V Tarči: Tragikomedija z imenom drugi tir

Drago Babič

V včerajšnji oddaji javne televizije Tarča smo imeli priliko spremljati opereto o maketi drugega tira, v kateri je bilo jasno samo to, da makete ni nikjer in da za vse skupaj ni znanega krivca. Da se ta blamaža ne bo tako zlahka pometla pod preprogo, naj bi zagotovili organi pregona, ki vse skupaj intenzivno preiskujejo. Ob vsem tem cirkusu, ki je – kakor izgleda – namenjen po eni strani rumenemu tisku, da lahko udriha po politikih, po drugi strani pa (verjetno) obračunavanju z neposlušnimi v okviru vladne koalicije, to pot naj bi bila na vrsti stranka SMC, pa se pozablja na širšo sliko. Pri tem se ta komedija prevesi v tragedijo, saj razkriva temeljne slabosti delovanja naše politike in ekonomije na državnem nivoju na vseh področjih.

Prvič, cel projekt drugega tira je bil voden kot ugrabitev države s strani vladajoče stranke (SMC v prejšnjem mandatu) po zgledu, kot je bil voden projekt TEŠ6 pod vplivom stranke SD ali še prej privatizacije državnega premoženja pod vodstvom stranke SDS in kasneje pri bančni sanaciji stranke SAB. Investicija se vodi ločeno v posebni projektni firmi 2TDK in drugače kot vse druge investicije v železniško infrastrukturo (teh je v teku za 700 mio, vodi jih neposredno ministrstvo in brez takega cirkusa kot pri drugem tiru). Glavni argument zagovornikov 2TDK, da tako voden projekt ne bo obremenjeval javnih sredstev in bo pridobival sredstva za odplačevanje kreditov iz neproračunskih virov ne drži, saj bo denar za poslovanje družbe 2TDK zagotovljen z novimi davščinami na kamionski transport in taksami za pretovor v Luki Koper ter prispevkom iz proračuna za pokrivanje obveznosti družbe. Prav tako pa bo potrebno poroštvo države za najete kredite pri EIB in SID. Hkrati je potrebna še koncesijska pogodba med državo in 2TDK, ki je ministrstvo za infrastrukturo ni v stanju sprocesirati. Vse skupaj je tako zakomplicirano, da upočasnjuje realizacijo in izdatno draži realizacijo izgradnje drugega tira.

Drugič, tehnične informacije se skrivajo pri državnem DRI, ki recenzije projektov naroča pri sebi všečnih firmah z namenom, da samo potrjujejo s strani DRI predlagane rešitve. DRI vodi razpise, na primer zadnjega za izdelavo PZI dokumentacije z razpsinimi pogoji, ki jih izpolnjuje samo en ponudnik in na način, da se lahko prijavi samo en ponudnik. Vse to kaže na manipulacijo z razpisi, vse z namenom, da se potrdijo vnaprej določeni previsoki stroški izgradnje. Tudi v pravkar izdelanem in v rekordno kratkem času na vladi že potrjenem investicijskem programu (IP) najeti konzultant Deloitte izrecno navaja, da je tehnične rešitve s predračuni prevzel od podjetja DRI in jih ni spreminjal, razen, da je dodal še nekaj nepredvidenih sredstev na že obstoječa in tako prispeval k napihovanju predračunskih vrednosti. Tak višek v okvirni vrednosti okoli 200 do 300 mio po stalnih cenah predstavlja korupcijsko tveganje projekta. To lahko ugotovimo že tako, da primerjamo cene predorov, ki so bili izkopani na podobnem terenu pri avtocestnem programu s predvidenimi cenami v IP projekta drugi tir, kar nas pripelje do novega problema.

Tretjič, v zadnjem desetletju so propadla velika domača gradbena podjetja, ki so po konkurenčnih cenah in kvalitetno zgradila celoten avtocestni križ. Tista, ki se danes ponujajo na tržišču, nimajo znanj in izkušenj (referenc) za tako gradnjo, zato na razpisih zmagujejo tuja podjetja kot pri izgradnji cestnega karavanškega predora, oziroma so predraga. Namesto da bi MI v sodelovanju z MGRT po zgledu lesne verige ali konsolidacije v turizmu usposobila vsaj eno veliko gradbeno podjetje, podobno prejšnjem SCT ali Primorju, ki bi bilo sposobno izvajati najzahtevnejša gradbena dela pri izgradnji infrastrukture, tako dolgoročno prepuščamo to področje tujcem. Podobno kot smo to že naredili na področju proizvodnje hrane ali na finančnem področju.

