Redko gledam poročila, vendar me je kolega opozoril na zanimiv fenomen v včerajšnjih Odmevih. Matej Lahovnik, vodja vladne svetovalne skupine, je namreč na vprašanje o (ne)učinkovitosti vladnih protikriznih ukrepov med drugim odgovoril:

“…zaenkrat tudi podatki statističnega urada kažejo, da je bil padec bruto domačega proizvoda v prvem četrtletju manjši od pričakovanj, kar je dobro, verjetno tudi posledica vladnih ukrepov”.

Treba je sicer razumeti potrebo po populističnem upravičevanju svojega (vladnega) dela, vendar pa to nikakor ne bi smelo iti na škodo dejstev. Dejstva pa so naslednja:

• 1. četrtletje je po koledarju trajalo od 1. januarja do 31. marca 2020,
• sedanja vlada je nastopila mandat 13. marca 2020,
• prvi protikoronski zakon je bil sprejet 2. aprila, v veljavo je stopil 3. aprila 2020 (torej 3 dni po koncu prvega četrtletja),

Dejstvo je torej, da vlada v prvem četrtletju s svojimi ukrepi fizično nikakor ni mogla ublažiti padca BDP, saj so bili prvi protikrizni ukrepi sprejeti po koncu prvega četrtletja. Pika.

No, če bi bili dosledni, bi lahko trdili nasprotno: namreč, da je vlada s svojimi ukrepi negativno vplivala na gospodarsko dinamiko oziroma da je celo povzročila padec BDP v prvem četrtletju. Kot rečeno, je vlada nastopila mandat 13. marca 2020, v ponedeljek 16. marca pa je uveljavila drastične ukrepe glede karanten, zapiranja javnega življenja in zapiranja nekaterih gospodarskih panog. In če pogledate spodnjo sliko glede porabe električne energije, ki jo kot indikator gospodarske dinamike v realnem času tedensko objavljam, boste videli močno korelacijo med vladnim ukrepom zapiranja javnega življenja in gospodarstva ter gospodarsko dinamiko. V prvih dveh delovnih tednih marca (do 13.3.) je bila namreč gospodarska dinamika (poraba EE) blizu lanske ravni v istem tednu, upadla je šele v tretjem tednu (prvi teden vladnih ukrepov zapiranja) za 7.6% in v četrtem tednu marca (za 6.2% glede na isti teden lani).

Če bi bili zlobni ali imeli populistične vzgibe, bi torej lahko mirno pripisali vladi, da je kriva za padec BDP v prvem četrtletju (za upad v tistih zadnjih dveh tednih marca). Ker pa to nismo, je, prvič, treba povedati, da je bilo vladno zapiranje javnega življenja in gospodarstva nujno zaradi omejevanja širjenja epidemije (čas bo sicer pokazal, kako upravičeno je bilo to zapiranje v večini držav iz vidika humanistično-ekonomskega trade-offa). In drugič, javno življenje in gospodarstvo so simultano zapirale tudi druge države, še pred tem pa Kitajska, kar je vplivalo na zmanjšanje povpraševanja po slovenskem izvozu. Torej bi do padca BDP v drugi polovici marca najbrž prišlo tudi, če slovenska vlada ne bi uporabila tako drastičnih ukrepov (tudi na Švedskem se je četrtletni BDP zmanjšal (za 0.3%), čeprav švedska vlada ni uporabila nobenih drastičnih ukrepov).

No, morda pa Lahovnik ni imel v mislih tega, da je vlada fizično vplivala na ublažitev padca BDP v prvem četrtletju. Morda je imel v mislih metafizični vpliv. V ekonomiji namreč poznamo en zanimiv teoretski koncept, to je koncept racionalnih pričakovanj (RE) ki nam ga je vsililila čikaška ekonomska doktrina (nobelovec Robert Lucas je koncept pobral pri Johnu Muthu in ga vpeljal v makroekonomijo). Sam koncept RE je sicer precej restriktiven (zahteva namreč, da so pričakovanja agentov konsistentna z modelskimi pričakovanji), vendar pa ima številne aplikacije, ki precej relaksirajo te restrikcije. Ena izmed njih je aplikacija koncepta RE pri t.i. rikardijanski ekvivalenci, torej pri vplivu pričakovanj glede učinkovanja vladnih ukrepov na agregatno povpraševanje, ki ga je razdelal Robert Barro (še en profesor iz čikaške šole).

