Tej Gonza

Globalistični kapitalizem se ne ozira na delavce, zakonodajo, lokalno okolje, niti na izvoljene politične predstavnike. Kaj nastane, ko se s tem vprašanjem ukvarja ultimativna institucija ameriške zabavne industrije, Netflix?

Dokumentarni film American Factory začne pripoved z žalostno usodo delavk in delavcev ruralne Amerike, okoliša Daytona, potem, ko General Motors ob začetku prejšnje krize zapre svoje tovarne. Nekoliko ironično čez nekaj let delovna mesta reši kitajsko podjetje Fuyao, ki pa se izkaže za vse prej kot dobrega delodajalca.

Nizko plačilo, nevzdržne norme, nadure in pomanjkanje varnostnih standardov – Ameriški delavci, navajeni domačih standardov zaposlitve, so ogorčeni nad dehumanizacijo ekonomske real-politike kitajskih delodajalcev.

Vendar pa dokumentarcu ne bi naredili pravice, če bi rekli, da v ospredje postavi konflikt med pričakovanji prosto-tržnega zahoda in standardi državno-kapitalističnega vzhoda. Film ponudi precej bolj subverzivno zgodbo, v kateri ”ameriškega načina” ne moremo razumeti kot protagonista.

»American Factory je premišljen – in strahovit – pogled na dinamiko med delavci in delodajalci v globaliziranem gospodarstvu 21. stoletja« (Rotten Tomatoes). Ne samo kitajske, temveč predvsem ameriške in evropske globalne korporacije izkoriščajo nizke delavske standarde tretjega sveta in tudi na domačih tleh prekarizirajo in delavce vračajo v tayloristične odnose, značilne za konec 19. stoletja.

Če torej pozabimo na fasado filma, ki se ukvarja z nesoglasjem med kitajskim in ameriškim načinom vodenja podjetja, potem dobimo bolj univerzalno tezo:

Globalni kapitalizem (= prosto sprehajanje kapitala po državah z različnimi davčnimi stopnjami in različnimi stopnjami moči delavcev) gradi podjetja v lasti odsotnih lastnikov, ki v obrate vstopijo samo takrat, ko je potrebno zatreti poskus delavske emancipacije ali optimizirati proizvodne procese.

V Fuyao tovarni zaposleni delajo za nizke plače v vročih in majhnih prostorih, pod bremenom konstantnega pritiska kitajskih nadzornikov. Nastrada tudi lokalno okolje. Tuji lastniki večkrat namerno spregledajo zakonske regulacije, medtem ko delavec v filmu pove, kako strupeni odpadki večkrat končajo v kanalizacijski vodi, ki preko čistilnih naprav teče iz pip okoliških mest.

Ciniki bi pripomnili, da je vsako delo boljše kot odsotnost priložnosti za delo. Res je, da so plače za bolj naporno delo padle iz 27 dolarjev na 14 dolarjev na uro. Vendar pa ljudje sami izberejo to možnost, v nič niso prisiljeni. Tuj kapital je zgolj ustvaril priložnost.

To je pogost način opravičevanja izkoriščanja. Vendar je problematičen. Negativna svoboda (= odsotnost prisile) ne vsebuje pozitivne svobode (= možnost delovanja posameznika). Ko je edina možnost preživetja izkoriščevalsko delo, ga bodo ljudje pač pograbili. V preteklosti so se npr. Irci samovoljno prodajali v doživljenjsko služnost v zameno za pot v ZDA, danes se otroci in odrasli prodajajo v tekstilne potilnice, nevarne rudnike in obcestno prostitucijo.

Odsotnost prisile ne opravičuje izkoriščevalske institucije. V najboljšem primeru bi lahko rekli, da prostovoljnost opravičuje odločitev ljudi, ki se svoje delo prodajo v taka razmerja.