Izgovori, češ, da Slovenci ne želimo biti gradbinci in je bolje, da to umazano delo opravijo tujci, ne držijo vode. Kdo gradi cestni karavanški predor iz avstrijske strani? Njihov konzorcij družb Swietelsky. Če upoštevamo, da bodo investicije na področju infrastrukture, okolja, energetike in stanovanjske izgradnje v bodoče znašala 3-4% BDP letno, prepuščamo velik kos domače pogače spet tujcem, namesto da bi tako zagotovili domača delovna mesta. Ob tem, da s subvencijami spodbujamo tuje investitorje, kot pri Magni, da pri nas odpirajo podobna delovna mesta. Očitno desna roka ne ve, kaj dela leva.

Naj zaključim z mislimi, kaj bi bilo potrebno storiti:

Predsednik vlade bi moral z istimi ostrimi kriteriji proti koruptivnosti, kot je jih je imel pri dosedanjih kadrovskih spremembah (popularno imenovan »standard sendviča s šunko«), reagirati tudi na blamažo z maketo drugega tira in zamenjati odgovorne za ta cirkus,

Ministrica za infrastrukturo bo prevzela odgovornost za tako ravnanje (in z njo celotna vlada), če ne bo izvedla kadrovske prevetritve, predvsem v DRI in direktoratu za infrastrukturo in tako izkoreninila koruptivna tveganja ter z uglednimi strokovnjaki iz prakse dvignila kvaliteto dela v ministrstvu. Najmanj ka bi morala narediti, je uvesti informacijsko pisarno za pripravo, vodenje in nadzor infrastrukturnih projektov, za kar tehnološka orodja že obstajajo, samo pravim ljudem jih je treba dati v roke.

MI in MGRT naj izdelata strategijo razvoja gradbene stroke in operative v Sloveniji, predvsem z upoštevanjem, da bomo na tem področju samo na državnem nivoju investirali letno za 3-4% BDP, za kar rabimo kvalitetna domača gradbena podjetja z ustreznimi kvalitetnimi delovnimi mesti.

Javna televizija pa naj razmisli o konceptu oddaje Tarča. Ali je to samo en nov »reality show«, v katerem je najvažneje, da se udeleženci obmetavajo z gnilimi jajci ali z bananami, kot v eni izmed prejšnjih tarč na temo Mercatorja, ali pa naj bi s temi oddajami iskali prave rešitve na aktualne družbene probleme. Sedanji nivo pač ne ustreza ravni pravega raziskovalnega novinarstva.

One response

  1. Lepo prikazana žalostna situacija na področju največjih investicij v državi! Ko opazujem kako zadeve nikakor ne stečejo, mi je zelo nelagodno, ker sem bil nekoč del tega sistema.

    Dragu tudi priznanje, da si upa ugotoviti da je v tej državi zelo narobe, da se je uničilo lastno gradbeno operativo in da se forsira tuje izvajalce. Taka razmišljanja so v zadnjih 15 letih zelo bogokletna in se povezuje s psovko o škodljivem nacionalnem interesu. Zanimivo pa da se takega interesa razviti ne sramujejo in zelo ščitijo svoja podjetja, ob seveda deklarativni odprtosti! Na žalost smo, kar se tiče gradbene operative skoraj pristali na ravni nerazvitih dežel, kjer so včasih naši gradbeniki izvajali velike projekte.

    Sam sem prepričan, da dokler ne bomo z imeni in priimki povezovali škodljive odločitve pri razvoju in vodenju največjih državnih investicij, ne bomo spremenili sedanjo blamažo in tragikomiko na tem področju v Sloveniji. Sem zaskrbljen in žalosten!

    Metod Di Batista

%d bloggers like this: