Politična epidemiologija: Zakaj politikanti in politični epidemiologi pravim epidemiološkim strokovnjakom očitajo političnost?

Včeraj je Mario Fafangel, predstojnik Centra za nalezljive bolezni na NIJZ, na vladni tiskovni konferenci na strokoven in uglajen način razložil uporabnost hitrih testov (kdaj so zanesljivi in kdaj ne) ter protokole pri njihovi uporabi in evidentiranju (potreba po verifikaciji pozitivnih na HAT tudi s PCR testom ter presojo osebnega zdravnika). V nadaljevanju pa je tudi povedal, kakšna so strokovna stališča epidemiologov glede določenih omejitvenih ukrepov (da iz epidemiološkega vidika denimo niso smiselni policijska ura, omejitev gibanja na občine in regije) in da epidemiologi na podlagi sedanje epidemiološke slike predlagajo odprtje šole za učence do 5. razreda in ukinitev omejitve gibanja na regije in občine.

To je bila stroka. Fafangel v vladni svetovalni skupini zastopa stališča epidemiološke stroke, zbrane večinoma na NIJZ. V tej skupini je ostal edini epidemiolog, vse ostale je Janševa vlada odstranila. No, nekaj ur kasneje se je zbrala trojka koalicijskih prvakov, ki naj bi se opredelili do nasvetov vladne svetovalne skupine. Marsikdo je bil neprijetno presenečen, ko je koalicijska trojka skorajda popolnoma povozila nasvete svetovalne skupine (in zraven tega še lasten semafor ukrepanja, češ da morata biti izpolnjena oba pogoja (glede števila novih primerov primerov okužb in števila hospitaliziranih), in ne zgolj eden, kot je določila vlada ob predstavitvi semaforja).

Predsednik vlade pa je na eksplicitno novinarsko vprašanje, zakaj vlada ni prisluhnila nasvetu svetovalne skupine glede odpiranja, odgovoril na sebi lasten način: “Mario Fafangel je le vršilec dolžnosti, v svetovalni skupini so drugi epidemiologi in drugi strokovnjaki” (nič od obojega sicer ni res).

Le nekoliko kasneje pa je Fafangela napadel še urednik provladnega Siol.net Peter Jančič z očitkom, da “Fafanglova podpora opozicijskemu predlogu dviga bolniških nadomestil […] ni imela zveze z epidemiologijo, nobene resne znanstvene študije ni navedel o tem, ima pa stvar precej finančnih posledic.” Svoj tvit pa je začinil z zaničevalno oznako “Epidemiolog, ki politizira“.

Janšič o Fafanglu

Problem v tvitu novinarja Jančiča (ki na površje vedno priplava, ko na oblast pride Janez Janša, vmes pa hibernira) je seveda natanko to, kar projicira doktorju Fafangelu: da politizira o epidemiologiji, ne da bi imel kakršenkoli vpogled v stroko, znanstvene študije in predloge stroke. In pri tem si (Jančič) upa biti še žaljiv do strokovnjakov in prvega slovenskega epidemiologa.

Ti napadi na stroko, ki so si jih privoščili predsednik vlade Janša in njegov novinarski oproda, spominja na povsem enake metode, ki si jih je privoščil nekdanji ameriški predsednik Donald Trump in njegovi podrepni novinarji na Fox News glede prvega epidemiologa v ZDA Anthonyja Faucija, direktorja National Institute of Allergy and Infectious Diseases (NIAID) in po funkciji ekvivalenta Mariu Fafangelu.

Pač voditelji držav z avtoritarnimi težnjami zanikajo stroko in dejstva. Bolj so avtoritarni, bolj jih motijo stroka in dejstva. Strokovnjake, ki izrazijo svoje strokovno mnenje in ki se ne sklada z lastnim pogledom na svet, odstavijo ali jih zasmehujejo, dejstva, ki se prav tako ne skladajo z njihovo virtualno resničnostjo, pa proglasijo za “fake news“. Vse skupaj pa gre na škodo družbe, saj zanikanje dejstev in stroke vodi v prepozno ali napačno ukrepanje, ceno za to pa plačajo prebivalci in gospodarstvo, posledično pa tudi vsa družbena infrastruktura. Zanikanje stroke ni samo demontaža realnosti, pač pa tudi demontaža prihodnosti družbe.