Seveda ne moremo mimo dejstva, da je o pravzaprav ameriško podjetje GM tisto, ki se je odmaknilo in izpraznilo nekaj tisoč delovnih mest iz primestnega okolja, ki ga je zaprtje tovarne pahnilo v revščino. Podobno zgodbe so prizadele stotine ameriških ruralnih področij, odtegnile osebne prihodke že tako socialno ogroženim, množičnem sloju v ZDA, danes večinskih volivcev anti-establišmenta, ki so ga (po pravici) obtožili za dolgoletno stagnacijo ali upad osebnih dohodkov.

Korporacije so tako močno prevzetne, da so se postavile daleč tudi nad državne institucije zahodnih demokracij. V filmu na primer Sherrod Brown, senator v Ohiu, med govorom v tovarni podpre oblikovanje sindikata. Ameriški podpredsednik Fuyao tovarne, na smrt prestrašen, v naslednjem trenutku kitajskemu lastniku, ki je prisoten na ceremoniji, obljubi, da senator nima več vstopa v prostore podjetja.

Podton dokumentarca ne preizprašuje porekla kapitala, temveč lastniške interese podjetij, ki so preko delavcev in svojega poslovanja vpletene v lokalno okolje. GM je ameriška korporacija, zato je igrala po ameriških pravilih igre. Vendar pa tudi ameriška pravila igre dovoljujejo – pravzaprav zahtevajo -, da lastniki kapitala iščejo karseda visoko donosnost na svojo investicijo. Četudi to pomeni nižanje standardov dela, avtomatizacijo in odpuščanje, stagniranje plač ali zaprtje tovarne in selitev kapitala v bolj donosen, pa četudi realno neproduktiven sektor (npr. na trg izvedenih finančnih inštrumentov).

Nikakor ni metafora, ko zapišem, da so delavci v sodobnem ekonomskem sistemu, najsibo ameriški ali kitajski, sredstvo cilja, ki pa ni njihov. De facto in de iure so zaposleni uporabljeni na enak način kot elektrika, stroji in material – sredstvo za izdelavo produkta, katerega lastnik je povsem druga skupina ljudi.

V tem pogledu film odpira bolj metafizično vprašanje – vprašanje človeške avtonomnosti, pravice do samo-odločanja, demokratična pravica do delegacije avtoritete, ki smo je ljudje deležni v okviru delavnega mesta. Osnovni standardi humanizma – dokler ne postanejo hipokritski -, osebam v funkciji delavcev zagotavljajo enak standard kot osebam v funkciji državljanov; ne glede na našo vlogo v družbi smo lahko samo cilj in nikoli sredstvo neke dejavnosti. Samo-odločanje je neodtujljiva človeška pravica. Pravica, ki je ne bi smela omejiti zaposlitvena pogodba.

Če se vrnemo v Dayton – leta 2008 GM niti poskusil ni s prestrukturiranjem, čeprav so številni strokovnjaki opozarjali, da bi bilo tovarno in delovna mesta mogoče rešiti. Reševanje je predstavljalo prevelik strošek za lastnika. Na mesto GM je sedel kitajski Fuyao, ki pa je z vidika interesov lokalne skupnosti in zaposlenih še bolj problematičen. Manipulativno je zatrl sindikat. Plače ohranja na eksistenčnem minimumu zaposlenih. Ne ozira se na zakonodajo, na okoljske standarde. Osredotočen je na robotizacijo, zamenjavo ljudi, ki so počasni in uporni.  

Ko razmišljamo o ekonomskem sistemu prihodnosti, se je potrebno vprašati, kako sistemsko zagotoviti, da bodo podjetja v prvi vrsti delovala v okviru delavskega in lokalnega interesa, ki ju danes ogroža globalistični kapitalizem.

American Factory v vlogo branika delavskih pravic postavi sindikat. Vendar pa so sindikati že dolgo pred Francisom Fukuyamo priznali konec zgodovine in sprejeli dokončnost kapitalističnega odnosa med lastniki kapitala in zaposlenimi. Njihova edina legitimna funkcija je samo-ukinitev. In to ni cinična pozicija, temveč pozicija delavskega interesa – sindikat bi moral delovati v smer, da zagotovi dokončno abolicijo kapitalističnega razmerja, torej popolno emancipacijo delavcev v obliki demokratizacije delovnega mesta in vzpostavitve delavskega lastništva.