Če pojasnim po domače: vlada z odločitvijo, da v krizi poveča svoje trošenje, ne bo mogla povečati agregatnega povpraševanja (=BDP), ker se racionalni agenti (potrošniki) zavedajo, da bo vlada zaradi tega nekoč v prihodnosti dvignila davke, da bi pokrila proračunski deficit, zato že sedaj zmanjšajo svojo porabo in začnejo varčevati, da bodo nekoč v prihodnosti lahko plačali povišane davke. Torej vladno povečanje trošenja je nevtralizirano z zmanjšanjem trošenja potrošnikov z racionalnimi pričakovanji, zaradi česar agregatno povpraševanje ostane na isti ravni. Drugače rečeno, ekspanzivna fiskalna politika je v primeru agentov z racionalnimi pričakovanji povsem neučinkovita.

Bullshit teorija, vendar kar noče in noče umreti, ker jo vedno znova oživi kak neoliberalec, zato spada med t.i. zombie teorije.

To zombie aplikacijo RE je sicer zavrnil že sam Ricardo leta 1820, ko je razmišljal o tem, kako financirati britanski vojni dolg (zato se imenuje po njem), kasneje pa tudi številne empirične študije, hkrati pa tudi čista teoretska razmišljanja. Kljub temu pa ta zombie koncept še kar živi in njegova zombie aplikacija v makroekonomiji vedno znova nekje pokuka na dan in vpliva na ekonomske politike. Najbolj rušilno je bila aplicirana v metodološko hudo spornem članku Alesine in Ardagne (2010), v katerem sta z napačno metodologijo “dokazovala”, da ima vladno varčevanje lahko celo čudežne učinke na povečanje gospodarske rasti. Na podlagi tega članka (Alesino so celo povabili na srečanje voditeljev EU) so ECB in Evropska komisija leta 2011 zapovedali proračunsko varčevanje v članicah EU, kar je vse članice pognalo v novo recesijo (tudi Janševa vlada je leta 2012 z Zujfom) sledila tej zombie teoriji in Slovenijo za 2 leti pognala v recesijo).

Naj po tem daljšem, vendar nujnem uvodu pojasnim, kakšen metafizični vpliv vladnih ukrepov na ublažitev padca BDP bi lahko imel v mislih Lahovnik.* Če torej predpostavimo, da imajo slovenski agenti (podjetja in potrošniki) racionalna pričakovanja, bi lahko že na dan ustoličenja Janševe vlade (13.3.) povsem racionalno pričakovali, da jim bo nova vlada izdatno pomagala pri financiranju plač in prispevkov, s solidarnostnimi dodatki, poroštveno shemo in turističnim vavčerjem. Zato so, ergo, potrošniki manj znižali porabo, podjetja pa sklestila investicije za manj kot bi sicer. In zato je – v pričakovanju mesijanskih ukrepov Janševe vlade (v tem je bistvo!) – BDP v prvem četrtletju upadel manj. Nič ne de, če je Državni zbor prvi protikoronski paket sprejel šele 2. aprila, ključna so pričakovanja, zaradi katerih vnaprej spremenimo obnašanje!!!

Vendar pa ima ta razlaga en problem. Namreč, če imajo slovenski agenti (podjetja in potrošniki) racionalna pričakovanja, bi (v skladu z Barrom) v pričakovanju stimulativnih ukrepov vlade (ekspanzivna fiskalna politika) morali dejansko še bolj zmanjšati trošenje in investicije ter raje začeti varčevati. Kajti stimulativne ukrepe bo treba nekoč plačati z višjimi davki (zanemarimo dejstvo, da dela dolga nikoli ne bo treba vrniti), zato so agenti raje povečali varčevanje in zmanjšali agregatno povpraševanje. Po tej logiki, vlada tudi na metafizičen način ni mogla ublažiti upada BDP, le poglobila ga je lahko. No, razen če so agenti pričakovali novi Zujf (=vladno varčevanje in posledično znižanje davkov nekoč v prihodnosti), zaradi česar so začeli vnaprej trošiti te bodoče davčne prihranke… Saj pravim, zombie teorija.

Če pa vas vseeno zanimajo dejstva glede učinkovitosti vladnih ukrepov, najdete povzetek tukaj:

• do sredine maja (do 15.5.), torej do sredine drugega četrtletja, so bili vladni ukrepi iz prvega zakona uresničeni le 20-odstotno, poroštvena shema pa še danes (30.5.) ne deluje.

________

* Dvomim sicer, da je Lahovnik kdaj slišal za racionalna pričakovanja ali rikardijansko ekvivalenco, vendar naj nas to ne moti.