Preden nadaljujem naj še enkrat povem, da so v času epidemije najbolj poklicana stroka za oblikovanje ukrepov za spopad z epidemijo – epidemiologi. Epidemiologi imajo edini širok pogled na epidemijo in znajo predlagati ukrepe, ki so sorazmerni naravi in teži epidemije. Kajti v svojih ukrepih vedno gledajo na celotne družbene učinke, zaradi česar intenziteto ukrepov pretehtajo v luči pozitivnih in negativnih družbenih učinkov, ki jih bodo ukrepi povzročili. Pri epidemiologih ne gre za to, da je treba tveganje okužb spraviti na nič (in v ta namen popolnoma zapreti javno življenje in ljudi v domove), pač pa da je treba z epidemijo živeti in z ustreznimi omejitvenimi ukrepi in protokoli prilagoditi življenje družbe tako, da bodo ob zmanjšanem tveganju prenosa okužb negativni družbeni učinki najmanjši. Seveda pri tem epidemiologi izhajajo iz znanstvenih študij, zgodovinskih izkušenj in izkušenj drugih držav ter se posvetujejo z drugimi strokami (od virologov, imunologov, kliničnih zdravnikov, do sociologov, psihologov, komunikologov, ekonomistov in politologov itd.), da lahko predlagajo čim bolj sorazmerne ukrepe. In to je umetnost epidemiološke stroke.

Mario Fafangel se je, ko so v svetovalni skupini predlagali svoje ukrepe, ravnal točno po tem – stroki, izkušnjah in posvetovanju z drugimi strokami. Če se pri tem omejim samo na Jančičev očitek, da “Fafanglova podpora opozicijskemu predlogu dviga bolniških nadomestil […] ni imela zveze z epidemiologijo, nobene resne znanstvene študije ni navedel o tem“, je jasno, da je ta očitek povsem deplasiran, saj ni utemeljen na dejstvih. Dejstva pa so naslednja, nimajo ideološke barve, in Mario Fafangel ter ostali epidemiologi, so jih ob predstavitvi predlogov vladi dobro poznali:

Prvič, vladni ukrepi kljub omejitvam gibanja med občinami, kljub nošenju mask tudi na prostem, kljub prepovedi zbiranja, kljub zaprtju vseh nenujnih trgovin, kljub zaprtju vrtcev in šol in kljub policijski uri ne po šestih, ne po osmih in ne po dvanajstih tednih niso uspeli obrniti krivulje epidemije navzdol.

Drugič, da je vir konstantno visokega števila okužb v delovno aktivni populaciji, je konec novembra potrdila analiza NIJZ na podlagi vprašalnika med okuženimi (vzorec = 10,205). Ti podatki kažejo, da se glavnina novih okužb ne nanaša niti na zasebna druženja, niti na trgovine ali bolnišnice ali DSO-je, pač pa se polovica vseh okužb nanaša na delovna mesta in družine (ob tem, da četrtina ni želela razkriti vira okužbe). Drugače povedano, okuženi ljudje hodijo v službe in tam širijo okužbo ali pa okužbo prinesejo iz službe domov, od tod pa se širi v druge delovne organizacije.

