da dobičke iz premoženja, a tega v Sloveniji ni veliko, vsaj ne obdavčljivega. Zato je potrebno vseeno ponoviti, da razvite države zberejo relativno (glede na BDP) predvsem več davščin od plač, kar omogoča večjo vlogo socialne države in tega z nobenimi davki od premoženja v Sloveniji ne bomo nadomestili. V Sloveniji danes davki in prispevki od plač predstavljajo okoli 20 % BDP, v razvitih državah pa se ta odstotek giblje okoli 25 %.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku