Vojko Flegar je v Dnevnikovem Objektivu odlično povzel temeljne dileme reševanja sedanje globalne recesije in izstopne strategije slovenske vlade:

Tudi zdaj nevarnost, da bodo vlade v imenu kratkoročnega cilja rešiti, kar se rešiti da, zanemarile strukturna neskladja in probleme, na drugi strani pa v skrbi zaradi novih javnih dolgov (še naprej) varčevale pri naložbah v infrastrukturo, zdravstvo in šolstvo, ni majhna. Nobena vlada kajpak noče vzbuditi vtisa, da ji ni mar za delovna mesta, četudi takšna, ki so v nasprotju s siceršnjimi dolgoročnimi cilji, recimo podnebnimi ali okoljskimi, hkrati pa imajo »gasilske akcije« takoj viden učinek (čeprav morda zgolj navidezen), medtem ko se ta pri strukturnih spremembah pokaže šele čez čas. Veliko preprosteje, pa tudi ceneje in piarovsko učinkovito je denimo za veliko državo, kakršna je Nemčija s številnimi notranjimi letalskimi povezavami, tako ali drugače, tudi z vstopom v lastništvo, rešiti nacionalnega letalskega prevoznika kot čakati na rezultate vlaganj v železniško infrastrukturo. Veliko hitreje in ceneje je mogoče razširiti mestne ljubljanske avtocestne vpadnice kot vzpostaviti primestni javni prevoz. Istočasno izkušnje iz velike recesije svarijo, da lahko neselektivno reševanje celih panog oziroma delovnih mest ustvari tudi zombijevska podjetja (če tukaj zanemarimo neposredne zlorabe), torej podjetja, ki so bila sicer zapisana skorajšnjemu propadu, a jim je državna pomoč pomagala pri preživetju na račun drugih ali novih podjetij z večjo dodano vrednostjo.

Z drugimi besedami in ko gre za Slovenijo: kakor je nedvomno pomembno, ali se je vladi res posrečilo »ohraniti potencial« slovenskega gospodarstva, bi nas bolj kot odstotno točko ali dve manjši ali globlji padec letošnjega BDP in tri ali pet odstotnih točk večji ali manjši javni dolg moralo zanimati in skrbeti, kakšna bo »izstopna strategija« vlade. Se bo znala osredotočiti na strukturne probleme, ali se bo pod pritiskom posameznih lobijev aktivistično izgubljala v vrsti posamičnih in populističnih potez, s katerimi bo enkrat poskušala rešiti turizem, drugič Gorenje, tretjič Revoz…? Bo znala izkoristiti stare in nove evropske finančne vire za naložbe z dolgoročnimi in multiplikativnimi učinki, denimo v zdravstvo, šolstvo in znanost, v digitalno infrastrukturo in prenosno elektroomrežje, v javni primestni promet, v energetsko obnovo stavb, urejanje vodotokov…? Bo dojela, da bi bila lahko gradnja stanovanj, domov za starejše, tudi dogradnja šol za razrede z manj učenci (in več učitelji) način za zaposlitev domače gradbene operative, le pogojno konkurenčne pri velikih infrastrukturnih projektih?

Bo, ne nazadnje, temveč posebej poudarjeno, vlada vendarle dojela, da se za okrevanje nujno potrebno osnovno zaupanje potrošnikov in gospodarstva začne z zaupanjem javnosti, volilcev v to, kar dela vlada, ali pa bo z ideološko-revanšističnimi konflikti še naprej izključevala celotne družbene skupine in polarizirala družbo? Glede na dosedanje izkušnje je to zadnje vprašanje žal bolj ko ne retorično, vprašanja iz prejšnjega odstavka (mimogrede, smiselno povzeta iz priporočil Sveta modrih, stalnega ekonomskega posvetovalnega telesa nemške vlade) pa zato, no, naivna. In če kot odprto in majhno gospodarstvo Slovenija ne more okrevati bistveno hitreje od drugih, zlasti Evrope, in še manj pluti proti toku, pa je zaradi vlade, ki sleherno pripombo in kritiko razume kot napad – ne, kot zaroto proti sebi – nevarnost, da bo s tokom postopoma tonila, povsem realna.

Vir: Vojko Flegar, Dnevnikov Objektiv