Zanimivo je, kako se nekateri zgodovinski dogodki iz retrospektive zdijo logični, takorekoč samoumevni, medtem ko se v procesu nastajanja in rasti zadeve niso zdele prav nič gotove. Takšen dogodek je izvolitev 35-letnega Gabriela Borića za novega čilskega predsednika. Od trenutka, ko je pri 23-ih postal predsednik študentske organizacije na pravni fakulteti v Santiagu (2009) in nato 44 dni vodil protest proti dekanu te fakultete, je njegova politična karizma rasla kot meteorit. Prek študentskih nemirov leta 2011, kjer je bil eden glavnih protagonistov, dvakratne izvolitve za poslanca v čilski parlament, do državljanskih nemirov leta 2019, kjer je bil Borić eden od ključnih politikov, ki so se pogajali o sporazumu, ki je nato utrl pot za referendum za spremembo ustave. Kandidatura za predsednia države dve leti kasneje se iz današnje perspektive zdi samoumevna. Tako kot zmaga nad dosedanjim skrajno desnim predsednikom Kastom, ki se je navduševal nad nekdanjim diktatorjem Pinochejem.

Izvolitev Borića je prinesla slabo voljo čilski gospodarski in politični eliti, na drugi strani pa upanje večini prebivalstva, da bo gospodarsko najbolj stabilna in bogata južnoameriška država postala tudi bolj enaka iz vidika razdelitve ustvarjenega dohodka, dostopa do šolstva in zdravstva, enakopravnosti žensk in manjšin ter boljše zaščite okolja.

Vprašanje je, ali imamo v Sloveniji nov / star obraz, ki bi znal tako angažirati množice in skupaj z njimi postopno, vendar nezadržno graditi upanje na spremembe, kot je Borić. Ne gre za nov obraz, pač pa za kredibilno osebnost, v katerega delovanju ljudje prepoznajo kontinuiteto kredibilne negacije obstoječega in vidijo upanje na spremembe.

Imamo Borića? Imamo voditelja, ki bo 24. aprila 2022 ob polnoči na ulice mest v Sloveniji privabil stotisoče ljudi, ki bodo do jutra proslavljali zmago upanja (v lepši, bolj pravičen in demokratičen svet) nad fašizmom?