Tretjič, eden izmed glavnih dejavnikov, ki je omogočal visoko stopnjo prenosa okužbe v delovne organizacije (sem spadajo tako podjetja kot zdravstvene ustanove in DSO-ji), je bilo to, da se asimptomatsko okuženi ali tisti, ki so bili v stiku z okuženimi, niso samoizolirali (ostali doma). Glavni razlog za to pa je bila neenotna ureditev bolniškega nadomestila. Če se zaposleni okuži izven službe, je upravičen zgolj do 80% nadomestila plače, ki ga plača zdravstvena zavarovalnica (ZZZS), če pa se okuži v službi, je upravičen do 100% nadomestila plače, ki pa ga plača delodajalec. Glede na te “sistemske spodbude” zaposleni torej raje prikrivajo, da so se okužili izven službe, sicer utrpijo upad prihodkov (20% + nadomestilo potnih stroškov in za malico) in hodijo v službo vse do zelo izrazitih simptomov. Delodajalcem predvsem v majhnih in srednjih podjetjih) pa ni v interesu, da bi ugotavljali okužbe med zaposlenimi, saj breme nadomestila plače za okužene, pade nanje. In to je ključna razlika v ureditvi nadomestila med Slovenijo na eni in Avstrijo in Nemčijo na drugi strani. Obe imata namreč enotno bolniško nadomestilo za vse, ki so se okužili ali bili v stiku z okuženimi za čas samoizolacije.

Četrtič, potrditev o pomenu zgodnjega in visokega bolniškega nadomestila za zmanjševanje števila okužb dala tudi empirična študija avtorjev Liming Chen, David Raitzer, Rana Hasan, Rouselle Lavado & Orlee Velarde (2021) z naslovom “What Works to Control COVID-19? Econometric Analysis of a Cross-country Panel“. Študija ugotavlja, da sistem sledenja pravzaprav postane učinkovit šele z učinkovitim bolniškim nadomestilom in da kombinacija obojega v povprečju zniža faktor okužbe za 0.2: “the effect of tracing on 𝑅𝑡 arises from the combined effect of contact tracing and providing PSL benefits. On average, economies with PSL and tracing experience a 0.21 unit of reduction in 𝑅𝑡 compared to economies only implementing tracing, meaning that one infected individual on average infects 0.21 fewer other people“.

Petič, k enotni ureditvi bolniškega nadomestila so vlado (neuspešno) pozivali tako delodajalci kot sindikati, ki zastopajo interese svojh članov in imajo najboljši vpogled, kateri ukrepi bi njihovim članom najbolj pomagali, da bi se bolj striktno držali predpisanih omejitev.

In šestič, seveda enotna ureditev bolniškega nadomestila obremeni proračun ZZZS in s tem državni proračun. Vendar je ta strošek bistveno nižji, če hitro omejimo porast epidemije, saj je v tem primeru potreben krajši čas lockdowna. To pa pomeni, da je krajši čas po nepotrebnem zaprt del gospodarstva, da je manj stroškov za financiranje čakanja na delo, skrajšanega delovnega časa in subvencioiniranja fiksnih stroškov, da je manj izgubljenih delovnih mest, da se naredi manj škode otrokom, ki se ne morejo kvalitetno izobraževati, da so manjši negativni psihološki učinki za družbo in da je manjša škoda za javno zdravje zaradi omejitve izvajanja nenujnega dela zdravstvenih storitev.

Torej, ko so slovenski epidemiologi vladi predlagali ukrepe za bolj uspešno zajezitev epidemije, so imeli pred seboj svoje znanje, dosedanje izkušnje s potekom epidemije in učinkovitostjo ukrepov, izkušnje drugih držav, podporo drugih strok in združenj ter znanstveno podlago za svoje predloge. Nič od tega ni imela pred seboj vlada, ko je te strokovne predloge svetovalne skupine nakajkrat povozila. Kajti vlada se gre politično epidemiologijo, namesto, da bi upoštevala epidemiološko stroko.

In ta politična epidemiologija, ki se jo gre naša vlada, je ključni krivec za to, da se je naša država v drugem valu tako neučinkovito odzvala na epidemijo in zakaj je in bo plačala tako nesorazmerno visoko ceno.

Prst je uperjen v politike, ki so in še naprej ignorirajo stroko.

One response

%d bloggers like this: